Jedro

Listine o premalo izplačanih plačah glede na panožno kolektivno pogodbo, iz katerih naj bi izhajala tudi višina prikrajšanja ter navedbe o znižanju plače do 40 %, ne zadostujejo za sklepanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj niti iz tožbenih navedb niti iz listin ni razvidno, ali razlike plač (ki jih tožnica vtožuje), predstavljajo razliko v bruto ali neto zneskih, zato ni mogoče izdati sodbe zaradi izostanka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici 384.751,06 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1997 dalje do plačila do plačila, v 8 dneh, povrne pa ji tudi stroške postopka v znesku 35.572,50 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1998 dalje do plačila, v 8 dneh. S sklepom je sodišče tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Le zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, ki predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz drugih zadev, ki jih obravnava sodišče prve stopnje, izhaja, da so bile delavcem bivšega družbenega podjetja A. p.o. v letih 1990 - 1992 izdane listine za manj izplačano plačo, ki pa ne predstavljajo izračuna dejanskega prikrajšanja v neto, niti v bruto znesku. Tudi iz mnenja izvedencev v drugih zadevah izhaja, da je prikrajšanje pri plačah bistveno nižje od zneskov, ki so navedene v listinah. Tožnica v predmetnem sporu ni predlagala relevantnih dokazov glede tožbenega zahtevka, saj tožba ne zahteva izplačilo dolga po listinah, temveč razliko do polne plače, ki bi ji pripadala glede na tarifni del panožne kolektivne pogodbe. Če tožnica zahteva izplačilo iz listine, kot naj bi izhajalo iz tožbe, za odločanje o takšnem zahtevku ni pristojno delovno sodišče. Naknadno, po vložitvi pritožbe, je tožnica sodišču posredovala vlogo, s katero umika tožbo, iz razloga, ker sta se stranki izvensodno poravnali. Tega umika tožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožnik lahko umakne tožbo le do konca glavne obravnave pred sodišče prve stopnje (2. odst. 193. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), ne pa več v pritožbenem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izdalo sodbo zaradi izostanka v nasprotju z določbami ZPP (4. tč. 1. odst. 332. člena ZPP), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 6. tč. 2. odst. 354. člena ZPP. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, namreč ni mogoče sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnica v tožbi navaja, da je od 1.4.1991 do 31.12.1992 pri toženi stranki prejemala premajhno plačo glede na tarifni del panožne kolektivne pogodbe, kar izkazuje z listinami o nadomestilih osebnih dohodkov, iz katerih naj bi izhajala tudi višina prikrajšanja, pri čemer sklepov o znižanju plač za 20 % pri toženi stranki ni bilo, plače pa so bile dejansko znižane celo za 40 %. Zgolj te navedbe, podkrepljene tudi z listinami o nadomestilih osebnih dohodkov ne zadostujejo za sklepanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj niti iz tožbenih navedb, niti iz listin ni razvidno ali razlike plač (ki jih tožnica iztožuje) predstavljajo razliko v bruto ali neto znesku. Iz listin nadalje izhaja, da gre za razliko do manj izplačanih plač od določil v kolektivni pogodbi, vendar pa je vsaj za del obdobja, za katerega tožnica zahteva izplačilo, jasno, da delavci niso bili upravičeni do izplačila plač v skladu z določbami splošne ali panožne kolektivne pogodbe, saj je v času od 1.2.1991 do 1.3.1992 veljal Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za 1991 leto (Ur. l. RS, št. 48/90, 26/91), ki omejuje izplačevanje plač pravnih oseb, ki poslujejo z družbenimi sredstvi. Tako vsaj za del spornega obdobja tožnici, ki ji je listine izdala A. p.o. (očitno pravna oseba, ki je poslovala tudi z družbenimi sredstvi) ne more pripadati razlika plače do kolektivne pogodbe, torej v višini kot jo zahteva.

Iz navedenih razlogov in v skladu z določbo 1. odst. 369. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.