Jedro

V podobnih primerih lastninjenja garaž, zgrajenih v prejšnjem sistemu družbene lastnine, je sodna praksa enotna in ustaljena. Tako velja stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, izvedla gradnjo in uporabljala objekt.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prva tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom parcela 0000 000/15, druga tožnica nepremičnine z ID znakom parcela 0000 000/16, tretji tožnik pa nepremičnine parcela 0000 000/13. Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške, in sicer prvi tožnici 1.966,17 EUR, drugi tožnici 1.225,17 EUR, tretjemu tožniku pa 1.225,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da pravica uporabe brez pogodbe ali odločbe v smislu razpolagalne pravice v okviru družbene lastnine nikoli ni mogla biti prenesena na nikogar, saj je takrat veljaven predpis izrecno predvideval, da sicer nima nobenega pravnega učinka. Tudi z dolgoletno uporabo take nepremičnine v družbeni lastnini oseba ni pridobila pravice uporabe, ki je bila ob uveljavitvi ZLNDL dne 25. 7. 1997 transformirana v lastninsko pravico. Takrat veljavnih predpisov ni mogoče spreminjati na način, kot to sedaj izvaja sodna praksa, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče. Vsa dovoljenja, izdana investitorjem in pravnim prednikom tožnikov, so bila le dovoljenja za izgradnjo in uporabo garaže, nikakor pa z njimi ni bila na tožnike prenesena lastninska pravica na teh zemljiščih. Zmotno je tudi nadaljnje stališče sodišča, da naj bi obstoj soglasja volj pomenil dogovor vseh udeležencev o oddaji spornega zemljišča za gradnjo garaž in prenosu pravice uporabe na investitorje, kljub temu, da ni bilo obličnosti v smislu pisne odločbe. Tako stališče po mnenju toženke pomeni popolno razvrednotenje takrat veljavnih pravnih predpisov in izrecnih prepovedi glede prenosa pravice uporabe v okviru družbene lastnine. Sodna praksa je po mnenju toženke v celoti zmotna, saj pomeni odtujevanje zemljišč na fizične osebe povsem brezplačno in brez pravne podlage. Toženka se glede tega ponovno sklicuje na sodbo VS RS II Ips 151/2015 in ponavlja ugotovitve in stališča iz tega judikata. Tudi z gradnjo stvari na tujem svetu, ki je bil v družbeni lastnini, ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Razlaga sodišča glede uporabe določbe 271. člena SPZ je nepravilna, ta določba velja za konkretno pravno in dejansko situacijo in bi jo moralo sodišče vsekakor upoštevati. Tožniki na zemljišču nimajo prav nobenih pravic in tudi ne stavbne pravice. Toženka ponavlja svoja dosedanja stališča v postopku, da tudi do priposestvovanja lastninske pravice ni prišlo, ker tožniki niso mogli biti v dobri veri.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo zavračajo vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo za odločitev relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi pri tem zagrešilo, pritožba ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Tožbeni zahtevki tožnikov na ugotovitev lastninske pravice se nanašajo na parcele 000/15, 000/16 in 000/13, vse k.o. X. Navedene nepremičnine v naravi predstavljajo deloma zidane, deloma montažne garaže, zgrajene v nizu 15 garaž. Trdijo, da so postali sami oziroma njihovi pravni predniki lastniki teh nepremičnin kot imetniki pravice uporabe v prejšnjem sistemu družbene lastnine na podlagi in z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), podrejeno pa uveljavljajo pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Toženka je zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin. Tožnikom ne priznava pridobitve lastninske pravice po nobeni od obeh zatrjevanih pravnih podlag.

7. Dejstva, na katerih temelji odločitev v zadevi, so sledeča: sporne posamezne garaže v nizu 15 garaž so bile zgrajene leta 1966 na takratnih parcelah 006/1, 006/3, 006/4 in 010, vse k.o. X.; Skupščina občine Y, upravnopravni oddelek, je pravnim prednikom tožnikov 16. 9. 1965 izdala odločbo, s katero jim je dovolila uporabo zemljišča za gradnjo niza garaž; 13. 11. 1965 je z odločbo investitorjem, med njimi tudi pravnim prednikom tožnikov, izdala dovoljenje za gradnjo niza garaž; 8. 9. 1966 jim je izdala dovoljenje za uporabo zgrajenih garaž; garažo na nepremičnini z ID znakom 0000 000/15 je zgradil investitor J. G., ki je pravni prednik prve tožnice; garažo na nepremičnini z ID znakom parcela 0000 000/16 je zgradil investitor F. V., ki je pravni prednik druge tožnice; garažo z ID znakom parcela 0000 000/13 je zgradil investitor U. T., ki je pravni prednik tretjega tožnika; investitorji so skupaj s pravnimi nasledniki in tožniki sporne garaže nemoteno uporabljali in imeli v posesti od izgradnje 1966 dalje, niti tožena stranka, niti njena pravna prednica uporabi garaž nista nasprotovali.

8. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi teh ugotovitev v izčrpno obrazloženih razlogih sodbe pravilno zaključilo, da so prva tožnica in pravni predniki druge tožnice ter tretjega tožnika pridobili pravico uporabe na spornih zemljiščih, ta pa se je z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. V pritožbi ponovljene očitke tožene stranke o zmotnosti navedenega stališča mora pritožbeno sodišče zavrniti. Nanje je izčrpno in pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, ob tem, ko je v obrazložitvi sodbe povzelo in ocenilo zakonsko ureditev ter sodno prakso, ki je v podobnih primerih lastninjenja garaž, zgrajenih v prejšnjem sistemu družbene lastnine, enotna in ustaljena. Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na vse toženkine nasprotne argumente, ki jih ponovno podaja v pritožbi, so v celoti pravilni in jim ni kaj dodati.

9. Pritožba vztraja, da so investitorji in pravni predniki tožnikov pridobili le dovoljenja za izgradnjo in uporabo garaž, za prenos pravice uporabe na zemljišču pa bi morali pridobiti pisno pogodbo ali odločbo o pravici uporabe skladno z določili takrat veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (ZPSZ) oziroma kasnejšega Zakona o prometu z nepremičninami (ZPN). Sodna praksa1 je zavzela stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala. Tudi sklicevanje toženke na sodbo VS RS II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016 ne izkazuje odstopa od sodne prakse. Dejansko stanje v tej zadevi se namreč bolj prilega kasnejši sodbi VS RS II Ips 18/2015, v kateri je pojasnjeno, da je ključen razlikovalni znak med konkretnim položajem in splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, okoliščina, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje2. 10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na nedopustnost prenosa pravice uporabe brez plačila ustreznega nadomestila po takratnih predpisih. S prenosom pravice uporabe je zemljišče ostalo v družbeni lastnini. Olastninjenje stavbnih zemljišč na podlagi imetništva pravice uporabe je posledica zakonodaje, sprejete v letu 1997. Za odločitev je torej pomembno, da so gradnjo garaž dovolili pristojni organi takratne Skupščine Občine Y, torej organi, ki so bili pristojni tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Z zgraditvijo garaž s potrebnimi dovoljenji in ob vednosti pravne prednice tožene stranke so bili glede na vse okoliščine primera, kot jih ugotavlja prvostopenjsko sodišče, izpolnjeni pogoji za prenos pravice uporabe na zemljišču, na katerem stojijo garaže skladno z določbo 2. člena ZLNDL. Pri tem je tudi sklicevanje na prehodno določbo drugega odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) neutemeljeno, pri čemer je razloge pravilno utemeljilo prvostopenjsko sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe.

11. Ker se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi lastninske pravice že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, se ni dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Kljub temu soglaša tudi z razlogi sodbe o tem, da bi tožniki sporne nepremičnine, na katerih stojijo garaže, priposestvovali, če jih ne bi pridobili že na zgoraj opisani podlagi. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, saj le ponavlja stališča, ki so jih tožniki že predstavili pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (155. člen ZPP).

1 Obsežno jo povzema že prvostopenjsko sodišče v opombah izpodbijane sodbe, zato je pritožbeno sodišče ne ponavlja. 2 VS RS II Dor 199/2018.