Jedro

Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti se od zdravnika pričakuje, da pacienta opozori na redne rizike posameznega posega, to je tiste, ko so tipični, torej lastni samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejši, tipičnost in pogostost sta dve različni kategoriji. Kadar gre za redek zaplet, so bolj kot pogostost zapleta, pomembni nujnost posega, teža posledic in specifičnost tveganja.

Pogoj za izražanje resnične in svobodne volje je poznavanje položaja, torej bolnikova obveščenost o svojem stanju in možnostih. Zato opustitvi pojasnilne dolžnosti lahko pripišemo škodo, ki nastane zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi se mu bil bolnik sicer lahko izognil, če bi bil s svojim položajem pravilno in popolno seznanjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prva in druga toženka za škodni dogodek z dne 5.7.2002 solidarno odgovorni tožeči stranki, pri čemer je prva toženka odgovorna po višini do revaloriziranega limita zavarovalne vsote.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prvo in drugotožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da sodba ni pravilna in zakonita. Sodišče je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 338. in 339. člena ZPP, saj ni pritegnilo novega izvedenca anesteziologa in abdominalnega kirurga, kot sta predlagali toženi stranki. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Tožnica ni pravočasno zatrjevala, da bi se podvrgla splošni anesteziji, če bi vedela za sporni zaplet. Sodišče je tako prekoračilo trditveno podlago. Ugotoviti bi moralo, da je drugotožena stranka v konkretnem primeru pisno in ustno ustrezno in zadostno seznanila prvo tožnico o tveganjih posega spinalne anestezije in splošne anestezije, pri čemer je tožnica izbiro prepustilo anesteziologinji. V konkretnem primeru tudi ne gre verjeti tožnici, da bi „izbrala masko“, torej splošno anestezijo, saj je bila dejansko pisno seznanjena tudi z možnimi zapleti pri splošni anesteziji, da so posledice, ki so lahko tudi hujše narave. Prva tožnica je bila na možne posledice predhodno opozorjena s strani dr. R., v podpis je prejela tudi pisno soglasje za poseg, dne 4. 7. 2002. Tožnica je bila dejansko seznanjena, da so posledice v obliki zapletov pri splošni anesteziji lahko hujše narave in od povprečnega človeka ni verjetno pričakovati, da bo izbral poseg, ki je lahko še hujše narave. Tudi ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje, da navedbe, da so možni smrtni primeri pri zapletih anestezije za odločanje pacienta ob posameznem posegu nimajo nobenega pomena. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka v zvezi s pojasnilno dolžnostjo ni dokazala vzročne zveze med opuščeno pojasnilno dolžnostjo in škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Tožnik mora namreč poleg kršitve posojilne dolžnosti zatrjevati in dokazati tudi vzročno zvezo med ugotovljeno protipravnostjo in škodljivo posledico. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, storjena je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 14. točke 339. člena ZPP. V konkretnem primeru bi bilo treba upoštevati uveljavljeno sodno prakso glede pojasnilne dolžnosti, ki je veljala v času opravljenega operativnega posega pri tožnici, torej julija 2002, v Republiki Sloveniji. Tožena stranka nasprotuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani iz odločbe z dne 11. 6. 2014, ko je sodišče spremenilo svoje stališče in je ocenilo, da je bila pojasnilna dolžnost kršena in tako obstaja element protipravnosti in s tem odškodninske odgovornosti tožene stranke. Po oceni tožene stranke gre namreč za vsebinsko identične razloge sodbe prve stopnje. Po oceni tožene stranke plegije, do katere je prišlo pri tožnici, ni mogoče šteti med tipične zaplete in statistično pogostejše, po njeni oceni je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena in tako drugotožena stranka ni ravnala protipravno. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj ni šlo za kršitev pojasnilne dolžnosti. Sodišče napačno zaključuje, da gre za tipičen zaplet pri spinalni anesteziji, ki izvira le iz načina izvedbe samega posega in ni odvisen od nobenih drugih okoliščin, enako po mnenju sodišča prve stopnje velja za subarahnoidno krvavitev. Te razloge sodišče navaja povsem dokazno nepodprto. V direktnem nasprotju z izvedenskimi mnenji v spisu je odločilo na podlagi branja spletne strani „wikipedije“, kaj je tipičen možen zaplet pri tovrstni anesteziji in na podlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. Z., do takšnega zapleta paraplegije spodnjih okončin po spinalni anesteziji prihaja tudi zaradi drugih dejavnikov tveganja. Sodišče je brez razlogov in dokazno nepodprto napačno zaključilo, da gre za poškodbo žile, ki je tipičen možen zaplet pri tovrstni anesteziji, s tem je storilo kršitev pravil ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni razloga, da sodišče ne bi upoštevalo relevantnih medicinskih ugotovitev izvedenca, sodišče strokovnega medicinskega znanja o tem področju nima. Ker gre tudi za druge dejavnike tveganja, kot je pojasnil izvedenec, to potrjuje stališče, da ne gre za zaplet, ki je tipičen, lasten samemu posegu. Sodišče nima obrazložitve sodbe oziroma je spregledalo, da je bila prva tožnica seznanjena tudi z obvestilom o datumu in režimu pred operacijo, s tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. V tem obvestilu so bila posebej navedena tudi zdravila, ki motijo strjevanje krvi in ki jih morajo bolniki 10 dni pred sprejemom v bolnico prenehati jemati, prvi tožnici so bile zagotovo poznane možnosti krvavitev, napačen je zaključek, da tožnici ni bila pisno pojasnjena možnost krvavitve. Za poseg spinalne anestezije ni značilno, da prihaja do navedenega citiranega zapleta, ampak je to celo atipično. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepravilno uporabilo določbe materialnega prava. Ni mogoče slediti izvedenki dr. V., ki je izpovedala, da je potrebno pacienta o zapletu seznaniti, da lahko pride do paraplegije po spinalni anasteziji, brez da bi se mu povedalo, kakšna je verjetnost, da se to zgodi. Ni pričakovati, da se pacient za operacijo ne bi odločil in ne bi dal privolitve za poseg in ni domnevati, da bi opisano tveganje vplivalo na njegovo privolitev v poseg, sodišče je zavzelo povsem napačne zaključke. Sodišče je celo ocenilo kot nerelevantno, da tožnica ne zatrjuje, da se za poseg operacije ne bi odločila, če bi vedela za citirani zaplet s posledicami, temveč zatrjuje, da bi se odločila za splošno anestezijo. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da tožnica ni pravočasno zatrjevala, da bi se odločila za masko. Sodišče je tako prekoračilo zatrjevanja tožnice in prekoračilo tožbeni zahtevek, storilo je kršitev določbe 2. člena ZPP. V nadaljevanju navaja, da ne držijo razlogovanja sodišča na več mestih v obrazložitvi sodbe v zvezi s plegijo spodnjega dela telesa zaradi poškodbe hrbtenjače in nujnostjo invalidskega vozička. Sodišče skuša prikazati, da gre za izjemno hudo posledico, pri kateri je stanje ireverzibilno in posledice niso popravljive. Medicinska stroka pozna tudi primere izboljšanja zdravstvenega stanja po paraplegiji in paraparezi spodnjih okončin po spinalni anesteziji. Drugotožena stranka je predhodni pritožbi priložila tudi listinsko dokazno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da se v določenem odstotku bolniku pričakuje izboljšanje zdravstvenega stanja. Navedeno dokazuje tudi medicinska dokumentacija tožnice v nadaljnjem zdravljenju po posegu dne 5. 7. 2002. Sodišče ni ugotavljalo, kakšni so bili razlogi za morebitno nadaljnje poslabšanje zdravstvenega stanja in ali je to nastalo, kdaj je nastalo in podobno. Tako ne držijo razlogovanja sodišča prve stopnje, da so nesporna dejstva, da je tožnici kljub operaciji ostala popolna plegija spodnjih okončin, temu je drugotožena stranka konkretizirano nasprotovala. Vzroke za zdravstveno stanje pri tožnici, ali so in v kolikšni povezavi so z vzrokom za krvavitev po spinalnem bloku, bi moral ugotavljati izvedenec nevrokirurg in nevrolog. Odločitev sodišča je preuranjena, sodišče ne sme graditi tipičnosti in nepopravljive hude posledice na zdravstvenem stanju pacienta, kar bi bilo potrebno šele ugotoviti z ustreznimi izvedenci. Soglasje za poseg je tožnica podpisala dne 4. 7. 2002, torej dan pred posegom. Kot je razvidno iz njene izjave, ni imela nobenih dodatnih vprašanj. Iz obrazca je razvidno, da lahko pride pri regionalni anesteziji zaradi lokalnega anestetika tudi do bolečine na mestu vboda in s tem je bila tožnica seznanjena. Tudi izvedenec dr. Z. je navedel, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Zaplet nastanka spinalnega hematoma je sicer znan, a zelo redek in ga osebje drugotožene stranke ni pričakovalo, zapletu pa se ni bilo možno izogniti. Glede izbire anestezije je prva tožnica rekla, da naj dr. R. opravi po svoji izbiri in zdravnica je uporabila vrsto anestezije, ki je bila za tožnico iz medicinskega stališča najbolj ustrezna in torej medicinsko inicirana. Izvedenec dr. Z. pojasnjuje, da je nastanek spinalnega hematoma po spinalni anesteziji izjemno redek in se pojavlja na 1:220.000 primerov in kot tak ne sodi med običajna, redna tveganja ter ne more predstavljati tipične negativne posledice. Govorimo o zapletu spinalnega hematoma, po katerem ni znano, ali bo pri pacientu sploh prišlo do pareze, plegije. Ni dokazano, da je konkretna paraplegija v vzročni zvezi s pojasnilno dolžnostjo oziroma ravnanjem zdravnikov. Tudi sedanji Zakon o pacientovih pravicah ne napotuje, da je potrebno pojasniti vsa možna tveganja in vse negativne posledice. Drugotožena stranka je pojasnilno dolžnost opravila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti in je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. V nadaljevanju tožena stranka opozarja (kar vse se nanaša na razloge iz prejšnje, razveljavljene sodbe), da tožnica v tožbi ni navajala, da bi že ob 16.40 uri imela bolečine v križu, temveč le telesne bolečine. Ob 17.30 uri je navajala, da je povedala o bolečinah v hrbtu, njene kasnejše izjave v izpovedi na sodišču so prepozne. Sodišče je tudi tu bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Glede napotka višjega sodišča, da je potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti, kdaj je prišlo do (para)plegije spodnjih okončin pri tožnici oziroma do ireverzibilnih posledic hrbtenjače, navaja, da sodišče ni ravnalo v skladu z napotili višjega sodišča, razlogov za to ni navedlo, s tem je storilo bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je celo kot nesporno ugotovilo dejstva, ki jim je tožena stranka ves čas postopka nasprotovala. Opozarja na oceno izvedenca nevrokirurga dr. M., da bi posledice pri tožnici nastale tudi, če bi bila operirana prej. Sodišče je izdalo sodbo, brez da bi v ponovljenem postopku opravilo obravnavo, s tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), je preuranjena in se je ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je v odločilnem delu ostalo nepojasnjeno. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Tudi v nadaljevanju pritožbe se tožena stranka opredeljuje do ugotovitev sodišča prve stopnje iz prejšnje, razveljavljene sodbe (z dne 7. 10. 2013), in sicer glede časa, kdaj je začel pri tožnici popuščati spinalni blok, navaja, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdaj je spinalni blok izvenel in bi bilo to potrebno ugotoviti z dodatnim zaslišanjem prič, kar je tožena stranka predlagala. V zvezi s tem opozarja tudi na zavrnitev predloga tožene stranke za izvedbo dokaza z izvedencem abdominalne kirurgije in zatrjuje, da je sodišče zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče spregleda dejstvo, da je pomembna okoliščina, kdaj je v celoti popustil spinalni blok. Strokovne napake zdravstveno osebje tožene stranke ni storilo. Vzrok nastanka hematoma ni bil ugotovljen, tožena stranka ves čas postopka ponavlja, da lahko pride do hematoma tudi spontano. Tako ni bil ugotovljen pravno relevanten vzrok za tožničino škodo.

4. Glede pojasnilne dolžnosti poleg že navedenega tožena stranka v nadaljevanju še dodatno navaja, da po mnenju tožene stranke zdravstveno osebje ni dolžno opozarjati pacientov na zaplete na 1:220.000 primerov, kar izhaja tudi iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 174/2012. Sodišče prve stopnje si zmotno razlaga, da se primer iz citirane sodbe bistveno razlikuje od zapleta v konkretni zadevi. Obrazložitev Vrhovnega sodišča RS je bila, da bi bila zahteva po pojasnilu, ki bi vključevala tako izjemna tveganja, do zdravnikov prestroga, v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razširilo obseg pojasnilne dolžnosti preko razumnih meja. Ne gre za tipično negativno posledico, ki bi bila lastna samemu posegu. Tudi izvedenka prof. dr. V. je izhajala iz teže poškodbe tožnice, ni pa tipičnost izvirala iz posega, lastnega samemu sebi. Tudi izvedenec dr. Z. je ocenil, da je bistveno, da gre za redek zaplet. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru domnevati, da bi pri razumnem pacientu omenjeno tveganje vplivalo na njegovo odločitev o privolitev v poseg. V kolikor bi pri tožnici opravili poseg v splošni anesteziji, bi bila ta podvržena še večjemu tveganju kot pri spinalni anesteziji. Tožnici ne gre verjeti, da bi se odločila za poseg s splošno anestezijo z večjim tveganjem za življenje in zdravje. Sodišče prve stopnje meni, da je trditveno breme o ugovoru (da tožnica dejansko ni pravočasno zatrjevala, da se za spinalno anestezijo ne bi odločila, če bi bila o riziku plegije poučena) na toženi stranki, ta takšnemu stališču nasprotuje, saj breme dokazovanja protipravnosti ravnanja tožene stranke, nastanka škode in vzročne zveze nosi tožeča stranka. S tem, ko je sodišče prve stopnje dokazno breme glede vzročne zveze prevalilo na toženo stranko, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Opozarja na sodbo II Ips 32/2012 VR RS, iz katere izhaja, da je pri presoji pravil o trditvenem in tudi dokaznem bremenu pacienta potrebno izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev, enaka pravila se upoštevajo za obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje se pri prevalitvi dokaznega bremena na toženo stranko sklicuje na sklep VSL, I Cp 4295/2009, ki ni relevanten za konkreten primer. Za konkreten primer tudi ni relevantno sklicevanje na sodno prakso pod opombo 7 (II Ips 43/2013 VS RS). Sodišče prve stopnje vzročne zveze ni zadovoljivo pojasnilo in odločitve ni mogoče preizkusiti. S tem je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da elementa vzročne zveze ni iskati v odgovoru na vprašanje, ali bi tožnica privolila v spinalno anestezijo tudi, če bi bila o možnosti nastanka plegije poučena. Glede navedb sodišča, da bi takšno iskanje vzročne zveze pomenilo dejansko zanikanje pravice do odškodnine, je tožena stranka mnenja, da potemtakem tudi sama zdravstvena ustanova ne more zanesljivo dokazati, da je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. 5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Podrobno odgovarja na pritožbene navedbe prvo in drugotožene stranke. Podaja razloge in zatrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede kršitve pojasnilne dolžnosti. Navaja, da nima možnosti pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker za to ne izkazuje pravnega interesa, ima pa interes, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je prišlo pri zdravljenju tožeče stranke do strokovne napake, zato se opredeljuje tudi do teh ugotovitev sodišča prve stopnje. Z razlogi sodišča glede strokovne napake zaradi nepravočasno zaznane komplikacije se strinja, zmotno pa je stališče, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo zaposlenih pri drugotoženi stranki in posledico in v zvezi s tem podaja še nadaljnje razloge.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na več mestih ponovljene pritožbene navedbe, da sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka niso utemeljene. Tožena stranka te svoje trditve o bistveni kršitvi določb postopka utemeljuje z navedbo, da naj bi šlo za odločanje preko meja postavljenega zahtevka zato, ker trditev tožnice, da bi izbrala masko, ni bila podana pravočasno (enako glede bolečin v križu ob 16.40 uri) in so bila prekoračena zatrjevanja tožnice. Ravnanje sodišča, ki upošteva prepozno navedena dejstva, sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka (več o tem še v nadaljevanju).

8. Glede očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati sodno prakso, ki je veljala v času opravljenega posega pri tožnici, torej julija 2002 v RS, je ugotoviti, da ta ni konkretiziran, zato podrobnejši odgovor ni potreben. Sicer pa je že sodišče prve stopnje navedlo, o čem mora biti pacient obveščen in da je v teoriji in praksi že v času sporne operacije veljalo enako.

9. Višje sodišče je svoje stališče o kršitvi pojasnilne dolžnosti (drugače kot prvič) zavzelo v odločbi z dne 7. 10. 2013, ko je zaključilo, da v konkretni zadevi pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, pri čemer ne drži, da bi bili razlogi v prvostopenjskih sodbah identični. Glede kršitve pojasnilne dolžnosti je bilo v postopku ugotovljeno in to tudi ni bilo sporno, da anesteziologinja dr. R., kot delavka drugotožene stranke, pred posegom spinalne anestezije prvotožeče stranke ni obvestila o vseh možnih zapletih tovrstnega posega, tako prvotožeče stranke ni obvestila o možnosti nastanka hematoma oziroma o možnosti nastanka paraplegije, kot posledice spinalne anestezije. Sporno pa je bilo, ali je bila to dolžna storiti (sama je izpovedala, da to ni bila njena dolžnost) glede na to, da je nastanek oziroma pojav paraplegije kot zapleta po spinalni anesteziji zelo redek (pojavi se na enega od 150.000 primerov po ugotovitvi izvedencev iz Hrvaške oziroma na enega od 220.000 primerov po ugotovitvi izvedenca Z., trditev same drugotožene stranke v odgovoru na tožbo pa je bila, da se takšen zaplet pojavlja na 10.000 do 200.000 spinalnih anastezij). Sporno je bilo torej, ali je šlo za tveganje oziroma zaplet, na kakršnega bi morala delavka drugotožene stranke prvo tožnico opozoriti, da bi lahko govorili o (zadostno) izpolnjeni pojasnilni dolžnosti.

10. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, kot je sodišče druge stopnje navedlo že v predhodni odločitvi, da je sodišče spregledalo, da je bila prva tožnica seznanjena z obvestilom o datumu in režimu pred operacijo, ki ga bolniki prejmejo in da so bile tožnici, ker so v tem obvestilu posebej navedena tudi zdravila, ki motijo strjevanje krvi, ki jih morajo bolniki 10 dni pred sprejemom v bolnico prenehati jemati, zagotovo znane možnosti krvavitve. Tožnica je to pojasnilo prejela in ji je bila vsebina le-tega zagotovo poznana. Slednje sicer drži, vendar pa iz navedenega dopisa izhaja le, da je potrebno prenehati jemati zdravila z acetilsalicilno kislino, zato pritožbene navedbe, da je bila že s tem tožnica opozorjena v zadostni meri, niso utemeljene. Tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem obvestilom storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tudi o tem obvestilu (B 11) je namreč v sodbi navedlo pravilne razloge. Navedlo je, da o kakršnihkoli možnih negativnih posledicah oziroma možnih vrstah anestezije v vabilu ni bilo rečenega ničesar, kar je pravilna ugotovitev, glede na to, da je bilo kot opozorilo navedeno le „če se zdravite z acetilsalicilno kislino (aspirin, baludon, nuseals) prosimo, da prekinete jemanje teh zdravil vsaj 10 dni pred sprejemom v bolnico“. Takšno opozorilo vsekakor ustrezne pojasnilne dolžnosti glede krvavitev, hematoma in možnosti nastanka paraplegije ne predstavlja. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da sta tudi izjava bolnika (B 18) in pristanek bolnika na poseg (B 19) oddaljena od potrebne vsebine pojasnilne dolžnosti, saj v njih ni navedeno ničesar konkretnega v zvezi z vsebino tega, kar bi morala biti pojasnilna dolžnost. Kot že navedeno, sodišče druge stopnje ne dvomi in o tem tudi ni dvomilo v prejšnjih odločitvah, da prvotožena stranka na posledice, do kakršnih je v konkretnem primeru prišlo, ni bila opozorjena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so v soglasju za anestezijo (B 17), ki ga je prva tožnica podpisala, navedeni številni različni zapleti (med njimi pa ni možnega zapleta s krvavitvijo in posledično plegijo). Navedeni so zapleti, ki so prehodne narave in neprimerljivo manjšega pomena, kot je plegija, podana je tudi splošna navedba, da je anestezija varna. Splošen zapis, da se kljub strokovni in skrbni izvedbi včasih ni mogoče izogniti možnim zapletom, ki so v najhujšem primeru tudi smrtni, kar velja tudi za druga področja medicine, tudi po oceni sodišča druge stopnje za konkretnega pacienta pri konkretnem odločanju o posameznem posegu, glede na njegovo splošnost, nima posebnega pomena in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede na vse navedeno pa se za neutemeljeno izkaže pritožbena navedba, da je drugotožena stranka pojasnilno dolžnost opravila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno navedlo, da se od zdravnika pričakuje, da pacienta opozori na redne rizike posameznega posega, to je tiste, ki so tipični, torej lastni samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejši, torej sta tipičnost in pogostost dve različni kategoriji in tipični riziki, tisti, ki so lastni samemu posegu, niso nujno statistično pogostejši. Pri tem so okoliščine in dejstva o tem, da pacient nekega pojasnila ni dobil, lahko pomembne le takrat, ko se uresniči s tem posegom povezan riziko, pod nadaljnjim pogojem, da bi obstajala dolžnost (v konkretnem primeru) delavke drugotožene stranke, da prvo tožnico opozori na zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru takšna dolžnost obstajala. Pritožba neutemeljeno navaja, da so že v soglasju, ki ga je tožnica podpisala, vključena vsa redna, običajna tveganja, na katera je bila tožena stranka dolžna opozoriti tožnico in zanemarja prej navedeni vidik, da je pacienta potrebno opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja oziroma posameznega posega, to pa so tako tisti, ki so tipični, to je lastni samemu posegu, kot tisti, ki so statistično pogostejši. Pojasnilna dolžnost je odvisna od pomena pojasnila za konkretnega pacienta, zato so bolj kot pogostost zapleta (kadar gre za redek zaplet) pomembni nujnost posega, teža posledic in specifičnost tveganja. Vse navedeno je sodišče prve stopnje presojalo in pravilno upoštevalo, da je šlo v konkretnem primeru za poseg (operacijo pooperativne kile), ki v tistem trenutku ni bil življenjsko nujen poseg, torej že „osnovni“ poseg v takratnem primeru ni bil življenjsko nujen. Kar se tiče same spinalne anestezije pa bi se tožnica le-tej lahko celo popolnoma izognila (prejela bi lahko tudi splošno anestezijo). Sodišče je sicer pravilno ugotovilo dejstvo, da je v primeru astme (ki jo je imela tožnica diagnosticirano) bolj priporočljiva spinalna in ne splošna anestezija, vendar to ne pomeni, da se bolniku lahko odvzame možnost, da o vrsti anestezije odloči sam. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da mora biti obseg pojasnilne dolžnosti obratno sorazmeren z nujnostjo posega, zato bi morala biti tožnica s strani tožene stranke bistveno bolj natančno poučena o možnih negativnih posledicah spinalne anestezije, kot bi to veljalo v primeru, ko bi bila anestezija potrebna zaradi operacije pri reševanju življenja. Pravilno je upoštevalo tudi težo posledic in ugotovilo, da plegija spodnjega dela telesa brez dvoma pomeni izjemno veliko poslabšanje zdravstvenega stanja pacienta, torej v konkretnem primeru prvotožeče stranke, v primerjavi z njenim zdravstvenim stanjem pred posegom, kar nalaga zdravniku, da pacienta na tak možen zaplet opozori, bolnika je treba opozoriti zato, da lahko sam pretehta opcije, ki jih ima. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu pravilni in se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje.

12. Glede teže zapleta in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri prvi tožnici prišlo do plegije, pritožba navaja, da sodišče neutemeljeno skuša prikazati, da gre za izjemno hudo posledico, pri kateri je stanje ireverzibilno in posledice niso popravljive. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno ugotovilo, da dejstvo plegije spodnjih okončin ni bilo sporno, saj takšni trditvi tožena (niti prvo niti drugotožena stranka) ni pravočasno nasprotovala. Šele predhodni pritožbi je priložila dokumentacijo, da naj bi se pri določenem odstotku bolnikov pričakovalo izboljšanje zdravstvenega stanja in opozorila, da je bilo tudi pri prvi tožnici ugotovljeno napredovanje, zato bi bilo treba ugotavljati vzroke za nadaljnje poslabšanje zdravstvenega stanja, kar vse je bilo prepozno (286. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato sodišče prve stopnje teh trditev in dokazov v ponovljenem postopku pravilno ni upoštevalo. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je odločitev sodišča preuranjena in da sodišče tipičnosti in nepopravljive hude posledice ne sme graditi na zdravstvenem stanju pacienta, kar bi bilo šele treba ugotoviti z izvedenci, ker gre za posledico, ki je lahko popravljiva.

13. Končno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je šlo pri konkretnem zapletu za specifično tveganje oziroma tipičen zaplet pri spinalni anesteziji, to je zaplet, ki je lasten samemu posegu, ki izvira iz načina izvedbe samega posega in se mu tudi ob največji možni skrbnosti in opravi posega brez napak vedno ni mogoče izogniti in ki ni odvisen od subjektivnih lastnosti pacienta, njegovih anatomskih razmer in drugega. Glede tega se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje M., iz katerega je izhajalo, da je komplikacija, ki je nastopila pri tožnici, tipična negativna posledica spinalne anestezije. Pritožba sicer opozarja, da ne zadošča le, da se pacienta o zapletu seznani, kot je izpovedala izvedenka dr. V., pač pa ga je, da je pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost, potrebno seznaniti tudi s pojavnostjo zapleta, vendar navedeno na odločitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti v ničemer ne vpliva, saj prva tožnica o predmetnem zapletu sploh ni bila obveščena. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče razloge glede tipičnosti posledice navedlo dokazno povsem nepodprto, saj se je, kot je navedlo, oprlo na mnenje M., iz vsebine tega pa je izhajalo tudi, da je hematom posledica pojava krvi iz prebodene krvne žile, ki je tekoča, nato nastane hematom (list. št. 327 spisa). Tako tudi v konkretnem primeru, če žila ne bi bila prebodena, ne bi bilo hematoma, ki je bil naknadno nevrokirurško odstranjen, vendar ob posledični paraplegiji zaradi večurnega pritiska na predel, kjer je najden (list. št. 325 spisa). Vpogled v spletno stran in Slovar slovenskega knjižnega jezika je le drugotnega pomena (pomembno je torej celotno mnenje, ne le konkretna navedba izvedenke dr. V., da gre za tipično negativno posledico-tudi-zaradi težke poškodbe za zdravje). Ker lahko hematomi pritiskajo na hrbtenjačo, lahko pritisk slednjo tako poškoduje, da pride do plegije določenega dela telesa, zato gre pri komplikaciji, do kakršne je prišlo pri prvi tožnici, za tipično negativno posledico in se je sodišče do tega pravnega vprašanja pravilno opredelilo glede na vsebino izvedeniškega mnenja in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Navedba, da je sodišče zaključek o poškodbi žile, ki je tipičen možen zaplet pri spinalni anesteziji sprejelo brez razlogov in dokazno nepodprto in s tem storilo kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP tako ni utemeljena. Neutemeljeno tožena stranka v zvezi s tipičnostjo zapleta opozarja na izvedeniško mnenje izvedenca dr. Z., ki je navedel, da gre pri zapletu krvavitve po spinalni anesteziji in paraplegiji pri ugotovljenem hematomu po spinalni anesteziji tudi za druge dejavnike tveganja, v tem primeru torej ne bi šlo za zaplet, ki je tipičen in lasten samemu posegu. Izvedenec namreč te navedbe ni v ničemer konkretiziral in ni navedel, kateri bi bili drugi možni vzroki oziroma dejavniki tveganja, takšnih drugih vzrokov oziroma dejavnikov, pa tudi tožena stranka ni zatrjevala, zato v tem delu mnenju izvedenca ni bilo mogoče slediti. Ustrezne trditvene podlage za to namreč ni bilo, sama drugotožena stranka pa je v odgovoru na tožbo celo navajala, da pojavnost (prevalenca) teh zapletov in zanesljive napovedi vrednosti potencialnih rizičnih faktorjev, ki bi napovedovali tak zaplet, do danes niso znani.

14. Pritožbene navedbe, da je torej atipično, da prihaja do navedenega zapleta, niso utemeljene. Res je, da do zapleta ne prihaja pogosto, oziroma celo redko, vendar pogostost in tipičnost nista sinonima. Tudi razlogi sodišča, s katerimi to pojasnjuje, zakaj se obravnavani primer razlikuje od primera v zadevi VS RS, II Ips 174/2012 so pravilni in se sodišče druge stopnje, ob že obrazloženem, v izogib ponavljanju nanje sklicuje in sprejema tudi zaključek, da je zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru, tako hud, da bi lahko (ob danem pojasnilu) vplival na tožničino odločitev glede vrste anestezije oziroma morda celo o izvedbi ali neizvedbi operacije kile, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pri tem ne drži, da bi sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi pojasnilo (in to pravilno), zakaj izvedencu dr. Z. ni sledilo. Nadalje tudi ni napačno povzelo listin oziroma izpovedb, pri čemer zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka v pritožbi tudi ne konkretizira. Prav tako ne drži, da bi sodišče na podlagi ugotovitev dokaznega postopka izpeljalo zmotne pravne zaključke.

15. Glede prvega elementa odškodninske odgovornosti, torej protipravnosti, je ugotoviti, da je ta podana, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost kršena. Ker prva tožnica ni bila obveščena o možnem zapletu, je bila njena privolitev v medicinski poseg neveljavna, zato je bil poseg v njeno telo na splošno protipraven, četudi je bil medicinsko indiciran in tudi če bi bil v celoti izveden lege artis.

16. Razlog za razveljavitev prejšnje sodbe sodišča prve stopnje je bil v tem, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o vzročni zvezi med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in škodo in sodbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tudi glede te predpostavke odškodninske odgovornosti razloge navedlo (in drugačne pritožbene navedbe ter trditve o absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene), pri čemer se je postavilo na stališče, da je vzročno zvezo potrebno iskati med protipravnim posegom in utrpelo škodo. Ker tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, je bila prvi tožnici odvzeta možnost, da lahko sama ozaveščeno odloča in privoli v spinalno anestezijo, zato je bil vsak poseg v tožničino telo protipraven, tožena stranka pa je zato odgovorna za vso škodo, ki jo je prvotožeča stranka zaradi posega utrpela, ne glede na to, ali bi do škode prišlo zaradi medicinske napake ali zaradi zapleta. Element vzročne zveze je podan, ker je plegija in s tem povezana škoda prvi tožnici brez dvoma nastala zaradi posega – spinalne anestezije. Takšna razlaga sodišča prve stopnje je tudi v skladu s slovensko pravno teorijo (primerjaj Ada Polajnar Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, st. 160). Pogoj za izražanje resnične in svobodne volje je poznavanje položaja, torej bolnikova obveščenost o svojem stanju in možnostih. Zato opustitvi pojasnilne dolžnosti lahko pripišemo škodo, ki nastane zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi se mu bil bolnik sicer lahko izognil, če bi bil s svojim položajem pravilno in popolno seznanjen. Nerazumljiva je navedba tožene stranke, da sama zdravstvena ustanova ne more zanesljivo dokazati, da je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (v povezavi z vzročno zvezo), saj je jasno, da to lahko stori, dokazati mora, da je ustrezno opozorila na tipične (tiste, ki so lastni samemu posegu) in statistično pogostejše rizike posameznega posega.

17. Nadalje je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da je ugotovilo, da tožnica niti izrecno niti v kontekstu ni zatrjevala, da se za spinalno (lokalno) anestezijo ne bi odločila, če bi bila o riziku plegije poučena (predvsem IV. točka tožbe), kar sicer drži (a je sodišče zavzelo stališče, da elementa vzročne zveze ni iskati v odgovoru na to vprašanje, zato pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi sodišče upoštevalo prepozno navedena dejstva in da naj bi bila prekoračena zatrjevanja tožnice v zvezi s trditvijo oziroma izpovedbo tožnice, da bi izbrala masko), vendar ima po oceni sodišča druge stopnje prav tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da so bile njene trditve glede vzročne zveze, ki jih tožena stranka ni prerekala, zadostne (in trditev v gornjem smislu ni bila potrebna). V tožbi je namreč zatrjevala, da je na poseg prvotožeča stranka pristala na podlagi opozorila in podpisa formularja, v katerem je bila lokalna anestezija opisana kot nezapleten postopek z malimi prehodnimi nevšečnostmi. Prave volje ni mogla izoblikovati, ker je niso dovolj in pravilno poučili o nevarnostih in komplikacijah, ki so lahko posledica lokalne anestezije. V kolikor bi bilo prvotožeči stranki pojasnjeno, da obstoji možnost, da postane invalid – paraplegik, bi prva tožnica lahko razmislila, kaj je več vredno: življenje, kot ga je živela do posega, sicer z pooperativno kilo ali življenje, kot ga živi danes kot težak invalid. Odvzeta ji je bila pravica do obveščenosti. V kolikor bi se po razlagah možnih zapletov in iz njih izhajajočih posledic še odločila za operacijo, bi imela možnost izbire med lokalno in splošno anestezijo in s tem bi bila njena obveščenost popolna in odločitev prava in pristna. Glede na to, da te trditve tožeče stranke niso bile prerekane in tudi ugovora glede vzročne zveze (pravočasno) tožena stranka ni podala, je po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka tudi vzročno zvezo (med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo) v zadostni meri izkazala (merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, saj je bila z zaslišanjem prve tožnice in navedenimi trditvami, ki niso bile prerekane, vzročna zveza izkazana in dokazana v zadostni meri).

18. V tem smislu je tudi razumeti zaključek sodišča, da nobena od toženk ugovora glede vzročne zveze niti v odgovoru na tožbo niti do konca prvega naroka ni podala, pač pa šele v pritožbi zoper sodbo z dne 7.10.2013. Takrat je tožena stranka pričela zatrjevati, da bi bilo treba raziskati vzroke za zdravstveno stanje tožnice, ali so drugi vzroki in v kolikšni povezavi so z vzrokom za krvavitev po spinalnem bloku, za te trditve je bilo dokazno breme na njej, vendar, kot že rečeno, so bile postavljene prepozno. Tudi v tem delu zato zatrjevana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana. Pritožba ima sicer prav, da je potrebno pri presoji pravil o trditvenem in tudi dokaznem bremenu pacienta izhajati iz razumnih in neprestrogih zadev, enaka pravila se upoštevajo za obe pravdni stranki, vendar ravno to potrjuje prej navedeno, da so bile trditve tožeče stranke o vzročni zvezi zadostne.

19. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že navedeno, tokrat tudi vzročno zvezo pojasnilo in obrazložilo in ne drži, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, tudi v tem delu zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

20. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odškodninski zahtevek zoper toženo stranko po temelju utemeljen zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti in je bil poseg v tožničino telo protipraven (protipravno ravnanje), nastanka plegije in druge, z njo povezane škode, podana pa je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo (tožena stranka pa se ni uspela razbremeniti) – 131. člen OZ, prvi odstavek - in se ni opredeljevalo do protipravnosti ravnanja v zvezi s tem, da zaplet pri tožnici ni bil pravočasno prepoznan ter dodatno do (neobstoja) vzročne zveze med takim protipravnim ravnanjem in utrpelo škodo in torej o tem v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov, se sodišče druge stopnje glede dodatnih pritožbenih navedb v zvezi s protipravnostjo ravnanja zaradi prepozne prepoznave zapleta ne opredeljuje (prvič, ker o tem v sodbi ni razlogov, drugič pa zato, ker je podan drug temelj odškodninske odgovornosti in to ni potrebno). V okviru trditev o strokovni napaki tožena stranka navaja še, da lahko pride do hematoma tudi spontano, vendar hkrati zatrjuje, da ni bil ugotovljen pravno relevanten vzrok za tožničino škodo, zato sodišče druge stopnje odgovarja tudi na to navedbo, ki je neutemeljena, saj iz izvedeniškega mnenja (list. št. 327 spisa) izhaja, da spontani hematom ne obstaja in je hematom v konkretnem primeru posledica prebodene krvne žile.

21. Glede na gornje ugotovitve je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo glavne obravnave, saj glede kršitve pojasnilne dolžnosti, ta ni bila potrebna, zadoščalo je, da sodišče v novi sodbi glede vzročne zveze navede razloge. Posledično tudi ne drži, da je sodba preuranjena, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), da je dejansko stanje v odločilnem delu ostalo nepojasnjeno in da bi bilo treba dopolniti dokazni postopek z izvedenci (kot tudi ne, da je zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno). Navedeno bi bilo potrebno v zvezi z zatrjevano strokovno napako. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku že zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, navedeno ni bilo potrebno in tudi zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

22. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (drugi odstavek 6., prvi odstavek 131., prvi odstavek 147., 965., 186. in drugi odstavek 180. člena OZ (pri tem pritožba pravilnosti zaključkov o odgovornosti delodajalca za delavca, odgovornosti prvotožene stranke na podlagi pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti, solidarnosti zaveze toženk in o odgovornosti tožene stranke v razmerju do drugega, tretjega in četrtega tožnika kot zakonca in otrok prve tožnice iz naslova posebno težke invalidnosti žene in matere ni v ničemer nasprotovala) ter 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ZZDej in 20. člen Zakona o pacientovih pravicah, ZPacP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

23. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člena ZPP). Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o teh odpadla.