Jedro

Pogodba ne določa, da mora biti oseba, ki se ji pisanje vroča, opozorjena na to, da lahko pisanje zavrne. Iz 8. člena Pogodbe izhaja, da mora biti pisanjem, ki jih je treba vročiti osebam v zaprošeni državi, priložen prevod v jezik zaprošene države, če pa prevod ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Tretja tožena stranka je vročitev sprejela, kar izhaja iz podpisane vročilnice, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je s prostovoljnim sprejemom vročitev pravilno opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo naloži tretji toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 100.179,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek v obrestnem delu zavrnilo (II. točka izreka). Tretji toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 733,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tretja tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tretji toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, utemeljenost tožbenega zahtevka pa ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Zahtevek je tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama in dejstvi, ki so splošno znana. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani. Tretja tožena stranka vročenega pisanja zaradi tujega jezika ni razumela. Osmi odstavek Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravilih o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah določa, da mora biti k pisanju priložen prevod v jezik zaprošene države, izjemoma pa se vročitev opravi brez prevoda, če prejemnik pisanje sprejme. Tretja tožena stranka ob vročitvi sodne pošiljke ni bila opozorjena, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja, kot to predpisuje Haaška Konvencija o vročitvi sodnih in zunaj sodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini in uredba ES št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta s 13. 11. 2007. Sodišče bi se moralo izreči za nepristojno za odločanje v tem sporu, saj je tretja tožena stranka državljanka Republike Srbije. Tretja tožena stranka nikoli ni bila v nikakršnem odnosu s prvotno šesto toženo stranko, zato 49. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ne pride v poštev. Tožeča stranka je tožbo zoper šesto toženo stranko umaknila, kar ne zadostuje za sklep, da je bila tožba zoper njo utemeljena. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožene stranke niso nujni in enotni sosporniki, zato je odločitev o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča v nasprotju z obrazložitvijo. Tretja tožena stranka s tožnico ni sklenila nobene pogodbe in ni ponujala nikakršnih storitev v Sloveniji. Tretja tožena stranka ne ve v kakšnem odnosu naj bi bila s tožečo stranko in na kakšnem pravnem temelju naj bi temeljila njena odškodninska odgovornost. Storitve po pogodbi so se opravljale izven Slovenije, zato se ne bi smelo uporabiti slovensko pravo. Tretja tožena stranka tudi ni stvarno legitimirana v tem sporu. Iz navedb v tožbi in priloženih dokazov izhaja, da je bila tretja tožena stranka zgolj kontaktna oseba za komuniciranje s spletno stranjo X.com, kar ne utemeljuje njene odškodninske odgovornosti. Utemeljenost tožbenega zahtevka tudi ne izhaja iz navedb v tožbi. Ni moč razbrati, če vtoževani denarni znesek tožeča stranka vtožuje na podlagi odškodninskega zahtevka, poslovne oziroma neposlovne odškodninske odgovornosti ali na podlagi neupravičene obogatitve. Tretja tožena stranka s tožnico nikoli ni sklenila nikakršne medsebojne pogodbe, ni ustvarjala nikakršnega fiktivnega sistema za trgovanje s finančnimi produkti, z nobeno od toženih strank ni bila nikoli v nikakršnem pravno poslovnem odnosu in ni tožnice usmerjala pri njenih plačilih. Tretja tožena stranka tudi ne poseduje znanja iz psihiatrije oziroma psihologije, da bi lahko ocenila psihično zdravstveno stanje tožnice. Tretja tožena stranka tudi nikoli ni prejela nobenega od plačanih denarnih zneskov. Prevara je kvalificirana oblika zmote in gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Premalo premišljena poslovna odločitev sama zase ni razlog za razdrtje pogodbe. Od vseh udeležencev obligacijskih razmerij se zahteva ustrezna skrbnost. Poleg tega je zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode po drugem odstavku 49. člena nesklepčen. Tožeča stranka svojih trditev o pretrpljeni škodi ni konkretizirala. Iz tožbe izhaja le višina vtoževanega zahtevka, ni pa navedena nobena drugačna okoliščina, ki bi vtoževani znesek opredeljevala, tako da ga bi bilo mogoče razmejiti od drugih denarnih zahtevkov. Tožeča stranka s svojimi trditvami tudi ni izkazala povezanosti tretje toženke oziroma vzročne zveze med njenimi ravnanji in povzročeno škodo. Finančnih nasvetov za vložek v skupni višini 100.000 EUR tožeča stranka niti ne zatrjuje, iz tožbe ne izhaja razlog vlaganja in da bi tretja tožena stranka v zvezi z vlaganji tožnici dajala kakršnekoli nasvete oziroma jo usmerjala pri trgovanju. Prav tako ne drži navedba v tožbi, da so bile z nakazili denarja na račun L. Ltd. obogatene vse tožene stranke, ki so med seboj povezane.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z delno zamudno sodbo tretji toženi stranki naložilo plačilo 100.179,74 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi. Zahtevek temelji na neposlovni odškodninski odgovornosti toženih strank, ki so tožnico ogoljufale in jo zavedle z obljubami o izvedbi, svetovanju in trgovanju na Forexu oziroma na njihovi platformi za trgovanje in z obljubami o ustvarjanju do 50 % donosov na mesec, do česar ni prišlo, saj so tožene stranke ustvarile zgolj fiktiven sistem trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti, tožnica pa jim je kot nepoučena, finančno neizkušena in duševno labilna ter v težki socialni stiski denar zaupala ter ves vložek izgubila.

6. Prvostopenjsko sodišče je zoper tretjo toženo stranko izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da v skladu z določili 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obstajajo pogoji zanjo. Zamudna sodba temelji na domnevi o toženkinem priznanju tožničinih dejanskih navedb, zato je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tretja tožena stranka v pritožbi navaja, da jo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, večina pritožbenih navedb pa izpodbija (ravno) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno (358. člen ZPP).

7. Tretja tožena stranka v pritožbi navaja, da je srbska državljanka, da živi v Srbiji in ne razume slovenskega jezika. Tožba ji je bila vročena brez prevoda in brez opozorila, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja, zato ji ni bila vročena pravilno. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Vročanje v tujino poleg ZPP ureja tudi Haaška konvencija o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini s 15. 11. 1965. V državah članicah EU (kar Republika Srbija ni) pa ureja vročanje Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Kot lex specialis ureja vročanje v Republiki Srbiji Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah1 (Pogodba), kar je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo (prim. 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz vročilnice na list. št. 263 spisa izhaja, da je tretja tožena stranka vročilnico podpisala in jo tako prostovoljno sprejela. Pogodba ne določa, da mora biti oseba, ki se ji pisanje vroča, opozorjena na to, da lahko pisanje zavrne, kar navaja tretja tožena v pritožbi. Iz 8. člena Pogodbe izhaja, da mora biti pisanjem, ki jih je treba vročiti osebam v zaprošeni državi, priložen prevod v jezik zaprošene države (osmi odstavek 8. člena Pogodbe), če pa prevod ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme (peti odstavek). Tretja tožena stranka je vročitev sprejela, kar izhaja iz podpisane vročilnice, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je s prostovoljnim sprejemom vročitev pravilno opravljena.

8. Ker ima tretja tožena stranka stalno prebivališče v Republiki Srbiji, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da gre za spor z mednarodnim elementom in pri tem pravilno uporabilo določila ZMZPP. Ker je bilo storjeno škodno dejanje na območju Republike Slovenije, kjer je nastopila tudi škodljiva posledica,2 je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je podana pristojnost za sojenje sodišča v Republiki Sloveniji (55. člen ZMZPP). Umik tožbe zoper šesto toženo stranko, zaradi česar je odpadel rezervni razlog, ki izhaja iz 28. točke obrazložitve (po katerem je pristojno slovensko sodišče v primeru, če je z isto tožbo toženih več tožencev v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno ali dejansko podlago in kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji (49. člen ZMZPP)) pravilnosti ugotovljene pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ne spremeni.

9. Iz navedb v tožbi (ki niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, niti z dejstvi, ki so splošno znana), ki jih je štelo prvostopenjsko sodišče za sprejete s strani tretje toženke, izhajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki utemeljujejo ugoditev zahtevku zoper tretjo toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da je tožnica s toženkami v januarju 2020 sklenila pogodbo o izvajanju finančnih storitev in trgovanju na medvalutnem trgu Forex, toženke pa so ji preko spletne strani X in Y.eu ponujale trgovanje s finančnimi produkti na trgu Forex, vendar so ustvarile zgolj fiktiven sistem trgovanja z namenom prilastiti si tožničin denar in jo oškodovati. Tožnica, ki je bila labilna in depresivna ter neprištevna, jim je kot nepoučena vlagateljica zaupala, toženke pa so ji naročile, da mora ves denar nakazati na račun L. Ltd., kar je tožnica tudi storila. Tretja toženka je bila tožničina osebna svetovalka ter jo je usmerjala pri trgovanju in vplačilih ter ji prigovarjala, naj opravlja dodatna plačila, ker bo le tako ustvarila dobiček. Tretja toženka je od tožnice zahtevala, da opravi več zaporednih plačil, da bo prejela denarne bonuse v višini 10 do 100 % od posameznega vplačila, česar nikoli ni prejela. Tožnici nikoli ni bilo omogočeno trgovanje na resničnem medvalutnem trgu Forex, saj je trgovala zgolj na navidezni platformi. Ves vložek je izgubila, nikoli ji ni bil izplačan noben dobiček oziroma preostanek vloženega denarja, saj z vloženimi sredstvi ni razpolagala in trgovala, ampak so si njena plačila prilastile toženke, zato je za ta znesek oškodovana.

10. Delna zamudna sodba temelji na domnevi o priznanju tožničinih dejanskih navedb s strani tretje toženke. Iz teh izhaja tudi pasivna legitimacija tretje toženke. Pritožbene navedbe, da sodišče ni individualiziralo ravnanj tretje tožene stranke ampak posplošilo ravnanja vseh toženih strank, ni utemeljena. Iz 16. točke obrazložitve izhaja konkretizacija očitanih ravnanj tretje toženi stranki.3 Iz trditvene podlage, da je imela A. A. z ostalimi toženimi namen tožnico ogoljufati ter si v svojem imenu in v imenu ostalih toženk prisvojiti njen denar in je povzročila tožnici naklepno škodo, ki se kaže v izgubi oziroma zmanjšanju njenega premoženja, pa izhajajo predpostavke odškodninske odgovornosti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, o neizkazanosti vzročne zveze med ravnanji tretje toženke ter njeno povezanostjo z ostalim tožbenim strankam in povzročeno škodo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zahtevek tožeče stranke v smislu povrnitve škode nesklepčen. Zahtevek tožeče stranke je sklepčen, navedene so tudi vse trditve, ki zahtevek utemeljujejo, izkazana je tudi višina zahtevka. Tožeča stranka je izgubila ves vloženi denar v znesku 100.146,44 EUR, povečan za bančno provizijo v višini 1,85 EUR za vsakega od 18 nakazil, kar skupaj znaša 100.179,74 EUR. Ta znesek predstavlja tožničino škodo, ki jo z odškodninskim zahtevkom vtožuje.

12. Ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeni ugovor zastaranja ni utemeljen.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano delno zamudno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14. Tretja tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah s 1. 12. 2015. 2 Iz navedb v tožbi, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo za sprejete s strani tretje toženke, izhaja, da so toženke preko strani X in Y. EU v slovenščini ponujale potrošnikom in državljanom RS finančne produkte na trgu Forex in uporabljale valuto in jezik namenjen Slovencem. 3 Tožnici je ponujala fiktivne finančne storitve in ji obljubljala, da ji bo zagotovila trgovanje na medvalutnem trgu Forex ter ji obljubljala kvalitetno profesionalno svetovanje pri trgovanju s finančnimi instrumenti in več kot 50 % mesečne donose ter pritožnici povzročilo zmoto. Tožnica pa je bila s strani A. A. zavedena, saj je A. A. izkoristila njeno duševno labilnost, finančno neizkušenost in socialno stisko.