Jedro

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1.000.000,00 SIT. V obravnavani zadevi v reviziji ni določeno, kakšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe oziroma ni pojasnjeno, kakšna je po mnenju tožene stranke primerna odškodnina. Samo navajanje, da je prisojena odškodnina previsoka, ne daje možnosti za določitev vrednosti izpodbijanega dela in zato ni mogoče ugotoviti, če ta presega v ZPP določen znesek. Ker ni mogoče določiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega z zakonom zahtevan znesek, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj (Pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSRS 24.6.2002, Pravna mnenja I/2002).

Izrek

Revizija tožnika se zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mu je prvotožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 12.233.991,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in od 1.5.1999 dalje mesečno rento v znesku 18.702.00 SIT, ki dospeva v plačilo do vsakega 5. dne v mesecu v naprej, v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika do prvotožene stranke in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik je v reviziji navajal, da je sodišče v prenizkem znesku prisodilo tožniku odškodnino in pri odmeri ni upoštevalo določil 200. in 203. člena ZOR. Odškodnina za duševne bolečine je iztrgana iz konteksta odškodnin primerljivih škodnih primerov in bi morala biti prisojena najmanj v višini 10.500.000,00 SIT (prisojena v višini 9.000.000,00 SIT), odškodnina za strah bi morala biti visoka vsaj 3.000.000,00 SIT (prisojena 2.000.000,00 SIT), odškodnina za telesne bolečine 5.000.000,00 SIT (prisojena 4.200.000,00 SIT). Poleg tega je sodišče neutemeljeno upoštevalo pri odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prejemke invalidnine, ki jo tožnik prejema zaradi posledic nesreče pri delu. Revizija graja tudi valorizacijo zavarovalne vsote, ki je v nasprotju z pravilom o denarnem nominalizmu iz 394. člena ZOR. Zato naj bi bil nepravilno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisojeno odškodnino primerno zviša ali podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Previsoko so bile prisojene odškodnina za fizične bolečine, za strah, in za zmanjšano življenjsko aktivnost. Tako prisojena odškodnina presega znesek 40.000.000,00 SIT, kar lahko toženo stranko privede v stečaj. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožniku prisodi bistveno nižjo odškodnino.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročeni nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnika ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Po določbi prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) mora tisti, ki povzroči škodo drugemu, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine (kar revizijsko sodišče preizkuša glede na določbo 371. člena ZPP že po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena ZOR, pri čemer je bil po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine. Meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sicer ni, zato mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Pri presoji o upravičeni (pravični) odškodnini mora sodišče paziti, da je odškodnina istočasno individualizirana, obenem pa vpeta v širše družbene okvire. Tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR.

Tožniku je bila priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin, strahu in fizičnih bolečin. Pri odločanju o višini odškodnine so bila v prvi vrsti upoštevana podana izvedenska mnenja. Za telesne bolečine, ki so bile po mnenju izvedenca hude 14 dni, zmerne 6 tednov in lažje v času neposrednega zdravljenja vse do junija 1992 (okoli 16 mesecev), občasno pa v določenih situacijah trajajo tudi še sedaj in zaradi glavobola, ki je bil močan 8 mesecev, v srednji jakosti še 6 mesecev in nato v lažji obliki, ki bo ostala trajna, je povsem ustrezna prisojena odškodnina v znesku 4.200.000,00 SIT. Tako prisojena odškodnina je glede na običajne odškodnine iz tega naslova povsem dovolj visoka tudi v primeru, če se še posebej oceni in upošteva dolgotrajnost in tudi trajnost teh bolečin. Prav tako je tožniku priznana ustrezna odškodnina za strah v znesku 2.000.000,00 SIT. Primarni strah je po mnenju izvedenca trajal tri mesece, sekundarni strah, ki pa ni bil posebej intenziven, saj se je kazal predvsem v obliki stalne skrbi za zdravje oziroma izid zdravljenja, pa je trajal še osem mesecev. Duševne bolečine je tožnik trpel po mnenju izvedenca tri mesece v intenzivni obliki, zmerne bolečine še 7 mesecev, lažja duševna bolečina pa ga spremlja trajno, glede na njegovo invalidnost. Pri njem gre za 50% zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti zaradi telesnih poškodb in 20% še zaradi poškodbe centralnega živčnega sistema. Zato je iz tega naslova zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ustrezna odškodnina v višini 9.000.000,00 SIT. Iz povedanega sledi, da sta ob ugotovljenem dejanskem stanju nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Res je sicer, da pri zavarovanju odgovornosti sodišča običajno upoštevajo določbo 394. člena ZOR, vendar to tudi pomeni, da je drugotožena stranka tožniku v letu 1996, ko mu je izplačala valorizirano zavarovalno vsoto, izplačala več, kot ji je nalagala zavarovalna pogodba v času, ko se je zgodil škodni dogodek. Ker je tudi sicer tožbeni zahtevek tožnika postavljen tako, da od drugotožene stranke uveljavlja plačilo zamudnih obresti od 12.10.1996 dalje, tožena stranka pa je valorizirano odškodnino plačala 11.10.1996 dalje, ni jasno, katere obresti in zakaj bi morala po mnenju tožnika drugotožena stranka plačati. Ker je, kot ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, drugotožena stranka že v letu 1996 tožniku izplačala celotno odškodnino, ki jo je bila po zavarovalni polici dolžna plačati, navedbe revidenta pa posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, je možno zaključiti, da je pravilna in v skladu z materialnim pravom odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek zoper drugo toženo stranko.

Zaradi upoštevanja načela, da naj oškodovanec ne dobi več pa tudi ne manj, kot je znašala njegova škoda, je sodišče v izpodbijani sodbi pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevalo tudi, da prejema invalidnino. Zato samo z načelnim tovrstnim revizijskim ugovorom, revident ne more uspeti.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila odločitev glede tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizija tožene stranke je nepopolna.

V drugem odstavku 84. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) je določba, da se v primeru, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona (zakon je začel veljati 1.1.2005) na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po določbah zakona o delovnih in socialnih sodiščih iz leta 1994 (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.).

Po določbi 21. člena ZDSS je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski zahtevek, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1.000.000,00 SIT. V obravnavani zadevi v reviziji ni določeno, kakšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe oziroma ni pojasnjeno, kakšna je po mnenju tožene stranke primerna odškodnina. Samo navajanje, da je prisojena odškodnina previsoka, ne daje možnosti za določitev vrednosti izpodbijanega dela in zato ni mogoče ugotoviti, če ta presega v ZPP določen znesek. Ker ni mogoče določiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega z zakonom zahtevan znesek, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj (Pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSRS 24.6.2002, Pravna mnenja I/2002).

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožene stranke kot nepopolno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).