Jedro

Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da pozna natančne katastrske podatke in točno izmero spornega dela zemljišča, saj se to ugotavlja v izvedenskem mnenju oz. katastrskem elaboratu. Prilagoditev tožbenega zahtevka glede na elaborat tako ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP.

Sodišče razen na podlagi izrecnega pristanka strank dokumentacije iz drugih spisov ne sme upoštevati, medtem ko te omejitve za izvedenca ne veljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbenega postopka krije pritožnica sama.

Obrazložitev

: Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka toženi stranki naložilo v korist tožeče stranke izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobnega zemljiškoknjižnega dovolila. V drugi točki izreka je presežni del zahtevka, t. j. v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, zavrnilo. Toženi stranki je v korist tožeče stranke v 15. dneh naložilo plačilo 1.354,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Proti sodbi v celoti se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje.

Meni, da je tožeča stranka s tem, ko je po izdelavi izvedenskega mnenja prilagodila tožbeni zahtevek, dejansko spremenila tožbo, saj je zahtevala drugo, bistveno večjo parcelo. Prvostopenjsko sodišče se o prilagoditvi sploh ni izreklo, niti ni obravnavalo ugovora tožene stranke proti spremembi. Namesto vtoževanega travnika površine 7.091 m 2

je tožeči stranki prisodilo gozd v obsegu 10.254 m 2

. Razen tega pa sodbe ni mogoče izvršiti, ker parcela št. 752/1, ne obstaja.

Obrazložitev sodbe je sama s sabo in z izrekom v nasprotju, ker prvostopenjsko sodišče ne loči med parcelama št. 752/1 in št. 752/2. Izpodbija dokazno oceno na splošno in posebej glede izvedenskega mnenja. Sodišču očita, da je sprejelo nelogične zaključke in napačno ocenilo dobrovernost ter naravo posesti sporne zemlje. Izvedensko mnenje pa napada, ker da temelji izključno na dokumentaciji iz postopka N 11/2003, kar je nedopustno, tudi sicer pa je mnenje nestrokovno in pristransko ter je vnaprej odločilo o izidu postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da njenih pripomb s tem v zvezi sploh ni obravnavalo.

S tem, ko je sodišče zaslišalo dve priči, glede zaslišanja katerih sploh ni sprejelo dokaznega sklepa, opustilo pa je zaslišanje priče, za katero je dokazni sklep o zaslišanju sprejelo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, posledično pa je prišlo tudi do nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodba nima razlogov, ker ni ugotovljeno, kdaj je začelo teči in kdaj nastopilo priposestvovanje spornega dela nepremičnine.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede spremembe tožbe Očitek, da je tožeča stranka v postopku spremenila tožbo, o čemer se sodišče ni izreklo, je neutemeljen. Sodišče se je o ugovoru tožene stranke izreklo na koncu drugega odstavka druge strani sodbe, kjer je ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da je šlo zgolj za prilagoditev tožbenega zahtevka. Temu stališču se pridružuje višje sodišče. Za spremembo tožbe gre takrat, kadar se spremeni istovetnost tožbenega zahtevka (II. odstavek 184. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri tem pa vsak popravek še ne pomeni spremembe tožbe, kadar dejanska podlaga tožbe ostane enaka. V konkretnem primeru se tekom postopka nikoli ni pojavil dvom v to, kateri del nepremičnine v naravi je sporen. Tožeča stranka je tudi že od vsega začetka zahtevala ugotovitev lastninske pravice na severnem delu določno označene nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ob vložitvi tožbe ni mogla predvideti, kakšna oznaka bo spornemu delu nepremičnine dodeljena na podlagi izdelanega elaborata. Od tožeče stranke pa tudi ni mogoče zahtevati, da pozna natančne katastrske podatke in točno izmero spornega dela zemljišča, saj se to ugotavlja v izvedenskem mnenju oz. katastrskem elaboratu. Prilagoditev tožbenega zahtevka glede na elaborat tako ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP. Prim. tudi sklep VSL I Cp 1980/2000. V kolikor pa imajo stranke pripombe na sam elaborat, imajo zoper slednjega na voljo samostojna pravna sredstva.

Glede neobstoječe parcele Pritožbeno stališče, da prvostopenjska sodba ni izvršljiva iz tega razloga, ker parcela št. 752/2, ne obstaja, je zmotno. Ker za posege ni bilo nobene potrebe, je bilo do sedaj sporno zemljišče del enotne parcele št. 752. Parcelacijo je pred vpisom potrebno izvesti zaradi zahtev 31/I. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določa, da mora biti vsaka nepremičnina, katere vpis se zahteva, označena s svojim identifikacijskim znakom, to pa sta oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 3. čl. ZZK-1). Predpogoj za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je zatorej ureditev katastrskega stanja oz. dodelitev parcelne številke v katastrskem postopku, to pa bo mogoče šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

Glede nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe ter v sami obrazložitvi Drži očitek, da je v en em primeru v obrazložitvi sodbe (druga stran, 18. vrstica) namesto parc. št. 752/1 navedena parc. št. 752/2. Že kontekst spornega stavka (»Sporni del parcele /…/ je bil pred leti travnik…«), tem bolj pa kontekst celotne sodbe, pa ne puščata dvomov v to, da gre zgolj za pisno pomoto sodišča prve stopnje. Ves čas postopka je bilo namreč vsem vpletenim dobro znano, o katerem delu zemlje je tekel spor in na kateri del zemljišča se ta odstavek obrazložitve nanaša. Zatrjevana kršitev ni podana.

Glede dokazne ocene Trditve pritožnice, da je izvedenec v svojem mnenju vnaprej odločil izid postopka in da je mnenje pristransko, so brez osnove. Bit postopka je bilo vprašanje, ali je tožnica sporni del nepremičnine priposestvovala ali ne. Naloga izvedenca je bila zgolj ugotoviti, kateri del nepremičnine je sporen, ga izmeriti in o tem izdelati skico. Iz tega razloga mnenje na odločitev sodišča že izhodiščno ni moglo vplivati.

Neutemeljeni pa so tudi očitki na račun podlag, na katerih je bilo mnenje pripravljeno. Vzhodna in južna meja severnega dela parcele št. 752 sta bili dokončno določeni v postopku N 11/2003, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, zaradi česar je bil v tem delu izvedenec (kot tudi kasneje sodišče) na odločitev v postopku vezan. Dokazni predlog z vpogledom v spis zajema zgolj seznanitev z odločbo in ključnim potekom postopka, kadar je to potrebno (eventuelni pritožbeni postopki itd.), in sodeče sodišče razen na podlagi izrecnega pristanka strank dokumentacije iz drugih spisov ne sme upoštevati, medtem ko te omejitve za izvedenca ne veljajo. Izvedenec je strokovnjak s svojega področja, dokaz v postopku pred sodiščem je njegovo zaslišanje oz. če stranke na to pristanejo pisno izdelano izvedensko mnenje, posebnih omejitev, katere podatke lahko izvedenec pri njegovi izdelavi uporabi, pa ni. Tako bo praviloma upošteval vse tiste podatke, za katere meni, da so za podajo objektivnega in strokovnega mnenja potrebni. Iz spisa ni razvidno, da bi pritožnica predlagala kakšne posebne dokaze, ki pa jih izvedenec ni upošteval. Pritožnica prav tako ni ponudila nobenih dokazov ali utemeljenih navedb, zakaj mnenje ni pravilno, šlo je le za pavšalno izraženo nestrinjanje z ugotovitvami. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Pritožba pa je neutemeljena tudi v zvezi z dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ni našlo v spisu in obrazložitvi sodbe očitanih nasprotij ali nelogičnosti. Tožeča stranka od vsega začetka zatrjuje, to pa je povedala tudi v izpovedbi, da je po njenem prepričanju sporni del zemljišča sestavni del nepremičnin, ki jih je podedovala od očeta in v veri, da je njegova lastnica, ves čas tudi posedovala, izkoriščala in zanj skrbela. Njeno izpoved potrjujejo listinski dokazi in izpoved priče F.B., ostale priče pa o zadevi niso vedele ničesar. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o dejanskem stanju so ustrezno obrazložene, pritožbeno sodišče zato v njihovo pravilnost ne dvomi.

Glede zaslišanja prič Očitku pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe ZPP, ko je zaslišalo dve priči, glede katerih dokaznega sklepa ni sprejelo, je mogoče pritrditi. Toda pravilnosti in zakonitosti sodbe takšno ravnanje ne bi moglo ogroziti niti, če bi sodišče na njuno izpoved sodbo oprlo (česar sicer ni storilo, ker o zadevi nista vedeli ničesar). Zaradi upoštevanja dodatnih dokazov, od katerih noben sam po sebi ni nedovoljen, bi bilo dejansko stanje kvečjemu bolje razjasnjeno.

Utemeljen je tudi očitek glede kršitve ZPP, ker ni bila zaslišana priča, za katero je bil dokazni sklep že sprejet. Tudi ta kršitev pa ne pomeni bistvene kršitve ZPP. Zaslišanja priče A.N. namreč ni predlagala nobena od strank in tako v postopku sploh ni bilo mogoče. Napaka prvostopenjskega sodišča je bila tako samo v tem, da ni sprejelo dodatnega dokaznega sklepa, s katerim bi sklep o zaslišanju priče N. razveljavilo, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni moglo vplivati.

Glede ugotovitve začetka in konca priposestvovalne dobe Potek časa je eno izmed treh pravno relevantnih dejstev, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Iz tega razloga morajo biti v sodbi določno ugotovljeni. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da so sporni del nepremičnine uživali že tožničini pravni predniki, po tem pa tožnica sama, da je v letu 1986 opravila čiščenje po požledu in da je spor o nepremičnini nastal šele v letu 2003. V tako ugotovljeno trajanje posesti pa je desetletna priposestvovalna doba, ki jo za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini določa II. odstavek 43. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v povezavi z 269. čl. SPZ, brez dvoma zajeta. Spričo tako dolge – po ugotovitvah sodišča prve stopnje – nesporne posesti ugotovitev točnega datuma začetka in konca priposestvovalne dobe ni potreben, ker bi lahko prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja priposestvovanje ugotovilo kadarkoli tekom te dobe, tudi po vseh prejšnjih predpisih.

Zaključek

Instančno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke proti sodbi neutemeljena. Ker ni ugotovilo nobene izmed tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne drugih kršitev v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Stroške neuspele pritožbe krije na podlagi I. odstavka 165. čl. ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP pritožnica sama.