Jedro

Ob pravilni ugotovitvi o zavajanju ali zlorabi postopka je tožena stranka tudi pravilno odločila, ko je tožnikovo prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06- Uradno prečiščeno besedilo; ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17.5.2007, s katero je bila iz razlogov 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil tožnikova prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrnjena (1. točka izreka) ter odločeno, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in utemeljitvi upravnega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Iz listin v upravnih spisih nedvomno izhaja, da so izjave tožnika kot prosilca za azil nasprotujoče glede tega, zakaj je moral zapustiti matično državo. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, je tožnik v izjavi z dne 13.4.2007 navedel ekonomske razloge, ob formalni podaji prošnje za azil, da je v matični državi preganjan zaradi muslimanske narodnosti. Pritrdilo je presoji tožene stranke, da je tožnik s svojimi kontradiktornimi izjavami vnesel dvom v resničnost svojih nadaljnjih navedb in trditev in jih zato tožena stranka upravičeno ni mogla sprejeti kot verodostojne. Zato je utemeljeno sklepala, da je lažno predstavil razloge zakaj v Sloveniji prosi za azil ter tako zavajal in zlorabljal postopek. Predlaganega zaslišanja sodišče ni opravilo, saj tožnik ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Tožbena trditev, da na policijski postaji naj ne bi izjavil, da je razlog za zapustitev matične države ekonomska situacija, namreč nima podlage v upravnih spisih.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP. Navaja, da na policiji naj ne bi izjavil, da je ekonomski migrant ter da je dejansko pobegnil iz matične države pred Srbi, ker so ga zaradi muslimanske narodnosti maltretirali in mu grozili s smrtjo. Že zato, ker ga sodišče na glavni obravnavi ni zaslišalo, je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, odločba tožene stranke spremeni tako, da se njegovi prošnji za priznanje azila ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev, zaradi katerih se o azilu lahko odloča v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku je določen tudi v 1. alinei 2. odstavka 35. člena, to je če prošnja prosilca za azil temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se po razlagalnih določbah 36. člena ZAzil šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 1. odstavka 36. člena). Iz podatkov in listin upravnih spisov nesporno izhaja, da so izjave prosilca za azil nasprotujoče glede tega, zakaj je moral zapustiti matično državo. V lastnoročni prošnji z dne 13.4.2007 izrecno navaja, da prosi za azil, ker nima kje živeti, njegova mati ga ne more preživljati in ker nima denarja, išče službo, da bi preživel. Ob formalni podaji prošnje za azil pa je istega dne kot razlog za vložitev prošnje za azil navedel, da je v matični državi preganjan, ker je po narodnosti Musliman. Tožnikova izjava se o okoliščinah oziroma dogodkih, ki so bistvenega pomena za odločanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomembno razlikuje, zaradi česar je pravilen in utemeljen sklep tožene stranke o lažni predstavitvi razlogov, zaradi obstoja katerih tožnik prosi v Sloveniji za azil. Presoja sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke o zavajanju in zlorabljanju postopka je zato pravilna. Ob pravilni ugotovitvi o zavajanju ali zlorabi postopka je tožena stranka tudi pravilno odločila, ko je tožnikovo prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. V kolikor tožnik glede na vsebino pritožbe, v kateri razlaga drugačne razloge, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo meni, da bi moralo sodišče prve stopnje te razloge presojati in ga o tem zaslišati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se postopek, v katerem pristojni organ odloči o stvari takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uvede z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembne okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na katerega izmed razlogov, ki so taksativno našteti v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je glavna obravnava v upravnem sporu zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov, s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje dolžno izvesti zahtevano glavno obravnavo in ne sme že v naprej zavrniti dokaznih predlogov. Ker pa v obravnavanem primeru tožnik ni konkretiziral predloga za njegovo zaslišanje v tem smislu, da bi navedel karkoli konkretnega, ko bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez zaslišanja stranke.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča.