Jedro

Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru kot sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. po prvem odstavku 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in tretjem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je storil protipravno dejanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja preprečitev uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Na podlagi prvega in drugega odstavka 155. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) je odločilo, da se bo varnostni ukrep, ki sme glede na določilo tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 trajati največ dve leti, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločilo, ali je nadaljnje zdravljenje še potrebno, izvrševal v Univerzitetnem kliničnem centru, na Oddelku za psihiatrijo. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je odvzelo nož, skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer tudi nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in nepravilne uporabe materialnega prava (pravilno: zaradi kršitve kazenskega zakona), prav tako pa tudi iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pravice do obrambe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predmetni postopek ustavi oziroma, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pokaže, da je pritožba zagovornika obdolženega A. A. utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega sodišču vzporedno ob očitku bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP očita tudi kršitev pravice do obrambe, saj obdolženega na glavni obravnavni ni zaslišalo oziroma je glavno obravnavo opravilo v njegovi nenavzočnosti, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Tozadevno navaja, da je iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje tako odločitev utemeljilo s tem, da je obdolženemu vabilo na glavno obravnavo bilo pravilno vročeno, da obdolženi svojega izostanka ni opravičil do začetka glavne obravnave, prav tako pa je že podal svoj zagovor v fazi sodne preiskave. Sodišče prve stopnje tako obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ni štelo kot nujne, saj je zaslišalo priči in prebralo zapisnike o zaslišanju prič, ki so že bile zaslišane v fazi sodne preiskave, prav tako pa tudi sodnega izvedenca mag. B. B., ki je predhodno že izdelal mnenje. S takšnim naziranjem pa se obdolženčev zagovornik ne strinja in vztraja, da se sodišče prve stopnje na pogoje za sojenje v nenavzočnosti obdolženega sklicuje napačno ter zmotno navaja, da je obdolženi svoj zagovor že podal v fazi preiskave in je torej že bil zaslišan. Poudarja, da se pogoj glede že izvedenega zaslišanja obdolženega oziroma podaje zagovora, ki je določen v tretjem odstavku 307. člena ZKP, na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženega, nanaša na njegovo zaslišanje na glavni obravnavi in ne na katerokoli zaslišanje obdolženega (pred preiskovalnim sodnikom ali celo pred policijo). V zvezi s tem opozarja, da temu pritrjuje tudi pravna teorija in dodatno pojasnjuje, da iz ZKP s komentarjem (Štefan Horvat, GV Založba, 2004) izrecno izhaja, da je z zahtevano restriktivno razlago zakonskih pogojev v nenavzočnosti skladnejše, da se navedeni pogoj nanaša na zaslišanje na glavni obravnavi, ne pa tudi na zaslišanje obdolženca med preiskavo ali celo pred policijo.

5. Zagovornik obdolženega ima prav. Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Obdolženi se namreč ima pravico izjaviti o obtožbi in o vseh dokazih, ki ga bremenijo, zato bo v primeru, če na naroku še ni bil neposredno zaslišan ali se ni seznanil z vsemi dokazi, ki ga bremenijo, njegova navzočnost na glavni obravnavi vedno nujna. Na prvem naroku za glavno obravnavo bo zatorej navzočnost obdolženca praviloma nujna.

6. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da je obdolženi A. A. vabilo na glavno obravnavo prejel dne 11. 1. 2024 in da izostanka do začetka glavne obravnave dne 28. 3. 2024 ni opravičil. Prav tako je nedvomno, da je bil na glavni obravnavi dne 28. 3. 2024 prisoten njegov zagovornik, ki je povedal, da je z obdolženim skušal vstopiti v stik, tako po telefonu kot preko pošte, vendar zmeraj neuspešno (list. št. 120). Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.

7. Zagovornik je ob samem začetku zasedanja resda povedal, da je z obdolženim poskušal vstopiti v stik, vendar zmeraj neuspešno. Ne glede na to pa obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v lastno korist ne sme biti okrnjena. Obdolženi ima pravico do celostne seznanitve z izsledki celostno izvedenega postopka dokazovanja, torej tudi z dopolnitvijo izvida in mnenja, ki ga je na glavni obravnavi dne 28. 3. 2024 podal sodni izvedenec, psihiater mag. B. B. 8. Pravica do sojenja v navzočnosti velja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice za eno od temeljnih pravic poštenega postopka, kateri pa se obdolženi lahko odpove bodisi izrecno ali molče. Odpoved pravici je skladna s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, vendar le, če je nedvoumna, ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in če so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice.

9. Ustavna pravica vsakogar, ki je obdolžen storitve kaznivega dejanja, je po drugi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) tudi, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. ZKP določa obvezno navzočnost na glavni obravnavi za upravičenega tožilca, obdolženca in zagovornika (306. do 308. člen ZKP). Medtem ko se glavna obravnava brez navzočnosti upravičenega tožilca in zagovornika (za primer obvezne obrambe) v nobenem primeru ne sme opraviti, pa se po tretjem odstavku 307. člena ZKP izjemoma lahko opravi v odsotnosti obdolženega, in sicer, če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen ter ob pogojih, da njegova navzočnost ni nujna, da je navzoč njegov zagovornik in da je bil pred tem že zaslišan.1

10. Glede na povzete pravne temelje mora sodišče prve stopnje okoliščino, ali so pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti dejansko podani, še posebej skrbno presojati. Nasprotno pa so v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa ponujeni razlogi neprepričljivi, prvostopenjsko sprejeti zaključek, da se je obdolženi odpovedal pravici aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi, pa zgrešen.

11. V zvezi s sojenjem v odsotnosti obdolženega se je tako izoblikovala obširna in enotna sodna praksa, ki pravico do sojenja v navzočnosti iz 29. člena Ustave plasira kot eno najpomembnejših pravic obdolženca, saj predstavlja pogoj za učinkovito uresničevanje drugih temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku (pravica do izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve; izvajanja dokazov v svojo korist, aktivno sodelovanje pri izvajanju obremenilnih dokazov). Ta pravica resda ni absolutna, saj se obdolženi pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove, bodisi izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014), kar pa se v danem primeru ni zgodilo. Nasprotno. Da je v konkretnem primeru treba zavzeti stališče, da sodišče prve stopnje glavne obravnave dne 28. 3. 2024 (ki sovpada tudi z zaključkom postopka dokazovanja in temu sledečega izreka sedaj izpodbijanega prvostopenjskega sklepa) ne bi smelo opraviti v obdolženčevi odsotnosti, izhaja tudi iz pravilnega nadaljnjega pritožbenega izvajanja, ko zagovornik tehtno opozarja, da v konkretni zadevi ni podan niti t.i. materialni pogoj, torej, da navzočnost obdolženca ni nujna. Strinjati se je s pritožbeno izpostavljeno obrazložitvijo, da pravna teorija stoji na stališču, da je obdolženčeva navzočnost na prvi glavni obravnavi vedno nujna. To še toliko bolj velja v primeru, ko se na glavni obravnavi izvajajo dokazi, o katerih se obdolženi ni imel možnosti izjasniti. Res je, kot izhaja iz točke 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je mag. B. B. predhodno v postopku že izdelal izvedensko mnenje, s katerim se je obdolženi A. A. imel možnost seznaniti (z vpogledom v spis). Drži tudi, da je bilo izvedensko mnenje obdolženemu dne 5. 6. 2023 vročeno, saj dejstvo vročitve izhaja iz vročilnice (pripete k list. št. 54), tako da je bil z vsebino podanega izvida in mnenja nedvomno seznanjen. Vendar pa je pritrditi opozorilu obdolženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje še dodatno sprejelo sklep, da bo sodnega izvedenca tudi neposredno zaslišalo. Z dokazom neposredne izvedbe mag. B. B. pa se obdolženi A. A. predhodno ni mogel seznaniti (list. št. 123 in 124; 127/15 - 127/23). To pomeni, da je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi bila nujna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti v njegovi odsotnosti, kot to pravilno pritožbeno izpostavlja zagovornik.

12. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da obramba absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje edini narok glavne obravnave opravilo v odsotnosti obdolženega Roberta Moma, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni niti ustavni niti zakonski pogoji.

13. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz spisovnih podatkov tudi ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje obdolženega seznanilo z možnostjo, da bo glavna obravnava dne 28. 3. 2024 tudi zaključena in da bo izdana sodna odločba (list. št. 87). Le, če bi bil tak pravni pouk dan obdolžencu in bi slednji izjavil, da se sojenju v njegovi prisotnosti odpoveduje in bi bil pred tem na naroku za glavno obravnavo že zaslišan, bi bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zaključek sojenja pred sodiščem prve stopnje. Ker pa temu v danem primeru ni tako, je trditev obdolženčevega zagovornika ob bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, povsem na mestu.2 Glede na opisano procesno situacijo ni odveč pripomba pritožbenega sodišča, da mora biti prvostopenjsko sodišče v primerih, kot je obravnavani, pri zagotavljanju procesnih pravic obdolženih še posebej dosledno.

14. Ob ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima že sama po sebi za posledico razveljavitev pritožbeno izpodbijanega sklepa, se preostale pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika pokažejo kot brezpredmetne, zato jih pritožbeno sodišče tudi ni preizkušalo.

15. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodne odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpravilo, kar pomeni, da bo glavno obravnavo opravilo v obdolženčevi navzočnosti, prav tako pa bo skrbno pretehtalo in kritično presodilo tudi ostale navedbe obdolženčevega zagovornika, ki gredo v smeri kršitve kazenskega zakona in graje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu sedaj ni moglo ukvarjati. Šele za tem bo o zadevi odločilo in ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem ZKP.

16. Upoštevaje navedeno, je bilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ugoditi in v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1 Enako Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 661 in 662, pa tudi sklep VSL I Kp 19859/2010. 2 Smiselno enako sklep VSK II Kp 18227/2019 z dne 30. 6. 2022.