Jedro

Presoja o tem, koliko so odnosi med gospodarskimi subjekti posegli v kriminalno sfero, tako, da izpolnjujejo znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 presega ocenjevanje okoliščin, relevantnih za odreditev oziroma podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ko sodišče predhodno ocenjuje samo nevarnost, da bi bilo premoženje, v zvezi s katerim bi v primeru izdaje obsodilne sodbe prišel v poštev odvzem premoženjske koristi, odtujeno ali pa bi storilec z njim kako drugače razpolagal, ne pa že tudi obstoj kaznivega dejanja kot takega.

Tudi sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi mora vsebovati opis premoženja, na katerega se začasno zavarovanje zahtevka nanaša v smislu določbe prvega odstavka 502.b člena Zakona o kazenskem postopku ali pa vsaj navedbo, na katero predhodno odločbo o začasnem zavarovanju zahtevka se podaljšanje nanaša.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega M.K. in G.K. se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljšalo do dne 6.6.2014. Zoper ta sklep se najprej pritožuje G.K., ki je kot obtoženčeva žena tudi udeleženka postopka za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. V svoji pritožbi ponavlja do sedaj izpostavljene navedbe, da so bile nepremičnine, na katere se začasno zavarovanje nanaša, pridobljene po legalni poti in da so navedbe sodišča, da je pridobljena nepremičnina čisti presežek premoženja nevzdržne in zavajajoče, saj naj bi bila nepremičnina pridobljena s kupoprodajo po legalni poti. Smiselno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne podaljša. Zagovornik obtoženega M.K. pa vlaga pritožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep kot neutemeljen in nepotreben odpravi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika v svojih pritožbah ne navajata ničesar novega, o čemer bi sodišče ne razlogovalo že do sedaj. Tako pritožnica G.K., sicer obtoženčeva žena, ponovno uveljavlja isto okoliščino, s katero v bistvu utemeljuje pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je okoliščino, da naj bi bilo nepremično premoženje, na katerega se ukrep začasnega zavarovanja naša, pridobljeno po legalni poti oziroma s kupoprodajo. O tem oziroma o neutemeljenosti teh pritožbenih navedb, pa je pritožbeno sodišče razlogovalo že v svojem sklepu opr. št. II Kp 1. Zagovornik obtoženega M.K. pa se v svoji pritožbi v bistvu spušča v samo dokazno oceno obravnavanega kaznivega dejanja in pravzaprav samega ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izpodbija. Za tak ukrep se sodišče odloči takrat, ko ugotovi, da obstaja nevarnost, da bi obtoženec sam ali preko drugih oseb to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, ali kako drugače z njo razpolagal, s čimer bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku, seveda v primeru, ko prihaja v kazenskem postopku v poštev premoženjske koristi. Te nevarnosti, s katero sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljuje svojo odločitev, pa zagovornik obtoženega M.K. sploh ne izpodbija, temveč se v svoji pritožbi ukvarja le s poslovnimi relacijami med družbami V. d.o.o., M. d.d. in A. d.d., ocena teh poslovnih odnosov oziroma presoje o tem, koliko so odnosi med temi gospodarskimi subjekti posegli v kriminalno sfero, tako, da izpolnjujejo znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 pa presega ocenjevanje okoliščin, relevantnih za odreditev oziroma podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ko sodišče predhodno ocenjuje samo nevarnost, da bi bilo premoženje, v zvezi s katerim bi v primeru izdaje obsodilne sodbe prišel v poštev odvzem premoženjske koristi, odtujeno ali pa bi storilec z njim kako drugače razpolagal, ne pa že tudi obstoj kaznivega dejanja kot takega.

Sicer pa sodišče druge stopnje ob odločanju o vloženih pritožbah ugotavlja, da izrek izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjsko sodišče podaljšalo ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, komajda sklepčen. V izreku je namreč naveden samo rok, do katerega je začasno zavarovanje podaljšano in ničesar drugega. Kljub temu, da pritožbeno sodišče na to ne pazi po uradni dolžnosti, pa je potrebno vseeno pripomniti, da mora tudi sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi vsebovati opis premoženja, na katerega se začasno zavarovanje zahtevka nanaša v smislu določbe prvega odstavka 502.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ali pa vsaj navedbo, na katero predhodno odločbo o začasnem zavarovanju zahtevka se podaljšanje nanaša. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi kot neutemeljeni zavrniti.