Jedro

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe zato, ker ni dokazano, da je obdolženec storil dejanji, katerih je obtožen. Nasprotno temu, pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tako razloge, iz katerih izhaja, da dejanji, ki sta mu očitani, po zakonu nista kaznivi dejanji, kakor tudi razloge, ki so rezultat dokazne presoje v postopku izvedenih dokazov, in sicer da ni dokazano, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovancev B. B. in mld. C. C. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 23246/2020 z dne 3. 2. 2022 obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovana B. B. in mld. C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovancev zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je podala odgovor obdolženčeva zagovornica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pooblaščenec oškodovancev uvodoma zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar v nadaljevanju pritožbe utemeljuje s smiselnimi navedbami o nejasnih in nasprotujočih si razlogih ter posledični kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje na eni strani zaključilo, da je obdolženčeva zmožnost plačila preživnine za oba otroka ostala nedokazana, nato pa poudarilo, da zmožnost plačila preživnine v obtožnem predlogu ni konkretizirana z določnimi okoliščinami, ter da se zato ni opredelilo do predloženih posojilnih pogodb in izplačanega zneska 51.000,00 EUR. V tej zvezi pooblaščenec oškodovancev meni, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi štelo, da obtožni predlog ne vsebuje vseh zakonskih znakov, moralo izdati oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP in ne po 3. točki 358. člena ZKP, kot je to bil primer v obravnavani zadevi.

6. Pooblaščencu oškodovancev je treba pritrditi. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker ni dokazano, da je obdolženec storil dejanji, katerih je obtožen. Nasprotno temu, pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tako razloge, iz katerih izhaja, da dejanji, ki sta mu očitani, po zakonu nista kaznivi dejanji, kakor tudi razloge, ki so rezultat dokazne presoje v postopku izvedenih dokazov, in sicer da ni dokazano, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Na eni strani je namreč pojasnilo, da je obdolženčeva zmožnost plačila preživnine za oba otroka oziroma razpolaganje s finančnimi sredstvi, s katerimi bi zmogel plačevati odmerjeno preživnino, ostala nedokazana, ter da ni mogoče zaključiti, da se je obdolženec zavedal protipravnosti svojega ravnanja in se hotel izmakniti plačevanju preživnine, v zvezi s čimer pritožbeno sodišče poudarja, da „izmikanje“ dajati preživnino niti ni zakonski znak obdolžencu očitanih (kaznivih) dejanj. V nadaljevanju obrazložitve pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da obdolženčeva zmožnost za plačilo preživnine ni konkretizirana, saj iz opisa ne izhaja navedba vira finančnih sredstev ali premoženja s katerim razpolaga in s katerim bi obdolženec preživninsko obveznost v inkriminiranem obdobju dejansko lahko poravnal. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi sprejete dokazne ocene zaključilo, da obdolžencu ni dokazano, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, kakor tudi, da je v opisu dejanj umanjkala konkretizacija zakonskega znaka „čeprav bi to zmogel“. Takšni razlogi so po presoji pritožbenega sodišča popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ob tem je poudariti, da sodišče izreče oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, ki je predmet obtožbe nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa tudi vsebine izvedenih dokazov in se torej v tem primeru ne spušča v presojo, ali je obdolžencu dejanje iz obtožbe dokazano. V kolikor pa sodišče po celoviti presoji izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ugotovi, da obdolženec dejanja ni storil tako, kot ga bremeni obtožba, ali da kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja obdolžencu ni dokazan, pa izreče oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP.

7. Po pojasnjenem, ko torej razlogi izpodbijane sodbe nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, ki se med seboj izključujeta, na kar utemeljeno smiselno opozarja pooblaščenec oškodovancev, je zaključiti, da so razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Ker sta se v obravnavani zadevi po svojem pooblaščencu pritožila zgolj oškodovanca, pritožbeno sodišče ni opravilo preizkusa izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, medtem ko se glede na naravo ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati s preostalimi pritožbenimi navedbami. Na te bo pozorno sodišče prve stopnje v vnovičnem postopku, kjer bo primarno vezano na opis dejanj po obtožbi višjega državnega tožilca ter upoštevajoč, da se pri obdolžencu očitanih (kaznivih) dejanjih v okviru ugotavljanja objektivne zmožnosti plačila preživnine, ne upošteva zgolj njegova plača, temveč tudi vsi preostali dejanski prejemki.1

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Prim. K. Filipčič in B. Novak v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 303.