Jedro

Zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), je posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi okoliščin, ki bi jih sprožal kateri od pravno upoštevnih razlogov, ki so kot razlogi preganjanja našteti v 27. členu ZMZ-1, kot razlogi resne škode pa v 28. členu istega zakona.

Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-119/2023/4 (1222-03) z dne 20. 2. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tako v prošnji kot v tožbi je navedel, da je izvorno državo (Maroko) zapustil zaradi revščine, razlogi ekonomske narave, ki niso posledica preganjanja, pa ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite. Sodišče se je ob tem oprlo tudi na stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016 (da prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem varnem izvornem kraju sproža vprašanje pomoči iz humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite) in sklepa I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo z dne 20. 2. 2023 odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik navaja le, da še vedno meni, da prošnja ne bi smela biti zavrnjena, ker je v izvorni državi stanje tako hudo, da je ogroženo njegovo preživetje, ter da mu ni nihče nudil nobene pomoči.1

7. S tako navedbo pritožba ne more uspeti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč očitno, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi okoliščin, ki bi jih sprožal kateri od pravno upoštevnih razlogov, ki so kot razlogi preganjanja našteti v 27. členu ZMZ-1, kot razlogi resne škode pa v 28. členu istega zakona. Do tega se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da se pritožnik ne more vrniti v izvorno državo zaradi ekonomskih razlogov, ki niso posledica preganjanja in zato ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Utemeljeno je tudi nadaljnje stališče sodišča v isti točki obrazložitve, da mora tveganje preganjanja izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode2 in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik pa argumentirano ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da njegovi razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo, očitno ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

8. Po navedenem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 V tožbi je navedel, da država Maroko ne pomaga posameznikom v stiski. 2 Določba se glasi:Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.