Jedro

Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrglo tožbo glede primarnega zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine z dnem 4. 5. 2009, saj je ugotovilo, da je o tem že pravnomočno razsojeno (I tč. izreka). Zavrnilo je prvi podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 21. 3. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2014, ter ustavitev izplačevanja nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu šele z 10. 1. 2012, saj je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita (II. tč. izreka). Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek na vračilo plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 4. 5. 2009 do 16. 3. 2011 (III. tč. izreka).

2. Zoper citirano sodbo in sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga ponovno obravnavo in ugoditev zahtevkom.

Glede zavrženja tožbe izpostavlja, da sam ni kriv, da je bila tožba v zvezi z datumom priznane invalidske pokojnine, vložena prepozno. Zahtevo za sodno varstvo naj bi vložil 11. 1. 2013 na okencu Območne enote tožene stranke v A., tam pa ni bil napoten, da jo pošlje v B..

V zvezi z zavrnilno II. in III. točko sodne odločbe je še vedno prepričan, da je odločitev o delni invalidski pokojnini od leta 2009 dalje, prejel prepozno. Če bi jo prejel prej, bi si lahko uredil prekinitev plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in privarčeval denarna sredstva, kar bi mu ob majhnih mesečnih prejemkih vsaj delno olajšalo življenje. Nerazumljiva je razlaga sodišča, da se glede na sodno prakso odločbe za naprej izdajo v drugačnih primerih, kot je obravnavani. Odločba o delni invalidski pokojnini ni bila izdana v 30 dneh, kot je razsodilo sodišče, temveč šele 16. 1. 2014. Ne razume in oporeka zapisom v 6., 7., 8. in 10. točki obrazložitve sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu. V postopku ni prišlo niti do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja predvsem naslednje.

5. V ponovljenem sojenju je razjasnjeno, kaj je sploh predmet tega sodnosocialnega spora. V skladu z napotilom pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Psp 591/2015 z dne 7. 1. 2016 so postavljeni dovolj določni tožbeni zahtevki, da je mogoče o njih razsojati po vsebini ali procesno v primeru prepovedi ne bis in idem, četudi pri njih niti ne gre za pravo eventualno kumulacijo.

6. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo z dne 21. 3. 2014 v zvezi s prvostopenjsko z dne 15. 1. 2014. S slednjo je izrečeno, da se zavarovancu, delovnemu invalidu III. kategorije, ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 31. 5. 2009, ter da bo o morebitnem preplačilu in obveznosti povrnitve izdana posebna odločba. Hkrati je predmet spora drugačen datum pravice do invalidske pokojnine in vračilo plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 4. 5. 2009 do 16. 3. 2011. 7. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, so za pritožbeno rešitev zadeve odločilna zlasti naslednja dejstva, ki jih ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, in sicer: - da je bil tožnik na podlagi pravnomočne upravne odločbe z dne 17. 2. 1999 uživalec nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 29. 10. 1998 dalje; - da so mu bile s sodbo VII Ps 2922/10 z dne 13. 11. 2013 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pravnomočno priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Od 1. 6. 2009 mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in od istega datuma dalje tudi pravica do delne invalidske pokojnine; - da je bil zaradi nadaljnjega poslabšanja zdravstvenega stanja z 10. 1. 2012 pravnomočno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in ima od 1. 2. 2012 prav tako pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine, ki se mu od tedaj dalje tudi izplačuje.

8. O vseh predhodno naštetih pravicah iz obveznega invalidskega zavarovanja, tako vsebinskih kot denarnih dajatvah na temelju III. kategorije od 29. 10. 1998 dalje, III. kategorije s krajšim delovnim časom od 1. 6. 2009 dalje ter invalidske pokojnine (na temelju I. kategorije) od 1. 2. 2012 dalje, je torej že pravnomočno odločeno s posamičnimi upravnimi akti ali s sodno odločbo, razen ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z izpodbijanima odločbama, ki sta predmet presoje v tem socialnem sporu.

K zavrnilni II. točki izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev dela zadeve, ki se nanaša na sporno ustavitev izplačevanja denarne dajatve, je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2) v zvezi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-1), ki ga je v obravnavani zadevi še potrebno uporabiti. S 1. odst. 396. člena ZPIZ-2 (enako tudi s 1. odst. 397. člena ZPIZ-1) je (oz. je bilo) zagotovljeno uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju II. ali III. kategorije invalidnosti, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Torej tudi dajatev, pridobljenih že po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-92) iz leta 1992. Vendar so po obeh zakonih lahko uživalci invalidskih dajatev v primeru poslabšanja invalidnosti, pridobili nove pravice iz invalidskega zavarovanja po vsakokratnem veljavnem zakonu. V primerih pridobljenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja pa je pri reševanju zahtev o nadaljnji celotni ali delni ohranitvi in uživanju denarnih dajatev, pridobljenih po prejšnjih predpisih, potrebno izhajati tudi iz poglavij cit. zakonov o „Pridobitvi, uživanju in izgubi pravic“.

ZPIZ-1 je v 1. odst. 163. člena (enako 186. člen ZPIZ-92) eksplicitno določal, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja določeno stanje invalidnosti. Če v stanju invalidnosti pride do spremembe, zaradi katere določena pravica preneha ali se spremeni, že priznana pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Prav takšno dejansko stanje glede uživanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, pridobljenega po ZPIZ-92, je podano v predmetni zadevi, pri čemer je bilo glede na ustaljeno sodno prakso(5) izplačevanje dajatve, pridobljene po prejšnjih predpisih mogoče zakonito ustaviti šele po pridobitvi nove denarne dajatve zaradi spremenjene invalidnosti.

10. Ker je bila tožniku(6) s sodbo VII Ps 2922/2010 z dne 13. 11. 2013 poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 6. 2009 dalje, od istega datuma naprej priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine, ta denarna dajatev zatem z odločbo št. ... z dne 16. 1. 2014 odmerjena ter izrečeno, da se izplačuje od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2012, je z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito odločeno, da se z 31. 5. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu. Po pridobiti delne invalidske pokojnine več ni zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

11. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb je utemeljeno zavrnjen in posledično tudi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za obdobje pripadajoče delne invalidske pokojnine, oz. da se izplačevanje nadomestila ustavi šele z 10. 1. 2012. Zaradi pravnomočno priznane in realizirane delne invalidske pokojnine od 1. 6. 2009 do vključno 31. 1. 2012 (t.j. do dneva upokojitve s 1. 2. 2012 na temelju I. kategorije invalidnosti), ni pogojev za izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj se uživanje obeh denarnih dajatev med seboj izključuje. Pritožnikovo drugačno materialno pravno naziranje je zmotno, vztrajanje da je bila delna invalidska pokojnina priznana s sodno odločbo za nazaj in s tem prepozno, pa za pritožbeno rešitev tega dela zadeve pravno irelevantno.

K zavrženju tožbe (I. tč. izreka) zaradi pravice do invalidske pokojnine od 4. 5. 2009 dalje

12. Enako velja za pritožbo zoper procesni sklep sodišča prve stopnje. Izpodbojne tožbe zoper posamične upravne akte je namreč v skladu s 1. odst. 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(7) , mogoče pravočasno vložiti le v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske upravne odločbe. Če tožba ni vložena v navedenem roku, jo je potrebno na podlagi 75. člena ZDSS-1 kot prepozno zavreči. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano glede tožbe v delu, ki se nanaša na datum vtoževane invalidske pokojnine.

13. Ker je z odločbo št. ... z dne 17. 1. 2014 v skladu z odločbo z dne 14. 3. 2012 o I. kategoriji invalidnosti in priznani pravici o invalidske pokojnine od 10. 1. 2012 dalje, pravnomočno odmerjena invalidska pokojnina od 1. 2. 2012 dalje, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da meritorno sojenje o vtoževani invalidski pokojnini od 4. 5. 2009 dalje, ni dopustno. Tožbo v tem obsegu je zakonito zavrglo, saj pravnomočnost preprečuje vsebinsko sojenje o takšnem tožbenem zahtevku.

Drugačne odločitve od izpodbijane ne pogojuje niti pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi tožbo oddal na Območni enoti tožene stranke v A.. Tovrstne navedbe v okoliščinah konkretnega ne samo, da so procesnopravno povsem irelevantne, temveč tudi nesprejemljive. Tožbe ni mogoče pravilno vložiti pri nosilcu zavarovanja, temveč pri pristojnem sodišču, o čemer je bil tožnik celo podučen s pravnim poukom v drugostopenjskem upravnem aktu o pravici do invalidske pokojnine.

K zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe (III. tč. izreka) zaradi vračila plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje

14. S III. točko izreka izpodbijane sodbe je zakonito zavrnjen še tožbeni zahtevek na vračilo plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 4. 5. 2009 do 16. 3. 2011, saj zato ni nobene zakonske podlage.

15. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prostovoljni vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za vtoževano obdobje, pritožba niti ne prereka. Pravica do delne invalidske pokojnine takšnega zavarovanja in s tem plačila ustreznih prispevkov seveda ne izključuje. Nenazadnje je bila pokojninska doba iz zavarovanja v navedenem obdobju upoštevana pri odstotni odmeri invalidske pokojnine in vpliva na višino te denarne dajatve. Pritožnikovo zatrjevanje, da si zaradi priznanja delne invalidske pokojnine iz naslova pravice do dela v krajšem delovnem času šele s sodno odločbo v začetku leta 2013, ni mogel tekoče urediti statusa zavarovanca, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

16. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno zavrniti pritožbo v celoti in na temelju 353. člena ter 2. tč. 365. člena ZPP, potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št.96/2012 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 12/1992. (5) Npr. sodbi opr. št. VIII Ips 171/ 2012 in Psp 176/2012 v zvezi sodbo VI Ps 253/2012. (6) Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja.

(7) Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.