Jedro

Določbe ZIZ ne nalagajo sodišču dolžnosti izvedbe naroka v ugovornem postopku in s tem zaslišanja strank, oziroma izvedbe dokaza na naroku, temveč je pravica presoje sodišča prve stopnje ali bo izvedlo dokaze na naroku ali ne.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da niso v korist otroka niti telefonski stiki s tožencem glede na ugotovljene okoliščine, da je otrok star štiri leta, da nima svojega telefonskega aparata in z njim tudi ne zna rokovati, ter bi zaradi tega bilo nujno sodelovanje tožnice, da je tožencu očitana storitev kaznivega dejanja poskusa umora tudi mladoletne Ž. in tožnice, njene matere in zato je podan dvom v zmožnost tožnice ustrezno pripraviti mladoletno Ž. na telefonski stik s tožencem ter še, da tudi iz mnenja CSD z dne 19. 10. 2020 izhaja, da mladoletna Ž. ni izkazala interesa za izvajanje stikov z očetom preko telefona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: - ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi IV P 268/2019 z dne 4. 11. 2020, vložen dne 23. 11. 2020, zavrnilo in odločilo, da bo o stroških postopka z ugovorom odločeno s končno odločbo (točko I izreka), - toženčev predlog za izrek denarne kazni z dne 29. 11. 2011 pa zavrnilo (točka II izreka).

2. Toženec s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi dalje navaja, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje zgolj v točki I izreka. Sodišču prve stopnje očita, da je v celoti sledilo navedbam tožnice, te pa so po mnenju toženca neresnične in neizkazane. Ponavlja, da je že pojasnil, da je prišlo do pomote in ne do namerne zastrupitve. Toženec je očitano kaznivo dejanje v celoti zanikal, sklicuje pa se na ustavno pravico iz 27. člena Ustave RS, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Dalje je v pritožbi toženec navajal, da je v ugovornem postopku predlagal svoje zaslišanje, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog pavšalno zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Izvedbo predlaganega dokaza pa lahko zavrne sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi, ali takšni obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali pa iz obrazložitve odločbe, tega sodišče prve stopnje ni storilo. Zahteva za ustrezno obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti, oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Glede obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga toženec uveljavlja kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku, ki je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku, še posebej v konkretni zadevi, ko se toženec nahaja v priporu in mu je sodelovanje v postopku oteženo in omejeno. Dalje je še navajal, da je otrokova pravica do stika s staršem in tudi pravica starša do stikov s svojim otrokom, to je ustavnopravno varovana osebnostna pravica. Sam ocenjuje, da popolna ukinitev stikov z očetom mladoletni Ž. zagotovo ni v korist, saj bi se v tem časovnem obdobju bistveno odtujila od toženca, s stiki preko telekomunikacijskih sredstev bo zagotovljena vsaj delna povezanost med njima, pri tem pa varnost mladoletnega otroka nikakor ne bi bila ogrožena, prav tako s tem ne bi bilo močno poseženo v ustavno varovano kategorijo pravice do stikov. Redni stiki med očetom in otrokom so osnova za vzdrževanje njune čustvene navezanosti, popolna prekinitev vseh stikov bi v njunem odnosu nedvomno povzročila nenadomestljivo škodo, predlagan ukrep je prehud in nesorazmeren poseg države v razmerje med njima glede na težo dejanja. V času, ko je toženec v priporu, se zavzema za stike preko telekomunikacijskih sredstev vsaj enkrat na teden v sredo, saj ne gre spregledati okoliščine, da so se stiki od izdaje začasne odredbe, s katero je sodišče ukinilo stike med tožencem in mladoletno Ž., do izdaje sklepa o zavrnitvi ugovora, izvajali preko telekomunikacijskih sredstev, to potrjuje tudi interes tožnice po začasni ureditvi stikov na tak način. Iz tega je mogoče zaključiti, da tudi tožnica ocenjuje, da so stiki preko telekomunikacijskih sredstev med tožencem in mladoletno Ž. slednji v korist. Sodišče prve stopnje navaja, da mladoletna Ž. interesa za izvajanje stikov z očetom preko telefona ni izkazala, kar izhaja iz poročila in mnenja CSD z dne 19. 10. 2020. Toženec pa izpostavlja, da je bilo to mnenje izdano pred sklepom o začasni odredbi, novega mnenja v ugovornem postopku si sodišče ni pridobilo, zaradi česar sodišču ni poznano, da so se stiki med tem časom vršili preko telekomunikacijskih sredstev (Skayp). Nemogoče je pričakovati tudi, da bi se štiriletni otrok sam zavzemal za vzpostavitev stikov z očetom preko telekomunikacijskih sredstev. Starši, sodišče in CSD so tisti, ki morajo ves čas zasledovati koristi mladoletnih otrok. Glede preživnine bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati trenutno finančno stanje toženca, torej na dan izdaje začasne odredbe, ko je bil toženec še vedno v priporu, kar je sodišču znano in kar sodišče tudi povzema v sklepu. Toženec poudarja, da je zgolj prejemnik denarne socialne pomoči in tako ni sposoben plačevati začasno mesečno preživnino v višini 130,00 EUR. Sodišče se ni posebej opredelilo glede toženčeve navedbe, da prevozni stroški niso prihodki toženca, temveč strošek, ki ga je očitno porabil za stroške prevoza in se ne upoštevajo pri mesečnih prihodkih za odmero višine preživnine. Vsebinski kriterij za določitev višine preživnine v postopku odločanja o začasni odredbi je nujno preživljanje in ne ustrezen življenjski standard. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo skupne stroške mladoletne Ž. v višini 648,00 EUR, kar predstavlja stroške življenjskega standarda in ne stroškov za preživljanje. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži pritožbena navedba, da glede na določbo 27. člena Ustave RS velja, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vendar pa je ta pritožbeni očitek brezpredmeten, sodišče prve stopnje je le ugotovilo dejanske okoliščine, ki so pravno pomembne za presojo utemeljenosti toženčevega ugovora.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na podlagi začasne odredbe z dne 12. 6. 2019 stiki med tožencem in mladoletno Ž. potekali vsak torek od 15.00 ure do 18,00 ure in vsak drugi vikend od nedelje od 10,00 ure do ponedeljka do 9,00 ure, ko je toženec peljal mladoletno Ž. v vrtec. Na podlagi listinskih dokazov v spisu pa je ugotovilo tudi, da so utemeljene tožničine trditve, da je toženec obtožen kaznivega dejanja poskusa umora mladoletne Ž. in da se nahaja v priporu, očitano kaznivo dejanje pa naj bi storil 6. 10. 2020 (ko je glede na datum bil torek in je to bil dan stika toženca z mladoletno hčerko). Zato je popolnoma neutemeljena pritožbena navedba, da so tožničine navedbe o toženčevem ravnanju 6. 10. 2020 neutemeljene in neizkazane. Okoliščine o ravnanju toženca na škodo mladoletne Ž., ugotovljene v izpodbijanem sklepu, brez dvoma narekujejo odločitev, ki pomeni popolno zaščito mladoletne Ž. kot oškodovanke pred tožencem.

Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega ugovora zoper začasno odredbo, s katero je sodišče prve stopnje ukinilo stike toženca z mladoletno Ž.. Toženec je namreč z ugotovljenim ravnanjem (pa naj je bilo to ali naklepno ali malomarno) ogrožal življenje mladoletne hčerke, zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožbeno trditvijo, da z izvajanjem osebnih stikov varnost mladoletne Ž. ne bi bila ogrožena. Upoštevaje še ugotovljeno dejstvo, da se toženec nahaja v priporu, osebni stiki s tožencem za 4 leta starega otroka brez dvoma niso koristni za otroka.

6. Čeprav so redni stiki med očetom in otrokom res osnova za vzdrževanje njune čustvene navezanosti, glede na ugotovljene okoliščine tega primera ne gre za nesorazmeren poseg v razmerje med tožencem in njegovim mladoletnim otrokom, ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča koristi mladoletnega otroka mogoče zavarovati pred toženčevim ogrožanjem le z ukinitvijo osebnih stikov.

7. Obrazložitev sodišče o zavrnjenem dokaznem predlogu toženca za njegovo lastno zaslišanje je v izpodbijanem sklepu obrazloženo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev s tem, da je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno upoštevaje standard verjetnosti in takšna ocena sodišča prve stopnje je pravilna glede na sprejeto dokazno oceno drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato izpodbijani sklep ni obremenjen s smiselno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Prav tako je neutemeljen očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zaradi zavrnitvi dokaza s toženčevim zaslišanjem. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje pred izdajo začasne odredbe, to je sklepa z dne 4. 11. 2020, omogočilo tožencu, da je odgovoril na tožničin predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 774 do 775), v katerem je podal svoj odgovor na navedbe v predlogu, prav tako je podal svoja stališča v ugovoru, vloženem zoper sklep o začasni odredbi.

Postopek zavarovanja z začasno odredbo določajo določbe ZIZ, ki v ugovornem postopku ne nalagajo sodišču dolžnosti izvedbe naroka in s tem zaslišanja strank, oziroma izvedbe dokaza na naroku, temveč je pravica presoje sodišča prve stopnje ali bo izvedlo dokaze na naroku ali ne (drugi odstavek 58. člena v zvezi z 268. členom ZIZ).

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da niso v korist otroka niti telefonski stiki s tožencem glede na ugotovljene okoliščine, da je otrok star štiri leta, da nima svojega telefonskega aparata in z njim tudi ne zna rokovati, ter bi zaradi tega bilo nujno sodelovanje tožnice, da je tožencu očitana storitev kaznivega dejanja poskusa umora tudi mladoletne Ž. in tožnice, njene matere in zato je podan dvom v zmožnost tožnice ustrezno pripraviti mladoletno Ž. na telefonski stik s tožencem ter še, da tudi iz mnenja CSD z dne 19. 10. 2020 izhaja, da mladoletna Ž. ni izkazala interesa za izvajanje stikov z očetom preko telefona.

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da toženec v ugovoru ni navedel dejstva, da so se izvrševali stiki med mladoletno Ž. in tožencem preko telekomunikacijskih sredstev v času od izdaja sklepa o začasni odredbi do izdaje izpodbijanega sklepa, v pritožbi pa toženec sam potrjuje, da to dejstvo sodišču ni poznano.

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost sklepa o začasni odredbi z dne 4. 11. 2020 glede na ugotovljene dejanske okoliščine ob izdaji tega sklepa in utemeljenost ugovora z upoštevanjem ugovornih navedb. Zato pritožba neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o ugovoru pridobiti novo mnenje CSD.

10. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da toženec prejema 402,18 EUR socialne pomoči mesečno in da je v priporu. Neutemeljen pa je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčeve ugovorne navedbe, da prevozni stroški niso toženčev dohodek, temveč so stroški.

Sodišče prve stopnje je v točki 34 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da v šestih mesecih prejeta nakazila v skupnem znesku 3.696,34 EUR, oziroma povprečno 616,00 EUR mesečno, niso prejemki iz naslova prevoznih potnih stroškov, temveč so to dohodki iz toženčeve literarne dejavnosti glede na to, da je nakazovalec teh zneskov Apis, društvo za literarno dejavnost in glede na to, da je toženec pisatelj.

Ob taki obrazložitvi je smiselni očitek o podani bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ neutemeljen.

Dejanskih ugotovitev o naravi teh denarnih zneskov in zaključka sodišča prve stopnje pa pritožba niti ne izpodbija, zato je dejansko stanje o višini zneskov, ki predstavljajo toženčev mesečni dohodek, pravilno ugotovljeno.

11. Sodišče prve stopnje pa je tudi izrecno pojasnilo v obrazložitvi svoj zaključek, da je ugotovljena višina mesečnih stroškov preživljanja mladoletne Ž. v znesku 648,00 EUR strošek nujnega preživljanja, ker ni upoštevalo stroškov igrač, razvedrila, počitnic, knjig, pobarvank in zabavnih nalog, kar vse še sicer predstavlja stroške preživljanja otroka. Zato je neutemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo le stroškov za nujno preživljanje mladoletne Ž..

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo določbe 411. člena ZPP in 272. člena ZIZ, izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen s pritožbeno smiselno očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Toženec v pritožbi ni niti zaznamoval pritožbenih stroškov, zato o teh ni odločeno.