Jedro

Tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, zato ni upravičena do vrnitve denacionaliziranega premoženja v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana št. U 799/98-10 z dne 17.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.4.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju agencija) z dne 29.5.1997, s katero je ta podjetju S... d.d., L. (v nadaljevanju podjetje) odobrila program lastninskega preoblikovanja podjetja. Tožena stranka je v odločbi in sicer v delu, ki se nanaša na tožnico, navedla, da tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v smislu 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) zaradi česar se je spremenila oblika vračanja premoženja iz vračanja v naravi v vračanje v obliki odškodnine.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi, ki jih tožena stranka glede tožnice navaja v svoji odločbi in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da med strankami ni sporno, da tožnica v obravnavani zadevi ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po določbah 9. do 15. člena ZLPP. Tudi če tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe zaradi neažurnosti zemljiške knjige, njena tožba ni utemeljena.

Zakonodajalec se je očitno zavedal problema neažurnosti zemljiške knjige in je v določbi 1. odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določil, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja upravičencem. S to določbo je naloženo še dodatno breme upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, da pravilno ugotovijo pravega zavezanca in da terjajo vračanje premoženja od pravega zavezanca ter zoper pravega zavezanca vložijo predlog za izdajo začasne odredbe. S tem, ko ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP, pa ni ugasnila njena pravica do denacionalizacije, temveč se je spremenila le oblika vračanja premoženja iz vračanja v naravi v vračanje v obliki odškodnine.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP zoper pravega zavezanca zaradi opustitve zavezančevega dolžnega ravnanja, saj podjetje do 7.12.1991 (uveljavitev ZDen) ali vsaj do 7.6.1993 (rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP) ni poskrbelo za ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Vzrok torej ni v neažurnosti zemljiške knjige, kot nekakšnem objektivnem stanju, temveč v razlogih, ki so izključno na strani podjetja. Čeprav je to navajala že v tožbi, se sodišče do posledic ter do pomena opustitve dolžnega ravnanja podjetja ni opredelilo. Presoje navedenih tožbenih navedb namreč ne pomeni stališče sodišča, da je z določbo 51. člena ZDen upravičencem oziroma njegovim pravnim naslednikom naloženo še dodatno breme, da pravilno ugotovijo pravega zavezanca in da terjajo vračanje premoženja od pravega zavezanca. Opustitev dolžnega ravnanja podjetja ter posledice opustitve sodijo v ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ugotavljala.

Tožnica je v tožbi zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Čeprav je izdalo sodbo brez glavne obravnave, razlogov za svojo odločitev ni navedlo, ta opustitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnica v smislu 101. člena Zakona o zemljiški knjigi tudi ni aktivno legitimirana za vložitev izbrisne tožbe in ne za izpodbijanje veljavnosti pravnega posla, zato niti po tem, ko je izvedela za pravega imetnika pravice uporabe na zemljišču, ni mogla zavarovati svojih pravic, kot ji to brez pomisleka očita prvostopno sodišče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo na podlagi 77. člena ZUS spremeni, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek istemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZLPP je zaradi zavarovanja pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev uvedel zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji, predpisi o zadrugah in drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci. Upravičenci so lahko vložili predloge za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja pri organu, ki je po ZDen pristojen za odločanje na prvi stopnji. Z začasno odredbo po ZLPP je pristojni organ odredil, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad. Pristojni organ je izdal tako odredbo na predlog stranke, če je bila dejanska in pravna podlaga po vsebini ter obsegu verjetno izkazana. Upravičenci so lahko vlagali vloge za izdajo začasne odredbe po tem zakonu le do 7.6.1993. Z zamudo tega roka, ki je materialni prekluzivni rok, je ugasnila pravica za vračilo v naravi, upravičencu pa je ostala pravica do odškodnine po 42. členu ZDen. Z uveljavitvijo ZLPP dne 18.11.1992 ni bilo več mogoče izdati začasne odredbe po določbah 68. člena ZDen za zavarovanje zahtevkov, glede katerih kot zavezanci nastopajo podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP. Nasprotnega niti ne zatrjuje v pritožbi. Ker je rok za izdajo začasne odredbe določen v 11. členu ZLPP materialni prekluzivni rok, tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičena do vračila denacionaliziranega premoženja v naravi. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori o razlogih, zaradi katerih tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Tudi ugovori, ki se nanašajo na neizkazanost lastništva podjetja na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj vpis v zemljiško knjigo ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena vsaka možnost dokazovanja nasprotnega. Svoje lastništvo pa podjetje v konkretni zadevi izkazuje s kupoprodajno pogodbo. Že iz določbe 1. odstavka 51. člena ZDen izhaja, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. S to določbo pa je zakonodajalec, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ker se je zavedal problema neažurnosti zemljiške knjige, naložil dodatno breme upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, da pravilno ugotovijo pravnega zavezanca ter da zoper pravega zavezanca vložijo predlog za izdajo začasne odredbe. Da je dokazno breme v postopku denacionalizacije na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, pa izhaja tudi iz 62. člena ZDen, zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji na pravilni in popolni dokazni oceni, odločalo na seji, čeprav je tožnica v tožbi predlagala, da se opravi glavna obravnava, saj to ni vplivalo na odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.