Jedro

Če je izvršitelj pristopil k deložaciji, ki pa je zaradi prostovoljne izselitve in izročitve stanovanja ni bilo mogoče opraviti, je upravičen do plačila v višini 25 % od cene storitve, vendar le, če je bil s prostovoljno izpolnitvijo dolžnikove obveznosti seznanjen šele na samem naroku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se spremenjen sklep sodišča prve stopnje glasi: Izvršitelju R. M. se priznajo izvršilni stroški v višini 14.325,20 SIT.

Izvršitelj je dolžan upnici v 15 dneh nakazati znesek v višini 38.464,80 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom priznalo izvršitelju 51.298 SIT izvršilnih stroškov in izvršitelju naložilo, da mora upnici vrniti 1.492 SIT. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžnikovi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izvršitelju priznalo izvršilne stroške le v višini 2.425,20 SIT ter izvršitelja zavezalo, da mora upnici, vrniti 50.364,80 SIT. V razlogih je navedlo, da je dolžnik prostovoljno izpraznil nepremičnino in jo izročil upnici zaradi česar izvšitelj ni upravičen do plačila po tarifni št. 8 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 32/2000, v nadaljevanju Pravilnik).

Zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim izvršitelju niso priznani tudi izvršilni stroški v višini 25 % po prvi alineji tarifne št. 8 Pravilnika ter v delu, s katerim je izvršitelju naloženo, da upnici nakaže tudi ta znesek (11.900 SIT) vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo določbe tarifne št. 10 Pravilnika, po kateri se storitve, ki niso opisane v tej tarifi, vrednotijo s primerjavo podobnih opravil, ki so ovrednotena v tej tarifi. Tretji odstavek tarifne št. 1 (ki vrednoti rubež in druga opravila v zvezi z rubežem) določa, da v primeru, kadar je rubež neuspešen zaradi razlogov, ki so na strani dolžnika ali upnika oziroma, ker ni rubljivih stvari, je izvršitelj upravičen do plačila v višini 25 % cene storitev po tej tarifni številki. Ker tarifna št. 8 (izpraznitev nepremičnin) ne vsebuje določb o stroških izvršitelja za primer, ko je izpraznitev oziroma izročitev nepremičnine neuspešna zaradi razlogov, ki so na strani upnika ali dolžnika, pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da se storitve izvršitelja ovrednotijo s primerjavo podobnih opravil, torej tistih, ki so določena pri neuspešnem rubežu po tretjem odstavku tarifne št. 1. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvršitelju priznati 25 % cene storitev po tarifni št. 8, torej 25 % od 1000 točk kar predstavlja 10.000 SIT ter mu na ta znesek priznati še 19 % DDV, kar skupaj znese 11.900 SIT.

Dolžnik je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer poudarja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter ponuja analogijo z odvetniško tarifo, ki odvetniku ne daje pravice zahtevati plačilo za zastopanje, če je bila obravnava preklicana, odvetnik pa je bil o preklicu pravočasno obveščen.

Upnica in izvršitelj na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemejena.

Za odločitev o izvršiteljevi pravici do plačila za "neuspešno" izpraznitev in izročitev stanovanja so pomembna naslednja, v izpodbijanem sklepu ugotovljena dejstva:

1. dolžnik je stanovanje prostovoljno izpraznil, 2. na samem naroku za deložacijo je bila izvršitelju izročena vloga, s katero mu je upnica pojasnila, da je dolžnik že dober mesec pred tem prostovoljno izpraznil in izročil nepremičnino ter zato obenem predlagala ustavitev izvršbe v tem delu in 3. izvršitelj zato (ker je dolžnik stanovanje že pred tem prostovoljno izpraznil) ni opravil prisilne izpraznitve.

Primera, kakršen je konkreten (ko zaradi prostovoljne izpraznitve stanovanja ni potrebna izvršiteljeva intervencija), Tarifa za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Tarifa) ne ureja. Zato je treba oceniti, ali prihaja v poštev vrednotenje izvršiteljeve storitve po podobnosti. Storitve, ki niso opisane v Tarifi, se namreč vrednotijo s primerjavo podobnih opravil, ki so ovrednotena v tej tarifi (tar. št. 10). Tarifa torej napotuje na zakonsko analogijo.

Taka analogija je dopustna (le), če so tipski znaki pravno neurejenega primera (zaradi prostovoljne izpraznitve stanovanja izvršitelju ni bilo treba opraviti dejanj za prisilno izpraznitev) tako tesno podobni tipskim znakom abstraktnega dejanskega stanu (tu bi prišla v poštev le analogijo s tretjim odstavkom tar. št. 1, torej z neuspešnim rubežem zaradi razlogov, ki so na strani dolžnika ali upnika, oziroma, ker ni rubljivih stvari), da se z njimi ujemajo v bistvenih lastnostih. Iz konkretnega (pravno neurejenega) življenjskega primera lahko izluščimo naslednje bistvene lastnosti:

1. izvršitelj je pristopil k deložaciji, 2. deložacije ni bilo mogoče opraviti (neuspešnost rubeža), 3. razlog za nemožnost deložacije je bil v prostovoljni izselitvi in izročitvi stanovanja (razlogi, ki so na strani dolžnika ali upnika) in 4. s prostovoljno izselitvijo in izročitvijo stanovanja je bil izvršitelj seznanjen šele na samem naroku.

Ker se te bistvene lastnosti pravno neposredno neurejenega primera ujemajo s tipskimi znaki pravno urejenega primera iz 3. odstavka tar. št. 1, velja tudi za ta konkreten (pravno neurejen) primer ista pravna posledica, to pa je izvršiteljeva pravica do plačila v višini 25 % od cene storitve, torej 250 točk ali prevedeno v denar 10.000 SIT, skupaj z 19 % DDV 11.900 SIT. Ker je tako podana uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava, je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se izvršitelju R. M. (poleg že priznanih 2.425,20 SIT) priznajo še izvršilni stroški v znesku 11.900 SIT).