Jedro

Tožnik je za čas nadomeščanja vodij skupine, ki sta bila odsotna zaradi dopusta in sta imela priznan položajni dodatek, upravičen do položajnega dodatka v višini, določeni z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.

Tožnik je pridobil dopust zaradi napotitve na misijo in ga v času trajanja misije ni mogel izkoristiti iz razlogov na strani tožene stranke, zato je upravičen do plačila nadomestila za letni dopust, kot bi ga prejel, če bi dopust lahko koristil v času trajanja misije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači iz naslova položajnega dodatka za julij 2010 v višini 320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2010 dalje do plačila, za oktober 2010 v višini 96,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2010 dalje do plačila in za november 2010 v višini 208,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka) in da je dolžna tožeči stranki iz naslova nemožnosti izrabe dopusta plačati znesek v višini 43,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila v roku 8 dni (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odločba št. ... z dne 2. 7. 2010, ki jo je izdala Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, in odločba št. ... z dne 22. 2. 2011, ki jo je izdala Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, ..., odpravita (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači iz naslova dodatka na delovno dobo za čas od avgusta 2010 do januarja 2011 v neto zneskih: za avgust 2010 v višini 231,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2010 dalje do plačila, za september 2010 v višini 231,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 dalje do plačila, za oktober 2010 v višini 231,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2010 dalje do plačila, za november 2010 v višini 231,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2010 dalje do plačila, za december 2010 v višini 231,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila in za januar 2011 v višini 154,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, pred tem od navedenih neto zneskov plačati vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati zahtevane neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači iz naslova položajnega dodatka v neto zneskih: za junij 2010 v višini 90,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 dalje do plačila, za julij 2010 v višini 316,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 dalje do plačila, za avgust 2010 v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2010 dalje do plačila, za september 2010 v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 dalje do plačila, za oktober 2010 v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2010 dalje do plačila, za november 2010 v višini 316,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2010 dalje do plačila, za december 2010 v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila, za januar 2011 v višini 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, pred tem pa od navedenih neto zneskov plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati zahtevane neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska dodatka za julij 2010 za dan 5. 8. 2010, zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska dodatka za oktober 2010 za dan 5. 11. 2010, plačati davke in prispevke od prisojenih neto zneskov položajnega dodatka (točka V izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači iz naslova dodatka na stalnost za čas od junija 2010 do januarja 2011 v neto zneskih: za junij 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2010 dalje do plačila, za julij 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 dalje do plačila, za avgust 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2010 dalje do plačila, za september 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 dalje do plačila, za oktober 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2010 dalje do plačila, za november 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2010 dalje do plačila, za december 2010 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila, za januar 2011 v višini 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, pred tem od navedenih neto zneskov plačati vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati zahtevane neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova neizplačanega viška ur, in sicer: za 10 ur in 50 minut v obdobju 21. 6. do 30. 6. 2010 izplačati 161,85 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2010 dalje do plačila, za 65 ur in 35 minut v obdobju 1. 7. do 31. 7. 2010 izplačati 978,82 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 dalje do plačila, za 11 ur in 50 minut v obdobju 1. 8. do 31. 8. 2010 izplačati 176,79 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2010 dalje do plačila, za 45 ur in 15 minut v obdobju 1. 9. do 30. 9. 2010 izplačati 676,03 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 dalje do plačila, za 44 ur in 5 minut v obdobju 1. 10. do 31. 10. 2010 izplačati 658,60 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2010 dalje do plačila, za 59 ur in 30 minut v obdobju 1. 11. do 30. 11. 2010 izplačati 888,93 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2010 dalje do plačila, za 75 ur in 30 minut v obdobju 1. 12. do 31. 12. 2010 izplačati 1.127,97 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila, za 32 ur in 40 minut v obdobju 1. 1. do 20. 1. 2011 izplačati 488,04 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, pred tem od navedenih neto zneskov plačati vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati zahtevane neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati iz naslova nezmožnosti izrabe dopusta znesek 199,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila (točka VIII izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se potrdilo o neizrabljenem dopustu št. ... z dne 31. 12. 2010, ki ga je izdala Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, odpravi (točka IX izreka). Zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo za januar 2011 v višini 77,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, za plačilo položajnega dodatka za januar 2011 v višini 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 21. 6. do 30. 6. 2010 v višini 125,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2010 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 7. do 31. 7. 2010 v višini 720,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 8. do 31. 8. 2010 v višini 136,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2010 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 9. do 30. 9. 2010 v višini 356,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 10. do 31. 10. 2010 v višini 452,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2010 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 11. do 30. 11. 2010 v višini 574,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2010 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 12. do 31. 12. 2010 v višini 571,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila, za plačilo nadur za obdobje od 1. 1. do 20. 1. 2011 v višini 217,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, pred tem od navedenih neto zneskov plačati vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati zahtevane neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka X izreka). Tožniku je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 692,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka XI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki I. in II. izreka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naloži tožeči stranki plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da je po njenem mnenju sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik upravičen do dodatka, ker je nadomeščal dva poveljnika v času njunega posebnega dopusta, saj pri tem ni upoštevalo ugotovljenega dejstva, da kadrovska listina z dne 15. 4. 2010 za dolžnost pomočnik - referent v A. skupini, ki ga je tožnik opravljal v času misije, kot eno izmed nalog določa tudi, da opravlja dela in naloge zamenjave in nadomeščanja vodje skupina A.. Tako je opravljanje te naloge že po formaciji ena izmed njegovih osnovnih nalog. To je potrdil tudi tožnik. Po mnenju pritožbe je sodišče prave stopnje glede II. točke izreka napačno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev oprlo na 5. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami in pri tem zavzelo stališče, da ta člen ureja obračun plače tudi v času, ko pripadnik koristi dopust šele po vrnitvi z misije. Uredba v 1. členu jasno določa, da ureja način določanja plače, dodatkov k plači, vrste povračil in nadomestil pripadnikom SV v času opravljanja obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami izven države v operacijah, misijah in v drugih oblikah odzivanja države na krize in pri izvajanju drugih nalog med opravljanjem vojaške službe oz. službe izven države. Tega pogoja tožnik v času, ko je v RS koristil dopust, ni več izpolnjeval in se zaradi tega Uredba za tožnika ob izplačilu nadomestila za dopust ni mogla več uporabljati. Raztezanje upravičenosti do misijske plače tudi v času, ko je pripadnik že zaključil z opravljanjem nalog na misiji, predstavlja tudi direktno nasprotje s sistemskim določilom plač v javnem sektorju (3. odstavek 3. člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje pa prav tako ni upoštevalo določila ... z dne 8. 6. 2010, kjer je v točki b 3. člena določeno, da se pripadniku, ki izrabi dopust po vrnitvi z opravljanja del in nalog v B., nadomestilo plače za čas izrabe dopusta določi glede na plačo pripadnika v Republiki Sloveniji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem postopku je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbenega, zgolj pavšalnega sklicevanja nanje, pa pritožbeno sodišče ni moglo preveriti. Obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, sodišče prve stopnje pa je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljilo svojo odločitev in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik upravičen do dodatka, ker je nadomeščal dva poveljnika v času njunega dopusta, saj iz kadrovske liste z dne 15. 4. 2010 za dolžnost-pomočnik referent v A. skupini, ki ga je tožnik v času misije opravljal, izhaja, da je kot ena izmed nalog določena tudi naloga zamenjave in nadomeščanja vodje skupine A.. To iz kadrovske liste (priloga A1) ne izhaja, prav tako pa to ni razvidno iz formacije (priloga B28). Pa tudi, če bi bila v opisu del in nalog, ki jih je na misiji opravljal tožnik, določena tudi naloga zamenjave in nadomeščanja vodje skupine A., bi moral za to prejeti ustrezno plačilo.

6. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za izplačilo razlike v plači v višini položajnega dodatka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik do tega dodatka upravičen in sicer za čas, ko je nadomeščal vodji A. skupine. Za mesec julij 2010 je upravičen do razlike v višini 320,00 EUR, saj je bil v tem obdobju vodja A. skupine C.C. (od 9. 7. 2010 do 29. 7. 2010) na dopustu in ga je tožnik nadomeščal, za čas nadomeščanja vodje skupine D.D., ki je bil na dopustu od 25. 10. 2010 do 14. 11. 2010, pa je tožnik za mesec oktober upravičen do razlike v višini 96,00 EUR, za mesec november pa do zneska 208,00 EUR. Zneske je sodišče tožniku dosodilo na podlagi 1. alineje 1. odstavka 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju: Uredba o plačah, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji), ki določa, da se v primeru, če opravlja pripadnik vojaško službo izven države manj kot 30 dni v mesecu, položajni dodatek iz 1. alineje 1. odstavka (tak položajni dodatek sta imela priznan D.D. in C.C.) določi v višini 16,00 EUR na dan.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nezmožnosti izrabe dopusta plačati znesek v višini 43,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila, napačno uporabilo materialno pravo. Pri tožniku je šlo za specifično situacijo, saj je bil datum njegove vrnitve v domovino s popravkom ukaza z dne 16. 2. 2011 z 31. 12. 2010 prestavljen na 20. 1. 2011, dne 22. 2. 2011 pa mu je bila izdana odločba in dodeljenih 2,5 dni dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dopusta ni mogel izkoristiti iz razlogov na strani tožene stranke, saj ... (B4) v poglavju 3. b. Izraba dopusta, ne dopušča koriščenja dopusta v zadnjih 30 dneh misije. Tako je tožnik 25. 1. in 26. 1. 2011 po vrnitvi v domovino izrabil dopust, ki mu je bil priznan na podlagi napotitve na misijo v tujino. Ker je tožnik pridobil dopust zaradi napotitve na misijo in ga v času trajanja misije ni mogel izkoristiti iz razlogov na strani tožene stranke, je upravičen do plačila nadomestila za letni dopust, kot bi ga prejel, če bi dopust lahko koristil v času trajanja misije. Zaradi tega so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe s tem v zvezi o raztezanju upravičenosti do misijske plače v času, ko je tožnik že zaključil z opravljanjem nalog na misiji, o direktnem nasprotju s sistemskim določanjem plač v javnem sektorju po 3. odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in neupoštevanju točke b 3. člena SOP.

8. Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.