Jedro

Škoda je nastala, ker tožnica – poslovodkinja prodanega blaga ni ustrezno evidentirala, toženka – kupovalka pa ga ni plačala. Pri razmejevanju prispevkov pravdnih strank k nastali škodi je pomembna vrednost neplačanega trgovskega blaga, ki jo mora zatrjevati in dokazati tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 10.499,14 EUR z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.529,82 EUR in 2.151,73 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno ali njeno razveljavitev. Navaja, da je tožnica plačala 14.530,98 EUR odškodnine, od katere se 746.477,00 SIT nanaša na trgovsko blago, ki ga ni plačal P. Z. Zaključuje, da je toženka dolžna plačati 11.416,00 EUR. Opozarja, da zaključek, da je toženka poravnala vse prevzeto blago, temelji zgolj na izpovedi toženke in priče E. G. Opozarja, da G. ve izpovedati le to, da je tožnici posodil denar, nakupoval pa s toženko ni nikoli. Ni pojasnjeno, zakaj na ostale izvedene dokaze odločitev ni oprta. Ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedi tožnice in prič – prodajalk, zakaj ni upoštevalo izvedenskega mnenja. Povzema izpovedi A. P. in M. A., ki sta opisali poslovanje v trgovini ter dogodek v zvezi z obiskom v toženkinem lokalu. Da je toženka načrtovala, da blaga ne bo plačala, kaže dejstvo, da blaga v zvezku ni kontrolirala in ni podpisovala. Dejstvo, da si je denar sposojala, kaže, da je bila neplačevita. Dva izvedenca sta izračunala, da toženka tožnici dolguje 10.219,00 EUR. Opozarja na dvomljivo zapisan zaključek o nekakšnem dogovoru toženke s tožnico, da bo blago plačevala na roke. Takega dogovora nobeden od dokazov ne potrjuje. Takšen očitek je za tožnico ponižujoč. Zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Nepravilna uporaba materialnega prava je posledica zmotne presoje dejanskega stanja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnica pri svojem delu poslovodkinje trgovine (last K. z.o.o., v nadaljevanju zadruga) opustila skrbnost dobrega strokovnjaka, ker je trgovsko blago prodajala z odloženim plačilom, pri čemer količine in vrste prodanega blaga ni ustrezno evidentirala (npr. z urejeno in pregledno evidenco; z dokumenti, potrjenimi s strani toženke - kupovalke). Za táko neskrbno poslovanje toženka ni odgovorna, saj je bilo evidentiranje prodanega blaga stvar tožnice kot delavke prodajalca. Delovne obveznosti je kršila tožnica, kateri je bila kršitev delovnopravne zakonodaje tudi dokazana; ugotovljena je bila tudi njena odškodninska odgovornost (sklep z dne 17.11.2003). Tožnica trdi, da odškodnina, ki jo je plačala, vključuje tudi vrednost blaga, ki je bilo prodano toženki, ni bilo pa plačano – blago, zabeleženo v zvezkih in paragonskih blokih. To pomeni, da je morala plačati vrednost blaga, ki ga je kupila toženka. Ne glede na neskrbno in nestrokovno delo tožnice je toženka trgovsko blago, ki ga je kupila, dolžna plačati sama. To sledi iz načela vestnosti in poštenja. Za odločitev pomembno zato je, kakšen del zadrugi povrnjene škode je zakrivila toženka s tem, da kupljenega blaga ni plačala. Ker sta obe stranki ravnali protipravno, je treba razmejiti njun prispevek k nastali škodi; določiti delež, ki ga je vsaka od njiju dolžna plačati oz. kriti (pravna podlaga za to je 188. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Na tej materialni podlagi je sodišče prve stopnje odločalo, zato je neutemeljen očitek o nepravilni uporabi materialnega prava.

6. Podlaga za opredelitev škode in teže posledic, ki so sledile iz toženkinega delovanja, torej za uporabo 188. čl. OZ, je toženkino neplačilo trgovskega blaga. Vrednost tega blaga je pomembna za določitev na toženko odpadajočega dela škode, ki je bila zadrugi s strani tožnice že povrnjena oziroma za uspešnost regresnega zahtevka tožeče stranke. Z zapisom v 12. točki sklepa I Cp 1914/2012 se je pritožbeno sodišče že izreklo o razmejitvi prispevkov toženke in tožnice pri nastanku obravnavane škode. Opozorilo je, da je bila odločitev, da s plačevanjem trgovskega blaga preneha, toženkina samostojna odločitev; da je torej toženkino nedopustno ravnanje neposreden vzrok škode. Zato je sprejemljiv zaključek, da je tožnica upravičena do regresiranja plačane odškodnine v celoti. Seveda do regresiranja odškodnine, ki jo je tožnica plačala zaradi neplačanega, toženki izročenega, v zvezkih in paragonskih blokih zabeleženega blaga! Samo ta škoda je predmet obravnave v tem pravdnem postopku! Jasno je, da toženka nima nobene zveze s škodo, ki je nastala zato, ker je tožnica na enak način izdajala blago tudi drugim kupcem (P. Z.)! Jasno je, da toženka nima nobene zveze z izgubo, ki je posledica tožničinega vodenja trgovine! Zato so irelevantna ostala medsebojna razmerja toženke in zadruge, način knjiženja, knjigovodska evidenca zadruge ... Tožeča stranka pri svoji interpretaciji v 12. točki sklepa I Cp 1914/2012 zapisane besedne zveze, da je „tožnica upravičena do regresiranja plačane škode v celoti“, ne upošteva konteksta, v katerem je le-ta zapisana. Ta zapis se nanaša na vrednost v zvezkih in paragonskih blokih zabeleženega neplačanega trgovskega blaga. Takó je tožeča stranka v tožbi svojo terjatev tudi opredelila.

7. Že v prejšnjem odločanju je pritožbeno sodišče opozorilo, da je potrebno ugotoviti tisti del odškodnine, ki je bila plačana na račun škode, nastale pri poslovanju tožnice s toženko. Tožeča stranka te škode ni določno opredelila niti na poziv nasprotne stranke (v vlogah) niti na poziv prvostopenjskega sodišča (na naroku 29.1.2010). Tudi na opozorilo pritožbenega sodišča o pravni pomembnosti škode, ki je nastala pri poslovanju s toženo stranko (zaradi ravnanja tožene stranke), tožeča stranka svojih trditev o škodi ni dopolnila. Toženki prodanega, pa neplačanega blaga, tudi po opozorilu pritožbenega sodišča ni specificirala; ni navedla vrednosti tega blaga oz. se konkretizirano izrekla o računih, iz katerih je razvidna vrednost tega blaga. Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da je pri izračunu mogoče izhajati iz zneska, ki ga je tožnica plačala zadrugi (delodajalcu), saj ta znesek vključuje tudi škodo, ki ni v zvezi s toženkinimi nabavami trgovskega blaga. Direktor K. je izpovedal, da so škodo ugotovili oz. odškodnino določili tako, da so evidentirali dolg, ki je bil naveden v zvezkih in dolg, ki je bil zabeležen v računalniku. Vključen je tudi dolg drugih oseb (P. Z.), zabeležen v drugih zvezkih. V sklepu o izreku ukrepa (dokaz A9) se omenja tudi inventurni manjko. Znesek odškodnine, ki ga je plačala tožnica, vključuje torej poleg vrednosti neplačanega blaga, ki ga je tožnica zakrivila z neustreznim načinom prodaje, tudi poslovno izgubo! V deseti točki obrazložitve je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno opozorilo na razpravno načelo in pojasnilo, da zaradi pavšalnih trditev o škodi zahtevek ni ustrezno substanciran; pa tudi, da pomanjkljive trditvene podlage z ugotovitvami izvedenca ni mogoče nadomestiti. Pritožbeno sodišče v deseti točki sodbe navedene razloge prvostopenjskega sodišča sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

8. Tožeča stranka torej ni zmogla trditvenega bremena, koliko znaša škoda, ki je nastala pri poslovanju s toženo stranko; posledično je neugotovljiv toženkin prispevek k nastali škodi. Kot je pojasnjeno v šesti točki te obrazložitve, je težo posledic, ki so sledile iz toženkinega delovanja, mogoče opredeliti z vrednostjo odvzetega, pa neplačanega trgovskega blaga. Ker trditve, na osnovi katerih bi sodišče to vrednost lahko ugotovilo, niso podane, je pravilen zaključek, da tožeča stranka trditvenega bremena glede višine škode in posledično toženkinega prispevka k nastali škodi ni zmogla. Šele če bi bil ugotovljen obseg odškodnine, ki jo je tožnica plačala na račun škode, nastale pri poslovanju s toženo stranko, bi bilo škodo mogoče razmejiti. Ker je obstoj škode ena od predpostavk odškodninske odgovornosti in posledično regresne obveznosti, je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

9. Ker tožeča stranka trditev o vrednosti trgovskega blaga – ki ga je toženka kupila, ne pa plačala – ni podala, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo le vrednost, ki jo je toženka priznala – vrednost zadnje dobave. Glede te vrednosti je toženka ponudila dokaze, ki plačilo potrjujejo (svojo izpoved, izpoved priče E. G.). Upoštevajoč, da je vrednost kupljenega blaga toženka priznala, ni razlogov za dvom v verodostojnost priče G., ki plačilo potrjuje. Ugotovitve, da se plačana kupnina ne bi ustrezno registrirala, sodba ne vsebuje. O plačevanju na roko (plačevanju z gotovino v trgovini) je izpovedala toženka. Nobenih indicev ni, da bi tožnica ali da bi pravdni stranki skupaj načrtno poneverili sredstva zadruge. Take ugotovitve v pritožbi ni, zato jo pritožba izpostavlja brez podlage.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se do izpovedi tožnice in prodajalk, ki so vpisovanje kupljenega blaga v dva zvezka in dva paragonska bloka potrdile, sodišče ni opredelilo. V osmi točki obrazložitve je njihovo izpoved sprejelo kot verodostojno. Poslovanje na način, kot ga opisuje tožeča stranka, je štelo za dokazano. Zahtevek je zavrnilo zaradi neizkazanosti vrednosti trgovskega blaga, ki naj bi ga toženka prevzela, ne pa plačala. Tako trgovke kot tožnica o tej vrednosti niso izpovedovale. Ker ta vrednost ni zatrjevana in posledično ni izkazana, je brezpredmetna pritožbena trditev, da je zaradi toženkinega izogibanja podpisovanju zapisov o prevzetem blagu razvidno, da je že času prevzema blaga načrtovala, da blaga ne bo plačala. Tudi dejstvo, da je bila toženka neplačevita, ker si je denar za plačilo kupnine izposodila, do drugačne odločitve ne more privesti. Takó očitek o neprepričljivi dokazni oceni kot očitek o pomanjkljivih razlogih sodbe sta neutemeljena. Očitane procesne kršitve niso bile storjene.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP).