Jedro

Le na podlagi sklepov direktorja, brez predhodne odločitve organa upravljanja o prenehanju delovnega razmerja večjega števila presežnih delavcev v družbenem podjetju, delovno razmerje delavcev - tožnikov ni zakonito prenehalo.

Ker je tožena stranka po vsebini odločala o nepravočasnem ugovoru tožnika, je bila sanirana zamuda roka za ugovor, tako da je lahko tožnik z vložitvijo tožbe pravočasno sprožil spor pri sodišču za presojo zakonitosti odločitev tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijan sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevki razveljavilo odločbe direktorja tožene stranke z dne 4.12.1991 in sklepe delavskega sveta tožene stranke z dne 15.1.1992, o opredelitvi tožnikov za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja po izteku 6-mesečnega odpovednega roka in ugotovilo, da delovno razmerje tožnikom v posledici navedenih sklepov ni zakonito prenehalo, hkrati pa toženi stranki naložilo, da tožnikom zagotovi pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, kolikor jih nekateri niso uveljavljali s kasnejšimi drugimi zaposlitvami ter jih pozove nazaj na delo in jim povrne stroške postopka v znesku 324,520,00 SIT. Pri tem je razveljavitev gornjih sklepov utemeljevalo z ugotovitvijo, da pri toženki o prenehanju delovnega razmerja tožnikov ni odločal organ upravljanja, čeprav je šlo pri reševanju trajnega presežka delavcev za večje število delavcev.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga njeno spremembo in zavrnitev zahtevkov. Pri tem navaja, da nekateri tožniki v postopku niso aktivno sodelovali, tako da ni izkazan njihov interes za ugoditev zahtevku. Posebej naj bi to veljalo za A.Š., ki naj bi se upokojila in I.Č., ki je postal samostojni podjetnik. Poleg tega sta tožnika B.M in E.K. zamudila rok za ugovor zoper prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.12.1991 in bi moralo sodišče to upoštevati. Sicer pa je sporne prvostopne sklepe direktor tožene stranke izdal na podlagi veljavno sprejetega programa za razreševanje presežkov delavcev.

V odgovoru na pritožbo tožniki predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivim zaključkom prvostopnega sodišča, da so bili v tem primeru sporni sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožnikov v posledici trajnega presežka nezakoniti, ker o prenehanju delovnega razmerja v smislu določb 11. odst. 35. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni odločal organ upravljanja. Nedvomno je bilo pri toženi stranki za trajni presežek in prenehanje delovnega razmerja določeno večje število delavcev v smislu določb 32. člena ZDR, saj je šlo za prenehanje delovnega razmerja preko 30 delavcem, tako da bi moral o tem odločati organ upravljanja. Katerim delavcem v posledici uvrstitve med trajni presežek delovno razmerje preneha, pa pri toženki ni bilo izrecno določeno niti v dne 9.10.1991 sprejetem končnem programu reševanja presežkov delavcev, niti ni bilo o tem odločeno na sejah delavskega sveta. Pooblaščanje direktorja in vodij delovnih enot na seji delavskega sveta dne 9.10.1991, da pripravijo konkreten seznam presežnih delavcev in na podlagi le-tega izdajo odločbe, v takih okoliščinah ne more nadomestiti zakonske obveze, da o prenehanju večjega števila delavcev odloča organ upravljanja.

Tudi pritožbene navedbe, da nekateri tožniki, glede na svoj sedanji položaj, nimajo pravnega interesa za vztrajanje pri svojih zahtevkih in da bi sodišče moralo upoštevati zamudo roka za ugovor nekaterih tožnikov, niso utemeljene. Tožniki so za zastopanje v tem sporu pooblastili odvetnika, ki je tekom postopka pravilno prilagodil zahtevke posameznih tožnikov spremenjenemu položaju posameznikov. Nihče od tožnikov v času zaključka obravnave na prvi stopnji še ni bil upokojen. Za tožnike, ki so se v vmesnem času zaposlili drugje, oz. so se začeli ukvarjati s samostojno gospodarsko dejavnostjo, je zastopnik utemeljeno zahteval le izplačilo razlike do večje plače, ki bi jo eventualno v tem času dosegli pri toženi stranki, če jim delovno razmerje ne bi zakonito prenehalo, vsi tožniki pa se imajo po pravnomočni razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja pravico vrniti na delo k toženi stranki, seveda kolikor ne bi vrnitve na delo preprečil kak drug zakoniti razlog, do katerega bi eventualno prišlo v času od zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje, do pravnomočnosti sodne odločbe, kar pa na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni moglo vplivati.

Tožena stranka je dne 15.1.1992 istočasno obravnavala skupni ugovor tožnikov zoper prvostopne sklepe o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.12.1992 in ugovor po vsebini zavrnila. S tem je tožena stranka v bistvu sama sanirala eventualne zamude rokov za ugovor posameznih tožnikov, tako da so zoper dokončni sklep z dne 15.1.1992 tožniki pravočasno sprožili spor pri sodišču. Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, na katere mora ob obravnavi pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.