Jedro

Prav pa ima okrožna državna tožilka tudi, ko poudarja, da za obstoj obdolžencu očitanih kaznivih dejanj sploh ni merodajno, kdo je inkriminirane račune fizično posredoval na računovodstvo, saj obravnavana kazniva dejanja (davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1) ne spadajo med t.i. „lastnoročna dejanja“, ki jih je moč izvršiti le z lastno telesno dejavnostjo. Posledično obrambno izpostavljena okoliščina, da obdolženi računovodstvu in davčnemu organu ni neposredno predložil računovodskih listin in obračuna davka na dodano vrednost, v predmetni kazenski zadevi ne more biti odločujoča.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zagovornika obdolženega A. A. kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I Ks 45153/2020 z dne 3. 3. 2023 pod točko I izreka odločilo, da se na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 26. 9. 2022, vložena zoper A. A., zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve v sostorilstvu po prvem odstavku 249. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter dveh kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženega ustavi. Posledično je pod točko II izreka odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženega ter potrebni izdati in nagrada zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper tak sklep se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obtožbo zoper obdolženega A. A. dopusti.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega, odvetnik B. B. iz Odvetniške družbe, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavilo. Takšno odločitev okrožna državna tožilka utemeljeno graja. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe – o tem bo odločal razpravljajoči senat na glavni obravnavi – temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico. Nasprotno navedenemu, je sodišče prve stopnje presojalo in se opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženega A. A., na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, nato pa zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanj, ki so predmet obtožbe.

6. Okrožna državna tožilka na sodišče prve stopnje primarno naslovi očitek prekoračitve pooblastil, ki jih ima skladno z 282. členom ZKP v ugovornem postopku in tozadevno graja spoznanje o nezadostni dokazni podprtosti inkriminiranih očitkov v breme obdolženega. V zvezi z izpodbijano procesno odločitvijo meni, da se je prvostopenjsko sodišče nedopustno spuščalo v presojo ocene nasprotujočih si dokazov ter posledično odločilo verjeti zagovoru obdolženega in dokazom njemu v prid. Ob tem primeroma izpostavi ugotovitev sodišča prve stopnje, da - ob upoštevanju nedokazljivih izsledkov izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov - glede na zagovor obdolženega, ki je zanikal podpisati sporni račun gospodarske družbe A. d.o.o. inkriminirana vsebina ni podprta z nobenim obremenilnim dokazom. Vzporedno pritožbeno izpostavi navedbo prvostopenjskega sodišča, da iz elektronske komunikacije v spisu sicer izhaja, da je komunikacija med obdolženim in soobdolženo potekala tudi v kritičnem času, vendar po oceni sodišča prve stopnje ta komunikacija ne nakazuje na dejavnost obdolženega izven okvira zgolj formalnega poslovodenja družbe kot direktorja. Takšen zaključek pa po prepričanju državne tožilke predstavlja presojo in ocenjevanje verodostojnosti dokazov, kar je sicer pridržano zgolj senatu na glavni obravnavi. V nadaljevanju skozi podrobna pritožbena izvajanja utemeljuje trditev, da je prvostopenjsko sodišče nekatere druge dokaze tudi prezrlo. Pri tem izpostavi zlasti zagovor obdolženega, da se je kot direktor družbe B. d.o.o. v družbi ukvarjal s pravnimi stvarmi, kot prezrto pa opozori na izpoved priče C. C., ki je povedal, da je bil edini družbenik družbe B. d.o.o., da je bil prisoten pri imenovanju direktorja družbe in je tako dobil informacijo, da so na družbi zaposlili diplomiranega pravnika, ki je tudi stečajni upravitelj, in sicer kot pravnega in davčnega svetovalca, posledično čemur sklepa, da je bil ravno obdolženi tisti, ki je kot pravni (davčni) strokovnjak vodil inkriminirani posel kupoprodaj in odstopov/odkupov terjatev ter tako po predhodnem dogovoru z soobdolženo Č. Č. storil očitana mu kazniva dejanja. Izraženo sklepanje dokazno podkrepi z mnenjem sodne izvedenke za ekonomijo - davke, da je šlo v inkriminirani verigi nakupov in prodaj za v naprej dogovorjen, verižni posel. V tendenci prepričati o obstoju utemeljenega suma in sprejetju zaključka, da v obrazložitvi obtožnice opredeljeni dokazi obstoj utemeljenega suma storitve obdolženemu očitanih kaznivih dejanj potrjujejo, okrožna državna tožilka sodišču prve stopnje očita še prezrtje podatka, da je bil obdolženi edini pooblaščen na transakcijskem računu družbe B. d.o.o. in izpostavi, da si je ravno ta družba glede na inkriminirani očitek na škodo proračuna države Republike Slovenije pridobila veliko premoženjsko korist. 7. V povzetem je okrožni državni tožilki pritrditi. Ima namreč prav, da je v obravnavani zadevi utemeljen sum, torej, da je izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženi A. A. storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni storil. Ta namreč izhaja že iz podatkov AJPES, ki razkrivajo, da je bil obdolženi A. A. v inkriminiranem obdobju edini direktor družb B. d.o.o. in A. d.o.o., da je obe družbi zastopal samostojno, da je bil v kritičnem času pri družbi A. d.o.o. zaposlen in je tudi sicer imel določno aktivno vlogo pri odločanju in vodenju obeh družb. Nenazadnje je skozi zagovor iz lastnega povedal, da se je ukvarjal s pravnimi stvarmi v obeh družbah, sicer pa je tudi iz elektronskih sporočil, ki se nahajajo v kazenskem spisu, razbrati določeno komunikacijo z Č. Č. o poslovanju obeh družb (npr. v zvezi s pripravo bilanc in izvršenimi plačili za družbo B. d.o.o., predhodnim davčno-inšpekcijskim nadzorom v družbi B. d.o.o., sklepanjem pogodb o odkupu terjatev družbe B. d.o.o. z družbo C. d.o.o. in D. d.o.o.), sicer segajočo že v obdobje pred inkriminiranim. Iz navedene e-vsebine je razbrati podatke o dejavnostih, zaposlenih, osnovnih sredstvih družbe B. d.o.o., bilance stanja, potrdila o plačilih, sklepe o izvršbah, pogodbe, izpise stanje, posvetovanje o poslovanju in podobno. Ob izpostavljenem zatorej pritožbeno sodišče v aktualnem postopkovnem stadiju okoliščine, da je obdolženi v določenem časovnem obdobju (glede na pritožbena izvajanja umeščenim v čas od 24. 4. 2013 do 19. 2. 2016) za komuniciranje uporabljal elektronski naslov, ne more zaobiti. Poleg tega je v okviru kazenske preiskave pridobljena izpoved priče D. D., da se je o pogodbi o računovodenju za družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. pogovarjala tako z obdolženim kot s soobdolženo Č. Č. ter da je za družbo B. d.o.o. v začetku z obravnavanim procesnim udeležencem sodelovala.

8. Sklepanja okrožne državne tožilke, da vse navedeno, kot to izhaja iz podatkov spisa, pomeni, da je bil obdolženi vendarle vpleten v poslovanje družb B. d.o.o. in A. d.o.o., da je torej spremljal poslovanje družb, da je bil seznanjen s poslovnimi rezultati, s plačili, ko je bil tudi edini pooblaščen na transakcijskem računu družbe B. d.o.o., da ni bil zgolj formalni direktor družbe, in je bil ravno on tisti, ki je kot pravni (davčni) strokovnjak vodil predmetni posel kupoprodaj in tudi odstopov/odkupov terjatev ter po predhodnem dogovoru z obdolženo Č. Č. izvršil očitana mu kazniva dejanja, so verjetna. Enako verjetna oziroma možna pa je tudi ocena okrožne državne tožilke o pomembnosti vpliva obdolženega na poslovanje obeh družb, za katerega meni, da izpolnjuje kriterije dejanskega poslovodja v zvezi s predmetnimi posli.

9. Opozorilo pritožnice na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15103/2010 z dne 28. 5. 2015 in stališče, da ni odločilno, kdo je davčne obrazce izpolnil in poslal davčnemu organu, temveč je za obstoj kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti odločilno, da so bili obračuni davka posredovani davčnemu organu s strani davčnega zavezanca, katerega zakoniti zastopnik in dejanski poslovodja je bil edino obdolženi, sta prav tako utemeljena. Prav pa ima okrožna državna tožilka tudi, ko poudarja, da za obstoj obdolžencu očitanih kaznivih dejanj sploh ni merodajno, kdo je inkriminirane račune fizično posredoval na računovodstvo, saj obravnavana kazniva dejanja (davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1) ne spadajo med t.i. „lastnoročna dejanja“, ki jih je moč izvršiti le z lastno telesno dejavnostjo.1 Posledično obrambno izpostavljena okoliščina, da obdolženi računovodstvu in davčnemu organu ni neposredno predložil računovodskih listin in obračuna davka na dodano vrednost, v predmetni kazenski zadevi ne more biti odločujoča. V kolikor je torej obdolženi kot direktor družb B. d.o.o. in A. d.o.o. zakonito opravljal funkcijo poslovodstva, zastopanja, vodenja knjigovodstva, bilanc in drugih dokumentov ter skrbel za zakonitost poslovanja, ga v aktualnem postopkovnem stadiju (zaenkrat) ne gre izključiti kot tistega, katerega je skozi inkriminirano obdobje navzven, v razmerju do davčnega organa in računovodstva, bremenila odgovornost za vsebinsko ustrezne podatke, tudi z nadziranjem in dajanjem navodil v zvezi s konkretnimi posli, kot si to prizadeva dokazati okrožna državna tožilka.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da je namen ugovora zoper obtožnico kontrola preiskave in preprečitev glavne obravnave v primerih, ko ni podana nobena realna možnost, da bi po opravljeni glavni obravnavi obravnavanemu procesnemu udeležencu prvostopenjsko sodišče izreklo obsodilno sodbo,2 nikakor pa ugovorni postopek nima značaja sojenja v smislu glavne obravnave. Predmet presoje ugovornega postopka tako ne more biti dejansko stanje, marveč zgolj stanje stvari, ki vložitev obtožnice bodisi upravičuje bodisi ne upravičuje. Vložitev obtožnice pa je upravičena tedaj, ko je zbranih zadosti dokazov, da je obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe in da torej utegne biti po opravljeni glavni obravnavi obsojen.

11. V obravnavani obtožnici ponujeni dokazi po presoji pritožbenega sodišča ustvarjajo verjetnost, da je obdolženi v sostorilstvu z Č. Č. izvršil očitano mu kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ocenjuje izpodbijani obtožni akt na ravni utemeljenega suma za povsem zadostno utemeljenega, saj v obrazložitvi obtožnice določno opredeljeni in sprejemljivo obrazloženi dokazi, ki so predmet konkretnega kazenskega spisa, potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolženemu očitanih kaznivih dejanj, medtem ko je odločitev, ali je obdolženi A. A. očitana kazniva dejanja dejansko storil, pridržana prvostopenjskemu sodišču, ki bo morebitno meritorno sodbo oprlo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi. Ker pa se sodišče v okviru ugovornega postopka ne sme spuščati v obravnavo dejanskih vprašanj, ki so predmet dokazne ocene razpravljajočega sodnika oziroma senata na glavni obravnavi, ostale, v tej smeri podane ugovorne navedbe obdolženčevega zagovornika, ki v jedru svojih navedb podaja lastno presojo (ne)dokazanosti očitkov po obtožbi, v tem procesnem stadiju ne morejo biti predmet presoje pritožbenega sodišča. 12. Pritožbeno sodišče je ugovor obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljen iz razloga, ker doslej zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za vložitev obtožnega akta. Ko torej dokazi, izvedeni in zbrani v okviru kazenske preiskave po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo zadostno podlago za utemeljen sum, da je obdolženi v sostorilstvu z Č. Č. ravnal na pravno nevzdržen način, kar pomeni, da v predmetni zadevi možnost obsodilne sodbe ni izključena, je o ugovoru obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Ali bodo obdolženemu inkriminirana dejanja v nadaljevanju tudi dokazana, pa bo predmet odločanja sodišča prve stopnje v postopku dokazovanja, in sicer v skladu z načelom proste presoje dokazov. Senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP namreč v zvezi z oceno dokazov nima takih pooblastil kot senat po prvem odstavku istega člena.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor obdolženčevega zagovornika kot neutemeljenega zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Enako sodba VSRS št. I Ips 8916/2012 z dne 22. 11. 2012. 2 Za prim. VSM sklep II Kp 62525/2020 z dne 18. 10. 2022.