Jedro

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki glede zneska stroškov spremeni tako, da se znesek 509,45 EUR nadomesti z zneskom 78,00 EUR. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijani del sodbe potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2009 dalje do plačila, presežni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.850,00 EUR, pa je sodišče zavrnilo. Sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 509,45 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka in zahteva odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. V tej pravdni zadevi je postopek trajal 17 let, gre za izjemen primer, ki je imel škodljive posledice za tožnikovo zdravje, zato je zahtevana odškodnina v znesku 5.000,00 EUR primerna. Ob taki sodbi, kakršno je sprejelo sodišče, bi moral postopek za odškodnino v znesku 5.000,00 EUR trajati še 10 let, kar je nevzdržno. Prilaga predlog za poravnavo, ki ga je dal pooblaščenec tožeče stranke v drugi zadevi, kjer je postopek trajal 15 let. V tej zadevi pa je postopek trajal dlje, kar pomeni, da ima tožena strank različna merila za priznavanje višine odškodnine. Sklicuje se na primere iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer K. proti S. in M. proti S., ki jih sodišče ni upoštevalo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavreči, saj se je sporna zadeva Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 1262/97, v času vložitve tožbe še nahajala v revizijskem reševanju. Sklicuje se na določilo 2. odstavka 20. člena ZVPSBNO-A (1), po katerem se vloži tožba za povrnitev škode najpozneje v 18 mesecih od dneva vročitve odločbe sodišča iz prvega stavka 2. odstavka 19. člena tega zakona, torej od vročitve odločbe vrhovnega sodišča, s katero se postopek konča. Sodba vrhovnega sodišča je bila tožeči stranki vročena 18.8.2009, tožba pa je bila vložena 11.6.2009. Roki določeni po ZVPSBNO so procesna predpostavka. Sodišče citiranih določil ni upoštevalo, svojo odločitev pa je utemeljilo z razlago nejasnosti dikcije zakona, kar ne sme biti v škodo tožeči stranki. Obrazložitev sodišča je v nasprotju z določili 11. člena ZVPSBNO-A ter 19. in 20. člena tega zakona. V čistopisu 2. odstavka 20. člena tega zakona je res zagrešena pisna napaka tako, da je zamenjan vrstni red besed stavek in odstavek, vendar je potrebno določilo razlagati s smiselno uporabo 20. in 19. člena, ki jasno določata pogoje, da se postopek poravnavanja lahko začne. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugotovilo, da je postopek trajal na 7 stopnjah 17 let in 2 meseca. Sodišče je pri tem določilo trajanje postopka od vložitve tožbe 18.5.1992 dalje in ni sprejelo ugovora tožene stranke, da je potrebno upoštevati čas trajanja od uveljavitve konvencije 28.6.1994 in je tako postopek trajal na 6 stopnjah 14 let in 4 mesece. Tožena stranka je tožniku ponudila odškodnino 1.736,00 EUR, ki je primerna. Sodišče je v postopku opravilo 26 glavnih obravnav, stranki pa sta vložili veliko pripravljalnih vlog, imenovanih je bilo več izvedencev. Zadevo je potrebno šteti za zahtevnejšo, do leta 2000 pa so bili naroki razpisani v rednih časovnih intervalih in je bila zadeva obravnavana kontinuirano. Zastoj je nastal med leti 2000 in 2005, ko je bil spis večkrat posredovan na vpogled na Okrajno sodišče v Maribor. Ponujena odškodnina je tako v skladu s primerljivimi zadevami in sodno prakso ter upoštevaje dopustno znižanje za 45 %. Sodišče je tudi napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe 10.6.2010. Pravica do priznanja pravičnega zadoščenja po ZVPSBNO ne pomeni klasične oblike odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje OZ (2) in zato ne pridejo v poštev določbe 299. člena tega zakona. ZVPSBNO določa uporabo obligacijskega zakonika zgolj glede odločanja o premoženjski škodi. V 19. členu je določen obvezen predhodni postopek, ki prepoveduje do izteka 3-mesečnega roka vložitev tožbe za plačilo denarne odškodnine. Višina odškodnine se določi šele na podlagi pravnomočne sodbe, tožena stranka pa pride v zamudo z izpolnitvijo s potekom paricijskega roka. Sodišče je toženi stranki dolžno določiti primeren rok za izpolnitev obveznosti, šele v primeru poteka tega roka pa je tožena stranka v zamudi. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Delež uspeha tožeče stranke je bistveno nižji. Sodišče je nepravilno odmerilo stroške tožeče stranke za vložitev nadzorstvene pritožbe. Iz tega naslova nagrada tožeči stranki ne gre. Tarifa 3481 dopušča nagrado za postopek v postopku z zahtevo za pravično zadoščenje, kadar se to zagotovi z izplačilom denarne odškodnine, znaša pa 10 % vrednosti prisojene odškodnine, vendar največ 300,00 EUR.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (3) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je celoten postopek od vložitve tožbe (18.5.1992) do odločitve o reviziji (1.6.2009) trajal 17 let in pol meseca. Postopek je bil izpeljan na 7 stopnjah, zadeva pa se je po dvakratni razveljavitvi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje zaključila z odločitvijo o reviziji 1.6.2009. Šlo je za zapleten postopek tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, sporen je bil tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, sodišče je odločalo o zahtevku po tožbi, kot tudi o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče je moralo zaslišati stranke in 14 prič, izvesti dokaz z 2 izvedencema in prebrati obsežno listinsko dokumentacijo. K trajanju sodnega postopka s svojim ravnanjem tožnik ni bistveno pripomogel sam, sodišče pa ni ugotovilo ravnanj, ki bi kazala njegov neprimeren način pravdanja. Drugače pa je sodišče zaključilo glede načina, na katerega je bila konkretna zadeva obravnavana pred sodiščem, saj je sodišče ugotovilo obstoj okoliščin, ki kažejo na prekoračitev razumnega roka za razsojo v obravnavani pravdni zadevi. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 5.000,00 EUR prisodilo denarno odškodnino v višini 3.150,00 EUR. Taka odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča glede na merila in kriterije iz 3. odstavka 16. člena ZVPSBNO materialnopravno pravilna. Upoštevajoč ugotovljeno dolžino trajanja postopka od vložitve tožbe pa do odločitve o reviziji, je poteklo več kot 17 let. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati čas trajanja postopka od uveljavitve konvencije 28.6.1994 dalje iz razlogov, na katere se je sklicevalo že prvostopno sodišče, saj že Ustava RS zagotavlja pravico do obravnavanja zadeve brez nepotrebnega odlašanja. Tudi če bi sodišče upoštevalo čas trajanja postopka od uveljavitve konvencije dalje (kot predlaga pritožba), bi šlo za prekoračitev razumnega roka za razsojo v obravnavani zadevi. Pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče dalo premajhen poudarek na okoliščine, da je bil spis večkrat posredovan na vpogled Okrajnemu sodišču v Mariboru in da je bil kot pridružen spis na Višjem sodišču v Mariboru, so neupoštevne, saj napadajo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, glede katerih pa so pritožbeni razlogi nedopustni.

Upoštevajoč ugotovljeno dolžino trajanja postopka, zapletenost zadeve, ravnanje obeh strank ter pomen zadeve za stranko in upoštevajoč dejstvo, da je določen zakonski okvir za odmero odškodnin za tovrstne kršitve, odmerjena odškodnina po vsebini odraža ustrezno umeščenost. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke, da bi torej glede na dolžino trajanja konkretnega postopka, sam postopek moral trajati še 10 let, da bi bila priznana odškodnina v znesku 5.000,00 EUR. Ugotovljene okoliščine namreč ne kažejo na to, da bi šlo za tako hudo kršitev tožnikove pravice, ki bi utemeljevala višjo prisojeno denarno odškodnino. Prvostopno sodišče se je glede višine odškodnine opredelilo tudi v razmerju do višin denarnih odškodnin, ki jih je v času še pred sprejemom ZVPSBNO za kršitve pravice iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah prisojalo ESČP (4). Sodišče je izpostavilo odločbe ESČP, kjer je to sodišče prisojalo odškodnino za primerljive zamude. Upoštevalo pa je tudi, da mora biti znesek reparacij zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku razumen ter, da imajo države pogodbenice pravico prisoditi 45 % zneska primerljive odškodnine, kot bi jo v podobnem primeru prisodil ESČP, zato so pritožbeni očitki tožeče in tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo primerljive sodne prakse pri svoji odločitvi oziroma, da sodišče ni pojasnilo, katero sodno prakso je upoštevalo, neutemeljeni.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede teka zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na 2. odstavek 299. člena OZ-a, po katerem je za nastop dolžnikove zamude potrebna zahteva upnika, da od samega dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. Ker ZVPSBNO ne določa roka za izpolnitev, je tako prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o teku zamudnih obresti oprlo na določilo 2. odstavka 299. člena OZ. Ker se tožena stranka v pritožbi sklicuje na določilo 19. in 22. člena citiranega zakona, ki določata obvezen predhodni postopek in prepoved vložitve tožbe do izteka 3-mesečnega roka ter podlago za izplačilo odškodnine, to je pravnomočna odločba sodišča, s katero je bila ugotovljena kršitev pravica, pritožbeno sodišče še dodaja, da so v konkretnem postopku vsi ti pogoji sicer izpolnjeni, a ne vplivajo na tek zamudnih obresti po 299. členu OZ.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj je bila vložena pred vročitvijo odločbe Vrhovnega sodišča RS. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in še dodaja, da določa 2. odstavek 20. člena citiranega zakona rok za vložitev tožbe najpozneje v 18 mesecih od dneva vročitve odločbe sodišča iz prvega stavka 2. odstavka 19. člena tega zakona. Ta pogoj je torej izpolnjen. Izpolnjeni pa so tudi pogoji (dejanja in roki) določeni v 19. členu ZVPSBNO. Pritožbeni očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

Pač pa se utemeljeno tožena stranka pritožuje zoper odmero stroškov, ki jih je sodišče priznalo tožeči stranki. Zakon o odvetniški tarifi (5) v tarifni št. 3481 določa nagrado za postopek po določbah zakona, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nagrada znaša 10 % prisojenega zneska, vendar največ 300,00 EUR. Nagrada v postopku nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga sicer znaša 10,00 EUR, vendar če se pravično zadoščenje zagotovi z izplačilom denarne odškodnine, nagrada po tarifni št. 3480 ne nastane. Nagrada za postopek tožeče stranke tako znaša 300,00 EUR, prav tako tožene stranke. Ob upoštevanju 63 % uspeha tožeče stranke ji gredo pravdni stroški v znesku 189,00 EUR, toženi pa 111,00. Po pobotanju pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke (189,00 – 111,00 = 78,00 EUR) je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 78,00 EUR v zahtevanem roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen v delu, ki se nanaša na stroške) niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbi (razen v delu, kolikor se pritožba tožene stranke nanaša na odločitev o stroških) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, s katerim niso nastali stroški, krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

(1) Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; Ur. l. RS, št. 58/2009, v nadaljevanju ZVPSBNO-A. (2) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 UPB-3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(4) Evropsko sodišče za človekove pravice.

(5) Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT.