Jedro

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je revidentka v spornem obdobju bila upravičena, zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja, do dela s skrajšanim delovnim časom. Vendar to ni razlog, da delodajalec, ob upoštevanju priznanih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, tudi v tem času ne bi mogel ugotavljati, ali delavka vestno in temeljito izpolnjuje svoje delovne obveznosti ali ne. Zato revizijski ugovor, da delavka zato, ker je delala s polovičnim delovnim časom, ne bi mogla biti kriva za "disciplinske kršitve", ni sprejemljiv.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 10.10.1995 in 10.11.1995 in posledično tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da v ravnanjih revidentke ni zaznati disciplinske kršitve in ji zato ni bilo mogoče izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Revidenka je bila v spornem obdobju v bolniškem staležu, organizacija dela pa gre v breme delodajalca in ne delavca. Nadalje je revidentka navajala, da je ugotoviti nasprotje med listinami v spisu in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Pri ugotovitvi ujemanja glavne blagajne s popisom blagajn o nepravilnost pri delu blagajničarke ni mogoče govoriti. Pri izreku disciplinskega ukrepa pa niso bile upoštevane določbe drugega odstavka 11. člena pravilnika tožene stranke, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija, sicer samo posredno, nanaša ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), prav tako pa ne kršitve, ki jo je uveljavljala revizija. Čeprav je res, da iz "popisa terjatev in obveznosti v glavni knjigi po stanju 31.12.1994" z dne 23.2.1995 izhaja, da stanje glavne blagajne soglaša s popisom blagajn 31.12.1994, to še ne pomeni, da je bilo vodenje blagajniškega poslovanja v skladu s predpisi. Iz izpodbijane sodbe (zadnji stavek tretjega odstavka na 2. strani) je mogoče razbrati, da je kljub ugotovljenim nepravilnostim (ni bilo blagajniškega prejemka, ni bilo blagajniških izdatkov, ni bilo dokumentov izplačil, izplačila ni dobilo sedem delavcev) bilo ugotovljeno, ne morda pravilno poslovanje, ampak ujemanje dvignjenega zneska s priloženimi obračuni malic. To pa kaže, da ujemanje samih blagajn za ugotovitev pravilnosti vodenja blagajne ni odločilen podatek. Zato tudi ni mogoče ugotoviti zatrjevanega nasprotja med listinami v spisu in obrazložitvijo sodbe in zaradi tega tudi ne v reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je revidentka v spornem obdobju bila upravičena, zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja, do dela s skrajšanim delovnim časom. Vendar to ni razlog, da delodajalec, ob upoštevanju priznanih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, tudi v tem času ne bi mogel ugotavljati, ali delavka vestno in temeljito izpolnjuje svoje delovne obveznosti ali ne. Zato revizijski ugovor, da delavka zato, ker je delala s polovičnim delovnim časom, ne bi mogla biti kriva za "disciplinske kršitve", ni sprejemljiv.

S spornima sklepoma sta disciplinska organa tožene stranke izrekla revidentki disciplinski ukrep, ker je bilo ugotovljeno, da je s svojim ravnanjem kršila 2., 3., 6. in 7. točko 11. člena in 10. točko 12. člena Pravilnika o odgovornostih delavcev za delovne obveznosti tožene stranke (v nadaljevanju: pravilnik), ker je nevestno in malomarno opravljala delovne obveznosti kot blagajničarka, saj ni vsakodnevno izpisovala blagajniških dnevnikov, ni redno knjižila blagajne in ni pravilno obračunavala potnih stroškov, vse z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, pri čemer je tudi nezakonito razpolagala s sredstvi zavoda. Pravilnik tožene stranke določa, da se za take hujše kršitve delovnih obveznosti izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi pri obrazložitvi svojega stališča kršitve delovne obveznosti omejilo na nevestno in malomarno opravljanje delovnih obveznosti iz 2. točke 11. člena pravilnika in samo na revidentkina ravnanja iz leta 1995, ker je bilo mnenja, da že samo ta kršitev zadošča za potrditev sodbe sodišča prve stopnje oziroma potrditev izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, tudi revizijsko sodišče zaključuje, da ima revidentkino ravnanje, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vse znake hujše kršitve delovnih obveznosti, zato je bil revidentki v skladu z določbo 18. člena pravilnika in ob upoštevanju določbe drugega odstavka 11. člena pravilnika tožene stranke zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Iz prvega odstavka 11. člena pravilnika izhaja, da gre za obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, če je pri ugotavljanju kršitev delovnih obveznosti ugotovljena posledica kršitve (drugi odstavek 11. člena pravilnika) "motenje normalnega teka dela oz. dejavnosti zavoda, če kršitev povzroči nemir ali negodovanje med delavci zavoda, pacienti oz. sorodniki pacientov, v okolju ali pri ustanovitelju, če je v zvezi s kršitvijo na zavod stavljena zahteva za obravnavo primera, če je kot posledica kršitve nastala škoda ali bi ta utegnila nastati, če je bilo izpostavljeno življenje, varnost ali zdravje pacientov delavcev ali drugih občanov, ali če je kot posledico kršitve mogoče ugotoviti zmanjšanje prihodkov oz. povečanje stroškov zavoda". S tem pravilnik našteva posledice ravnanj in dejanj (kvalifikatorne okoliščine), ki vsebujejo elemente 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zato je ob ugotovitvi, da obstajajo, mogoč izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ker je že disciplinska komisija tožene stranke ugotovila povzročitev škode, so bile pri izreku disciplinskega ukrepa upoštevane ustrezne določbe pravilnika (s tem tudi zakona) in zato ni mogoče ugotoviti zmotne uporabe materialnega prava glede možnosti izreka disciplinskega ukrepa.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je bila glede izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).