Jedro

ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine.

Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vprašanjem pa je obdobje izbrisa kot eno od meril za določitev odškodnine neločljivo povezano. Vezanost na upravno odločbo, v kateri je obdobje izbrisa povzeto v izrek odločbe, ki je postal pravnomočen, je razumeti v tem smislu, da lahko oškodovanec v sodnem postopku uveljavlja dodatno odškodnino le za to obdobje.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek glede umaknjenega dela tožbe (plačilo zneska 2.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 dalje do plačila) ustavi (I. točka izreka), ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 6.000 EUR v petih enakih obrokih (po 1.200 EUR), prvega v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, drugega v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretjega v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, četrtega v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka in petega v roku enega leta po zapadlosti četrtega obroka, vse obroke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2006 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice (II. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.864,65 EUR (IV. točka izreka), tožena stranka pa mora tožnikove stroške postopka v višini 1.998,92 EUR povrniti v korist proračuna, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (V. in VI. točka izreka).

2. Sodbo s pritožbo izpodbijata tožnik in tožena stranka, oba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavi, tožena stranka pa predlaga ustrezno spremembo ugodilnega in stroškovnega dela sodbe, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v (laični) pritožbi trdi, da je sodišče pravilno povzelo njegove navedbe, nato pa je nerazumno sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke. Cinično je zahtevati predložitev 30 let starih dokazov. Številne priče so umrle, številni dokazi so uničeni. Tožnik se je skliceval na javno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Iz registra prebivalstva Republike Slovenije je bil izbrisan 11. 12. 1991, vanj pa je bil ponovno vpisan 19. 9. 2001. Dejstvo, da ni prejel certifikata, dokazuje, da je bil izbrisan od 11. 12. 1991, zato je upravičen do odškodnine tudi za obdobje od decembra 1991 do maja 1996. Če izbrisa ne bi bilo, bi tožnik prejel certifikat. Izbris je neposredno vplival tudi na sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj nihče ni mogel biti sprejet v državljanstvo, če je bil iz baze podatkov izbrisan. Tožnik se je zaradi izbrisa počutil ponižanega in osramočenega. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo A. A. Dejstvo, da se je tožnik udeležil razpisa za delo paznika v zaporih na Povšetovi, oziroma da zaradi izbrisa na delovno mesto ni bil sprejet, dokazuje, da je bil izbrisan tudi v obdobju 1991 – 1996. Zaslišanje A. A. je bilo mogoče vse do leta 2020, ko mu je zaposlitev prenehala oziroma se je upokojil. Prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja je bila tožniku v škodo, v tem času bi bilo mogoče pričo zaslišati. Glede B. B. in C. C. je sodišče dopustilo predložitev njunih pisnih izjav. Tožnik jih je slikal in posredoval svojemu pooblaščencu, zato ni vedel za nečitljivost. Predlagal je, da v spis predloži izjave v izvirniku, kar mu sodišče ni dopustilo. Tožnik je izjave pridobil v času, ko je bila njegova mama v kritičnem zdravstvenem stanju, zato je tudi umaknil predlog za njeno zaslišanje. Zaradi zmanjšanja stroškov postopka je tožnik umaknil predlog za zaslišanje D. D., E. E. in F. F. Zaradi izbrisa je imel tožnik dva naslova prebivanja, zato je moral plačati dvojno najemnino, ki jo je nato kompenziral s plačilom omenjeni priči za vozniški izpit E kategorije. Znano je, da je bil tožnik s prisilo izgnan iz stanovanja na K., tožena stranka je v tožnikovo stanovanje preselila Ministrstvo za obrambo. Tožniku je bila kršena pravica do stanovanja. Kot njegova delodajalka tožena stranka A. A. ni dopustila zaslišanja. Prav tako ni bilo mogoče pridobiti številnih drugih pisnih dokazov, saj tožena stranka oziroma njene institucije niso bile pripravljene za sodelovanje. Prav tako si tudi sodišče ni prizadevalo pridobiti zaprošene dokaze, zato je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ker je bila njegova tožba po višini utemeljena, ni bilo razloga za zmanjšanje tožbenega zahtevka. Bila je kvečjemu potreba po zvišanju vtoževane odškodnine, saj se je do zaključka spora vrednost stanovanja v Ljubljani zvišala nad 200.000 EUR. Poleg tega tožnik vseh izvršilnih naslovov ni vtoževal (npr. da zaradi omejitve gibanja ni mogel zaključiti študija v Novem mestu, enako tudi ne na Fakulteti za pomorstvo in promet). Sodišče šteje, da ni bil diskriminiran. Pred vpisom na študij je bil tožnik edini belec, ki je bil testiran na aids. Ker ni imel dokumentov, je bil ranljiv skoraj na vseh področjih, ne le v primeru plačila kazni za prometni prekršek, ki ga ni zagrešil. Tožnik bi se zoper zadnjo odločbo upravnega organa ponovno pritožil, če ne bi tožena stranka izkoristila njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta in posledične zamude roka za pritožbo. Tožena stranka je načrtno zamujala z izplačilom odškodnine (2014 – 2017), zato je neutemeljeno zanikanje upravičenosti do obresti (431,12 EUR). Tožnik je bil zaradi izbrisa brezposeln, zato ni dvoma, da bi bil upravičen do denarne socialne pomoči. Tožena stranka razpolaga s podatki o višini pomoči, zato lahko sodišče vtoževano odškodnino prilagodi dejanski vrednosti. Če bi ZPIZ posredoval zaprošene podatke, bi bilo ugotovljeno, da tožnik, čeprav je bil zaposlen, najmanj dve leti ni prejemal nobene plače. To hkrati dokazuje, da je bil izbrisan tudi v prvem 5 – letnem obdobju. Iz podatkov obrazca M-4 bi bilo razvidno, da je tožnik tudi po letu 1995 prejemal zelo slabe dohodke. Tudi ko je bil zaposlen v podjetju G. d. o. o., je imel škodo iz naslova izgubljenega dobička. Če ne bi bil izbrisan, bi lahko poiskal bolje plačano službo. Certifikat v vtoževani višini 2.000 EUR ni zastaran. Za pridobitev delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje je tožnik porabil najmanj 250 EUR (vključujoč stroške prevoza). Glede izgona iz stanovanja in nemožnosti odkupa je jasno, da je bil tožnik upravičen do primernega stanovanja. Kot civilist v službi JLA je stanovanja vzdrževal in prispeval k njihovi izgradnji. Po odhodu vojske so številna stanovanja ostala prazna. Tožnik je imel zakonsko podlago, da se v eno od stanovanj vseli in ga pridobi. Če tožnik ne bi mogel odkupiti stanovanja po Jazbinškovem zakonu (iz tega naslova je prikrajšan za več kot 195.000 EUR), bi mu moralo sodišče priznati vsaj stroške najemnin na dveh lokacijah. Tožnika še vedno močno boli, ker se v 5 -letnem obdobju izbrisa ni mogel srečati z roditelji. Sodišče ni vpogledalo v knjigo obiskov zobozdravnika dr. H. H., pri katerem je bil tožnik pregledan na podlagi bratove zdravstvene kartice. Sodišče je priznano nepremoženjsko škodo obrazložilo s pomočjo sodne prakse (II Cp 513/2017). Nesprejemljivo je izplačilo že tako majhne odškodnine v obdobju šestih let. Na drugi strani je tožniku naloženo, da toženi stranki izplača stroške v enkratnem znesku. Tožena stranka, ki je odgovorna za kršenje tožnikovih pravic, ni upravičena do nobenih pravdnih stroškov. Tožnikovi stroški, ki jih pooblaščenec ni priglasil, znašajo najmanj 5.000 EUR. Zaradi vlaganj vlog je pogosto prihajal v Slovenijo. Poleg potnih stroškov, ki jih ocenjuje na 2.000 EUR, je utrpel izgubo zaslužka v višini 3.000 EUR.

4. Tožena stranka sodišču očita, da pri utemeljitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pojasnilo, na katerih dejstvih temelji dokazna presoja, da je bil tožnik brezposeln tudi v času izbrisa, oziroma da je podana vzročna zveza med izbrisom in brezposelnostjo. V tem delu je sodba obremenjena tudi s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil tožnik direktor družbe G. d. o. o. od 2. 11. 1992 dalje, torej tudi v obdobju, ko naj ne bi bil zaposlen. Tožnik je bil družbenik (in ustanovitelj z vložnim kapitalom 750.000 SIT) in direktor družbe, ki je poslovala, kar pomeni, da zaradi izbrisa ni bil v slabšem ekonomskem položaju. Nezmožnost zaposlitve in slabši ekonomski položaj zaradi izbrisa nista bila izkazana. Sodišče ugotavlja, da naj bi bilo splošno znano, da so težave pri zaposlovanju posledica izbrisa, vendar sodba ne vsebuje razlogov za takšno oceno, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik ni utrpel škode zaradi strahu pred izgonom, saj je imel v obdobju po 15. 5. 1996 dovoljenja za začasno bivanje in prihodne/odhodne vizume. Sklicevanje na splošno poznane primere izgonov ne zadošča za pravno priznano škodo. Da naj bi bilo o izgonih poročano v Slovenskih novicah, tožnik ni dokazal. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je bil strah pred deportacijo, ki je bil prisoten pri vseh izbrisanih, zajet v pavšalni odškodnini in da je nadpovprečni strah treba dokazati. Tožniku to ni uspelo. Zmotna je tudi presoja o posegu v pravico do družinskega življenja. Tožnik ni navajal ne dokazoval, da je imel partnerko, s katero je želel ustvariti družino. Tožnikova izpoved, da se „ni mogel gibati in poiskati punce“, je v nasprotju z izjavo o opravljanju dela, ki je zahtevalo gibanje po državi, ter z okoliščino, da je imel dovoljenje za prebivanje. Priznana odškodnina je neskladna z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti. Sodna praksa dodatno odškodnino prisoja le v primeru izkazanega nadpovprečnega trpljenja, saj je „običajno“ trpljenje zajeto že s pavšalno odškodnino. Tožnikove zdravstvene težave (nespečnost, glavoboli, depresija, želodčne težave) niso dokazane. Obravnavana zadeva je primerljiva z zadevami VSL II Cp 374/2020, II Cp 1191/2020, II Cp 1359/2020 in II Cp 1370/2020, v katerih je bila tožnikom prisojena odškodnina v razponu od 21 do 33 EUR na mesec (izbrisa).

5. Tožnik in tožena stranka v odgovorih na pritožbo nasprotnika v pravdi predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP2, saj meni, da mu v upravnem postopku priznana odškodnina (2.850 EUR) ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožbeni zahtevek je med postopkom večkrat spremenil (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), sodišče prve stopnje je odločalo o njegovem zahtevku za plačilo 209.565 EUR. Odločilo je, da tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode (ta zajema škodo iz naslova zamudnih obresti v upravnem postopku priznane odškodnine, škodo zaradi neprejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost in nepridobitve lastninskega certifikata, škodo v višini stroškov upravnih taks in prevozov, povezanih s pridobivanjem delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje, škodo zaradi neprejemanja socialnih transferjev in zaradi izgubljenega zaslužka ter škodo zaradi nemožnosti nakupa stanovanj, povrnitve najemnin in stroškov izpita CE kategorije) ni utemeljen, tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pa je delno utemeljen.

8. Namen ZPŠOIRSP je v popravi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (1. člen ZPŠOIRSP). ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP). V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP), torej ZOR,3 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ.4 ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ne vzpostavlja domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. Oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme glede elementov civilnega delikta – nastanka pravno relevantne škode (obstoj in višina, ki presega že prejeto odškodnino) ter njene vzročne zveze s protipravnim ravnanjem tožene stranke – izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.5 Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine (višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo), glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (190. in 200. člen ZOR, oziroma 169. in 179. člen OZ).

9. V 13. členu ZPŠOIRSP je uzakonjeno pravilo o obročnem izplačilu denarne odškodnine osebam, izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva. Pravilo je brez izjem, zato je pravno nepomembno tožnikovo pritožbeno stališče, da je nesprejemljivo, da je toženi stranki odškodnina v plačilo naložena kot obročna obveznost. 10. Prepozni, pa tudi neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP bi moral tožnik postopkovne kršitve uveljavljati najkasneje do zaključka obravnave 7. 12. 2021. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. V sklepu z zadnjega naroka za glavno obravnavo 7. 12. 2021, da se vsi še neizvedeni dokazi kot nepotrebni zavrnejo, je vsebovana tudi odločitev, da se zavrne tožnikov dokazni predlog za zaslišanje navedene priče. Dokazni predlog je tožnik podal v zvezi z dokazovanjem trditve, da se je prijavil na delovno mesto paznika v zaporih na Povšetovi, vendar zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (oziroma, ker ni bil slovenski državljan), zaposlitve ni dobil (dobil jo je A. A.). V izpovedi je tožnik dogodek časovno umestil v januar 1993, tj. v obdobje, ki ga sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja in obsega škode ni smelo upoštevati (kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. je bil podan v zvezi z dejstvom, ki v sporu ni bilo pravno relevantno, zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pravilna. Ostali pritožbeni očitki (A. A. zaslišanje je bilo mogoče zgolj do njegove upokojitve v letu 2020, tožena stranka A. A. ni dovolila zaslišanja) so pavšalno navrženi, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 11. Iz zapisnika o dne 31. 8. 2021 opravljeni glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo, da v roku 15 dni predloži pisni izjavi prič B. B. in C. C. Tožnik zaveze ni izpolnil, prav tako ni predlagal podaljšanja roka za predložitev pisnih izjav. Njegov pooblaščenec je na naroku 7. 12. 2021 pojasnil, da razpolaga s pisanjem (izjavo priče C. C.), ki je nečitljivo, zato ga ne bo vložil v spis. Tožnik pisnih izjav prič ni predložil, pritožbeni očitek, da zaradi razlogov na strani sodišča prve stopnje, je v nasprotju s podatki v spisu. Če stranka umakne dokazni predlog (tako je tožnik ravnal s svojim dokaznim predlogom za zaslišanje nekaterih prič), sodišče dokaza ne izvede, neizvedeni dokaz pa posledično ni del dejanske podlage sodbe. Razlog za umik dokaznega predloga (tožnik v pritožbi navaja zmanjšanje stroškov postopka) je nepomemben in stranki ne olajšuje dokaznega položaja glede podanih trditev.

_O obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva_

12. Pravno izhodišče, da je pri ugotavljanju obstoja in višine škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, relevantno zgolj obdobje od 27. 5. 1996 do 28. 2. 2001 (škoda, zatrjevana za obdobje pred 27. 5. 1996, ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva), je sodišče prve stopnje utemeljilo z vezanostjo na pravnomočno upravno odločbo o določitvi denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 000/2014 z dne 6. 6. 2017 (priloga B19) je bilo odločeno, da je I. I. upravičen do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 27. 5. 1996 do 28. 2. 2001, v višini 2.850 EUR, ki mu bo izplačana v treh obrokih. Upravna odločba je z dnem 11. 7. 2017 postala dokončna in pravnomočna (tožnik je ni izpodbijal v okviru razpoložljivih pravnih sredstev). Sodišče prve stopnje je štelo, da ima v obravnavanem sporu obdobje izbrisa pravno naravo predhodnega vprašanja, o katerem je upravni organ že pravnomočno odločil. Zaradi načela prirejenosti postopkov je pravdno sodišče na takšno odločitev vezano. V okviru podredne (rezervne) argumentacije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so za tožnika, ki je 23. 12. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri je Ministrstvo za notranje zadeve odločilo 19. 2. 1996, določbe ZTuj6 začele veljati šele 2 meseca po izdaji oziroma vročitvi odločbe, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena (drugi odstavek 81. člena ZTuj7), torej, glede na vročitev odločbe 27. 3. 1996, z dnem 27. 5. 1996 (do tedaj je bil na podlagi 13. člena UZITUL8 v pravicah in obveznostih izenačen z državljani Republike Slovenije). S sodbo Upravnega sodišča z dne 28. 2. 2001 je bila zavrnilna odločba odpravljena, pristojno ministrstvo je v ponovljenem postopku izdalo pozitivno odločbo. Določbe ZTuj so za tožnika veljale do 28. 2. 2001.9

13. Velja poudariti, da zgolj argumentirana pritožba omogoča presojo utemeljenosti pritožbenih navedb oziroma pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovljenemu obdobju izbrisa (trdi, da okoliščine, da ni prejel lastninskega certifikata, da tudi v obdobju, ko je bil zaposlen, najmanj dve leti ni prejemal plače in da ni bil sprejet na delovno mesto paznika v zaporih na Povšetovi, dokazujejo, da je bil izbrisan od 11. 12. 1991 dalje) ne potrjujejo teze o izbrisu pred 27. 5. 1996. Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pravno izhodišče glede obdobja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vezanost na upravno odločbo, veljavnost ZTuj za osebe, ki so vložile vlogo za sprejem v državljanstvo RS), pa tožnik v pritožbi vsebinsko (konkretizirano) ne izpodbija, kar je pritožbeni preizkus zožilo na pritožbene razloge, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP10 (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vprašanjem pa je obdobje izbrisa kot eno od meril za določitev odškodnine neločljivo povezano. Vezanost na upravno odločbo, v kateri je obdobje izbrisa povzeto v izrek odločbe, ki je postal pravnomočen, je razumeti v tem smislu, da lahko oškodovanec v sodnem postopku uveljavlja dodatno odškodnino le za to obdobje. Pravdno sodišče ne sme ugotoviti dejstev, ki bi bila v nasprotju z izrekom pravnomočne upravne odločbe. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno obdobje izbrisa kot izhaja iz izreka upravne odločbe, bi s tem kršilo načelo prirejenosti postopkov in vezanosti na predhodno rešeno predhodno vprašanje na matičnem področju. Navedbe, s katerimi je utemeljeval daljše obdobje izbrisa, bi moral tožnik izčrpati v upravnem postopku, v okviru razpoložljivih pravnih sredstev. Tožnik v tem postopku ni trdil, da te možnosti ni imel. Nekonkretizirana, in zato pravno neupoštevna je njegova pritožbena navedba, da se zoper upravno odločbo ni pritožil, ker je tožena stranka izkoristila njegovo odsotnost zaradi letnega dopusta11 in je pritožbeni rok zamudil. _O premoženjski škodi_

15. Tožnik je trdil, da v obdobju 1993 - 2001 ni prejemal zaslužka oziroma je bil njegov zaslužek zelo slab. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 30. 10. 1993 dalje, z vmesnimi prekinitvami, zaposlen pri družbi G. d. o. o. Zaposlitev mu je prenehala pred izbrisom, 29. 2. 1996. Ponovno je bil zaposlen v obdobju 3. 1. 1999 - 26. 7. 2000 in 25. 10. 2000 - 24. 10. 2001. Znotraj obdobja izbrisa je bil brezposeln v obdobjih 27. 5. 1996 - 2. 1. 1999 in 27. 7. 2000 - 24. 10. 2000. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik glede zahtevka za plačilo škode iz naslova neprejetih socialnih transferjev in izgubljenega zaslužka podal premalo konkretizirano (nesklepčno) trditveno podlago. Ker je tožena stranka na to v postopku opozarjala,12 je bilo sodišče prve stopnje razbremenjeno izvedbe materialno procesnega vodstva v tej smeri. Tožnik ni pojasnil višine vtoževane škode (30.000 EUR), ni razmejil obdobij, v katerih bi bil upravičen do socialnih transferjev (ali do nadomestila za brezposelnost), od obdobij, v katerih mu je nastala škoda zaradi izgube zaslužka,13 prav tako ni razmejil (znotraj relevantnega obdobja) obdobij, ko ni prejemal dohodkov, od obdobij, ko je prejemal majhne dohodke. Ni navedel, da je izpolnjeval pogoje za katerega od socialnih transferjev (in v katerem obdobju),14 da je zanje sploh zaprosil in bil zavrnjen (pavšalna trditev, da bi bil upravičen do socialne pomoči, ne zadošča). Ni podal navedb o tem, da je po izbrisu aktivno poskušal najti zaposlitev drugje (pri komu), pa pri tem ni bil uspešen15, ker se potencialni delodajalec ni želel ukvarjati s postopkom za pridobitev delovnega dovoljenja.16 Posledično ni mogoče zgolj domnevati, da bi lahko tožnik, če ne bi bil izbrisan, poiskal bolje plačano službo. Tožnik prav tako ni podal navedb o tem, kakšni so bili njegovi zaslužki pred izbrisom in po njem (da bi jih bilo mogoče primerjati z zaslužkom v obdobju izbrisa). Brez ustreznih trditev ni mogoče domnevati, da je tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva (v obdobju, ko je bil zaposlen) zaslužil manj kot pred izbrisom. V odsotnosti trditev o zaslužku pred in po izbrisu bi bil lahko izračun izgubljenega zaslužka (kot razlika med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če ne bi bilo škodnega dogodka in prihodki, ki jih je ustvaril kljub izbrisu17), zgolj rezultat ugibanja. Temelj odškodninske odgovornosti ni avtomatično podan, kot tožnik zmotno trdi v pritožbi, podana je le protipravnost ravnanja tožene stranke. Če bi bila odškodnina za izgubljeni zaslužek lahko priznana zgolj na podlagi protipravnega ravnanja tožene stranke, bi to kazalo na njen kaznovalni namen, za kar v splošnih pravilih odškodninskega prava ni podlage.

16. Zmotna so tožnikova pritožbena stališča, da je brezposelnost avtomatična posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (njegova zaposlenost v obdobju izbrisa dokazuje nasprotno), oziroma da denarna socialna pomoč pripada vsakomur, ki nima uradne zaposlitve. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje, s tem pa je izgubil možnost za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj. Čeprav je zaradi tega dejstva šteti, da so se z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva njegove zaposlitvene možnosti zmanjšale, to tožnika ne razbremenjuje procesne skrbnosti, da poda jasne navedbe o zgoraj izpostavljenih pravno odločilnih dejstvih. Časovna odmaknjenost škodnega dogodka ima lahko vpliv na možnost dokazovanja, ne pa tudi na obseg trditvenega bremena (212. člen ZPP)18 glede obstoja in obsega premoženjskega prikrajšanja. Ker tožnik ni zmogel trditvenega bremena, se (v okviru pritožbene navedbe, „da so številne priče umrle in da so številni dokazi uničeni„) neutemeljeno sklicuje na dokazno stisko. Ker dokazi služijo potrditvi trditvenih navedb (z njimi ni dovoljeno nadomeščati oziroma dopolnjevati manjkajoče trditvene podlage – dokaz stranke ne odvezuje njenega trditvenega bremena), sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov glede višine premoženjskega prikrajšanja (tožnik v pritožbi izpostavlja obrazec M-4 pri ZPIZ in evidence o višini denarne socialne pomoči).

17. Neizpodbijane ali zgolj pavšalno (vsebinsko prazno) izpodbijane so ugotovitve, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev odškodninskega zahtevka glede ostalih postavk premoženjske škode: (1) zahtevek za povrnitev zamudnih obresti od v upravnem postopku priznane odškodnine (za obdobje od podaje zahteve za določitev denarne odškodnine do izdaje zadnje upravne odločbe 6. 6. 2017,19 v višini 431,12 EUR) nima pravne podlage v določbah ZPŠOIRSP, poleg tega upravnemu organu zaradi kontinuiranega odločanja o zahtevi za določitev denarne odškodnine ni mogoče očitati protipravnosti; (2) tožnik je glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode zaradi neprejemanja nadomestila za brezposelnost (1.500 EUR) podal nekonkretizirane trditve - ni navedel, za katere tri mesece uveljavlja škodo, zato ni mogoče ugotoviti, ali gre za obdobje izbrisa, prav tako ni navedel, da je izpolnjeval pogoje za pridobitev nadomestila oziroma da je za nadomestilo sploh zaprosil; (3) zahtevek za povrnitev premoženjske škode iz naslova nepridobitve certifikata (2.000 EUR) je zaradi poteka objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka iz 376. člena ZOR zastaran (tožnik je bil s pridobitvijo državljanstva 19. 9. 2001 seznanjen z nastankom škode), poleg tega škoda ni v vzročni zvezi z izbrisom; (4) tožnik je glede zahtevka za povrnitev škode za stroške petih delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje, vključujoč stroške prevozov (250 EUR), podal nekonkretizirane trditve - ni navedel, kdaj in v zvezi s katerim dovoljenjem je moral plačati takso, prav tako ni pojasnil, s kakšnim prevoznim sredstvom, do katere institucije in kdaj je potreboval prevoz; (5) zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja odškodnino zaradi izgona iz stanovanja, nemožnosti odkupa stanovanja in plačila najemnin, je zastaran (zahtevek je tožnik podal šele v vlogi, vloženi 28. 5. 2021), poleg tega zaradi nekonkretiziranih navedb ni mogoče ugotoviti, ali gre za okoliščine, ki sodijo v relevantni časovni okvir.

18. Pritožnik se z zgoraj povzetimi razlogi izpodbijane sodbe vsebinsko ne sooči (zgolj vztraja pri stališču, da je upravičen do povrnitve škode iz naslova zamudnih obresti, lastninskega certifikata, stroškov za pridobitev upravnih dovoljenj in nemožnosti odkupa stanovanja oziroma najemnine), pritožbene navedbe gredo v pretežni meri mimo razlogov sodbe. Na pritožbeno navedbo, da je tožnik za pridobitev delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje porabil najmanj 250 EUR (vključujoč stroške prevoza), pritožbeno sodišče odgovarja, da gre v tem delu za tipično škodo, ki je bila vključena v odškodnino, izplačano v upravnem postopku. Glede pritožbenih navedb o premoženjski prikrajšanosti, ker ni mogel kupiti stanovanja po „Jazbinškovem“ zakonu (SZ20), pa velja razlogom izpodbijane sodbe dodati, da tožnik v postopku ni trdil, da bi kot nekdanji imetnik stanovanjske pravice lahko uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s popusti po določbah SZ in da je na prošnji za sprejem v državljanstvo (priloga B3) sam označil, da živi v samskem domu (ne v družbenem stanovanju s stanovanjsko pravico).

_O nepremoženjski škodi_

19. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje sledilo ustaljenemu stališču sodne prakse, da duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode (kar narekuje enotno odmero odškodnine), ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Pri tem se upošteva vse okoliščine primera, na primer trajanje izbrisa, družinske razmere, prizadetost časti in ugleda, odnos države in okolja do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, strah itn.21

20. Sodišče prve stopnje je tudi v okvir nepremoženjske škode zajelo le škodo, ki je tožniku nastala oziroma izvira iz obdobja po 27. 5. 1996. Ugotovilo je, da je imel tožnik težave, ki so se manifestirale na telesnem in duševnem področju (glavobol, motnje v spanju, želodčne težave, depresija, negotovost zaradi slabšega ekonomskega položaja), da je v obdobju do 12. 3. 1999 (do odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil državnim organom prepovedan ukrep prisilne odstranitve iz države) trpel strah pred izgonom in da je bilo poseženo v njegovo pravico do družinskega življenja, kar utemeljuje odškodnino v višini 8.850 EUR. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in ovrednotilo trajanje protipravnega stanja ter intenzivnost tožnikovega duševnega trpljenja (načelo individualizacije odškodnine), nato pa je s primerjavo okoliščin konkretnega primera z okoliščinami v zadevi VSL II Cp 513/2017, prisojeno odškodnino pravilno umestilo še v širši okvir (načelo objektivne pogojenosti odškodnine).

21. Tožnik v pritožbi izpostavlja okoliščine (pet let se ni mogel srečati s starši, zobozdravnika je moral obiskati z bratovo zdravstveno kartico, ker sam ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja), glede katerih je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izvirajo iz obdobja pred 27. 5. 1996. Tožnik te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Glede dogodkov, s katerimi je tožnik utemeljeval trditev, da je duševno trpel zaradi diskriminacije (testiranje na HIV pri vpisu na študij, plačilo kazni za prometni prekršek na licu mesta), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih tožnik ni časovno umestil, kar je onemogočilo presojo, da izvirajo iz relevantnega obdobja. Tudi te ugotovitve tožnik v pritožbi ne izpodbija.

22. Dokazna presoja, da je bil tožnik v določenem obdobju izbrisa brezposeln, temelji na listinskem dokazu – izpisu obveznih zdravstvenih zavarovanj (priloga B30). V pritožbi tožene stranke izpostavljena okoliščina, da je bil tožnik v obdobju brezposelnosti direktor družbe G. d. o. o., ki je poslovala, še ne dokazuje, da je bil tudi v delovnem razmerju. Iz razlogov sodbe dovolj jasno in razumljivo izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da za obdobje, ko je bil tožnik brezposeln, premoženjsko prikrajšanje ni izkazano po višini, za obdobje, ko je bil tožnik zaposlen, pa premoženjsko prikrajšanje ni izkazano ne po temelju (ni vzročne zveze med izbrisom in škodo, saj tožnik ni trdil, da bi aktivno iskal bolje plačano zaposlitev) ne po višini. Sodišče prve stopnje je zato v okvir nepremoženjske škode pravilno zajelo tudi telesne in duševne bolečine, ki so bile posledica tožnikovega slabega ekonomskega položaja v obdobju brezposelnosti. Oporo za to je našlo predvsem v tožnikovi izpovedi, ki ji tožena stranka v pritožbi ne oporeka verodostojnosti in prepričljivosti. Ker dokazna presoja sodišča prve stopnje ne temelji na ugotovitvi o splošno znanem dejstvu (da je imela večina izbrisanih oseb težave pri zaposlovanju in zagotavljanju rednega mesečnega dohodka), temveč na tožnikovi izpovedi, ugotovitev ni terjala dodatne obrazložitve. Neutemeljena sta pritožbena očitka tožene stranke, da je ugotovitev o brezposelnosti brez dokazne opore in da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev tudi ni obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi, s katerimi je utemeljena odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, niso v nasprotju z razlogi, s katerimi je utemeljena odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Da so se omejitve na delovnem področju pri tožniku izražale v obliki nepremoženjske škode, je tožnik dokazal, da so se tudi v obliki premoženjske škode, pa ne.

23. Pritožbene navedbe tožene stranke ne vzbudijo dvoma v pravilnost dokazne presoje, temelječe na tožnikovi izpovedi, da je bil tudi v obdobju, ko je že razpolagal z dokumenti, ki so mu omogočali prosto gibanje in vrnitev v Slovenijo, strah pred izgonom še vedno realen in utemeljen. Izkazan je bil tudi poseg v pravico do družinskega življenja. V tožnikovi izpovedi ni nasprotij, tožena stranka dele njegove izpovedi nepravilno jemlje iz konteksta celote. Čeprav je tožnik pretežni del izbrisa razpolagal z dokumenti, ki so mu omogočali prosto gibanje po državi, je trpel v negotovosti in strahu pred prihodnostjo, ker njegov status ni bil dokončno urejen. Življenjsko prepričljiva je presoja, da ga je takšna negotovost, povezana s skrbjo za preživljanje, odvračala od želje, da si ustvari družino. Ne drži, da zatrjevane telesne težave (nespečnost, glavoboli, depresija, želodčne težave) niso dokazane. Dokazuje jih prepričljiva tožnikova izpoved. Kljub skopemu opisu težav je sodišče prve stopnje intenzivnost duševnih bolečin prepoznalo v njegovem čustvenem stanju med izpovedovanjem. Kljub časovni oddaljenosti (od izbrisa do naroka je minilo več kot 20 let) se je tožnik ob spominjanju na to življenjsko obdobje odzval čustveno.22

24. Tožena stranka v pritožbi najprej pravilno povzame stališče sodne prakse, da ni odločilen le čas, v katerem oškodovanec nima urejenega statusa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od ostalih,23nato pa z izpostavljenimi primeri iz sodne prakse trajanje izbrisa označi kot odločilno primerjalno okoliščino (v izpostavljenih primerih priznano odškodnino preračuna glede na trajanje izbrisa). Iz primerov, ki jih v primerjavo ponuja tožena stranka, izhaja, da so oškodovanci utrpeli bodisi drugačne bodisi po intenzivnosti manjše škodne posledice kot tožnik.24 Pri določitvi pravične denarne odškodnine je sodišče prve stopnje ubralo ustrezno miselno pot: poiskalo je primer iz sodne prakse, v katerem je oškodovanec utrpel podobne škodne posledice, nato pa je ob upoštevanju trajanja izbrisa (57 mesecev) in drugih specifičnih okoliščin obravnavanega primera, odškodnino, prisojeno v primerljivem primeru, ustrezno korigiralo (49. in 50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

_O stroških postopka_

25. Tožnik bi moral (sam ali po pooblaščencu) svoje stroške postopka priglasiti najkasneje do konca obravnave 7. 12. 2021 (tretji odstavek 163. člena ZPP). Ker tega ni storil, do njihove povrnitve ni bil upravičen.

26. Uspeh stranke v pravdi je podlaga za stroškovno odmero (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ga je izračunalo ločeno po temelju in višini (tožnik je po temelju uspel 100%, po višini pa 3 %). Izračun je pravilen, saj prisojena odškodnina (6.000 EUR) predstavlja približno 3 % vtoževanega tožbenega zahtevka (209.565 EUR).

_Sklepno in o pritožbenih stroških_

27. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

28. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela in ker njene navedbe v odgovoru na tožnikovo pritožbo niso vsebinsko prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP), sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembo. 3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 5 Glej odločbe II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017. 6 Zakon o tujcih, Ur. l. RS, št. 1/1991. 7 Po drugem odstavku 81. člena ZTuj, ki je bil kasneje z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 razglašen za protiustavnega, so državljani republik nekdanje SFRJ (z državljanstvom ene od drugih republik in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji), ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo v predpisanem roku ali katerih prošnje so bile zavrnjene, postali tujci. 8 Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/1991. 9 Kot izhaja iz obrazložitve pravnomočne odločbe o določitvi denarne odškodnine, je z enakimi razlogi utemeljena tudi odločitev prvostopenjskega upravnega organa. 10 Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. 11 Tožnik je v vlogi z dne 15. 7. 2021 navajal drugače, in sicer, da se zoper odločbo ni pritožil oziroma ni sprožil upravnega spora, ker je takrat dalj časa prebival v tujini. 12 Zlasti v pripravljalnih vlogah z dne 3. 6. 2019, 30. 3. 2020 in 17. 11. 2020. 13 Zahtevki iz naslova izgubljenega zaslužka, socialnih transferjev in nadomestila za brezposelnost se medsebojno izključujejo. 14 Skladno z določbo 21. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992, s spremembami, ZSV), veljavno v obdobju tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je bil za osebe, mlajše od 60 let, eden od pogojev za pridobitev denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, trajna nezmožnost za delo (dokazana z izvedenskim mnenjem pristojne komisije). Tožnik ni trdil, da bi bil v obdobju po izbrisu (zdravstveno) nezmožen za delo. Upravičenost do druge socialno varstvene dajatve - denarnega dodatka, pa je izkazoval posameznik, če mesečni dohodek na družinskega člana ni dosegal višine, ki znaša za odrasle osebe 52% zajamčene plače (25. člen v zvezi s 26. členom ZSV). 15 Glej odločbo II Ips 80/2021. 16 Obstoj delovnega dovoljenja (delovno dovoljenje na vlogo delodajalca oziroma osebno delovno dovoljenje) je bil pogoj za sklenitev delovnega razmerja oziroma pogodbe o delu s tujcem (prim. 3. člen v zvezi s 6. členom Zakona o zaposlovanju tujcev, Ur. l. RS, št. 33/1992). 17 Premoženjsko prikrajšanje v obliki izgubljenega zaslužka predstavlja zaslužek, ki ga oškodovanec utemeljeno pričakuje, pa ga zaradi škodnega dogodka ni mogel doseči. Predstavlja razliko med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo (o višini teh prihodkov se sklepa na podlagi podatkov iz preteklosti – koliko je tožnik zaslužil pred izbrisom) in dejanskimi prihodki. Primerjaj odločbo II Ips 170/2016. 18 Šele v primeru, da se izkaže, da je dokazni standard prepričanja prestrog, saj vodi v dokazno stisko stranke z materialnim dokaznim bremenom, je njen dokazni (ne pa tudi trditveni) položaj mogoče olajšati (eden od načinov je uporaba 216. člena ZPP). 19 V upravnem postopku je prvostopenjski upravni organ o tožnikovi zahtevi za določitev denarne odškodnine izdal štiri odločbe, prve tri (z dne 4. 9. 2014, 20. 2. 2015, 1. 2. 2016) so bile na podlagi odločitve drugostopenjskega organa odpravljene, zadeva je bila vrnjena upravni enoti v ponovno odločanje. 20 Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 18/1991. 21 Glej odločbe II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 221/2017, II Ips 80/2021. 22 Sodišče prve stopnje na zapisnik protokoliralo, da se je tožnik ob izpovedovanju tresel in jokal. Postopek je zato za kratek čas prekinilo, tožnik pa je vzel tableto za pomiritev. 23 Glej odločbe II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016. 24 V zadevi VSL II Cp 374/2020 je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec trpel strah pred deportacijo, da je imel približno eno leto omejeno gibanje, da zato ni imel stikov z družino in da je enako obdobje trpel duševne bolečine zaradi nezaposlenosti, da je imel občutek sramu in zmanjšano interakcijo z družbo; v zadevi II Cp 1191/2020 je bilo ugotovljeno, da je bila oškodovanka celotno obdobje izbrisa zaposlena in zdravstveno zavarovana, da je imela pretežni del izbrisa prijavljeno začasno prebivališče, trpela pa je strah pred izgonom; v zadevi II Cp 1359/2020 je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik prisilno izgnan in da je 15 let živel v tujini; v zadevi II Cp 1370/2020 je bilo ugotovljeno, da izbris ni vplival na tožnikovo možnost zaposlitve (že pred izbrisom je delal na črno), da ni bil ločen od družine in da niti ni bilo poseženo v njegovo svobodo gibanja.