Jedro

Niso upravičenci do denacionalizacije osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Če sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.9.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R/D z dne 30.8.2002. S prvostopno odločbo je upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega tožnikovemu pravnemu predniku, ker je bil ta tožnikov pravni prednik F.B.G. 13.3.1938 (na dan priključka Avstrije Nemčiji), kar izkazuje potrdilo o državljanstvu Magistrata deželnega glavnega mesta G. z dne 19.4.1947, avstrijski državljan in to vse do svoje smrti 22.3.1959, in da je bil torej državljan Republike Avstrije tudi v času uveljavitve Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP), ki jo je Jugoslavija ratificirala 10.5.1955. Na tej podlagi so tožnikov pravni prednik oziroma njegovi dediči na podlagi 11. člena avstrijskega Zakona o izvedbi državne pogodbe, okoli leta 1970, od Zvezne Republike Avstrije prejeli odškodnino za v Jugoslaviji ostalo premoženje. To odločitev je prvostopni upravni organ oprl na 2. odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pojasnilo je vsebino 2. odstavka 10. člena ZDen in 2. odstavka 27. člena ADP. Pojasnilo je tudi, da je bila definicija avstrijskega premoženja v smislu ADP v Jugoslaviji podana v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57) in v Navodilu o izvrševanju Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58).

Tožnik vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da si vsa leta prizadeva za vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ, ker da naj bi bil tedanji lastnik državljan nemškega Reicha oziroma oseba nemške narodnosti. In vendar je bila ta oseba rojena in je odrasla na slovenskem narodnostnem ozemlju, kjer je živela vse dotlej, dokler ni bila prisiljena z družino zbežati iz domovine, ker je bila obveščena, da bo sicer likvidirana. Jugoslovansko državljanstvo mu nikoli ni bilo odvzeto. Meni, da so bila v škodo tožnika kršena načelo enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, in varstvo lastnine iz 1. člena Protokola k tej konvenciji. Upravičencu tudi ni mogoče očitati, da od Avstrije ni uveljavljal pravice do odškodnine, ko pa je vendar nesporno, da je umrl že 22.3.1959, in torej te pravice ni mogel uveljaviti. Meni, da že odločba zaplembne komisije vsebuje lažne in neresnične navedbe, da je bil prejšnji lastnik oseba nemške narodnosti. Na tej podlagi pa se tudi preprečuje vračanje premoženja po ZDen. Neenako obravnavanje oseb in privilegiranje posameznih subjektov izhaja iz primerov, ki jih pozna, na primer: J.H. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti s stroški postopka na obeh stopnjah vred, podrejeno pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča bil zahtevek tožnika za vračilo premoženja, podržavljenega njegovemu pravnemu predniku F.B.G., upravičeno zavrnjen na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Določeno je tudi, da to, ali je imela določena oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da je bil njegov pravni prednik 13.3.1938 državljan Avstrije, kar je dokazano s potrdilom o državljanstvu Magistrata deželnega glavnega mesta G. z dne 19.4.1947. Ker je bil avstrijski državljan vse do svoje smrti 22.3.1959, torej tudi v času uveljavitve ADP, ki jo je Jugoslavija ratificirala 10.5.1955, se vse njegovo premoženje v smislu ADP, Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije ter Navodila o izvrševanju tega odloka in tudi avstrijskega Zakona o izvedbi državne pogodbe šteje za likvidirano avstrijsko premoženje. Na podlagi tega je bil torej tožnikov pravni prednik upravičen do odškodnine od Republike Avstrije. Po podatkih, ki jih je predložil sam tožnik, je Republika Avstrija za podržavljeno premoženje tožnikovega pravnega prednika njegovim dedičem izplačala odškodnino. Glede na navedeno dejansko stanje, ki mu tožnik ne oporeka, je tudi po presoji pritožbenega sodišča podano dejansko stanje iz 2. odstavka 10. člena ZDen, torej tožnikov pravni prednik ni upravičenec do denacionalizacije po ZDen.

Na odločitev o stvari pa ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da bi se moral tožnikov pravni prednik šteti za jugoslovanskega državljana, ker da je bil rojen in je tudi veliko časa preživel na območju sedanje Slovenije ter da je iz Slovenije pobegnil zaradi strahu pred likvidacijo s strani jugoslovanskih povojnih oblasti. Glede na to, da je nesporno izkazano, da je bil tožnikov pravni prednik že 13.3.1938 državljan Avstrije, niti ni bilo treba ugotavljati, v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ali bi se lahko štel za jugoslovanskega državljana v smislu 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ. Tudi če bi imel tožnikov pravni prednik obe državljanstvi, torej tako avstrijsko kot jugoslovansko, bi bil na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP upravičenec do odškodnine od Republike Avstrije, torej tudi v takem primeru ne bi bil denacionalizacijski upravičenec glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen. Na odločitev v tej stvari tudi ne vpliva, da je bila odškodnina od Republike Avstrije izplačana pravnim naslednikom podržavljenca in tudi ne sklicevanje na druge primere denacionalizacije, v katerih naj bi bilo premoženje neupravičeno vrnjeno tudi osebam nemške narodnosti.

Ker je odločba prvostopnega sodišča in prej obeh upravnih organov pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbene ugovore, da so bile v obravnavanem primeru kršene tožnikove ustavne pravice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: Ker je sodišče v tem primeru presojalo le zakonitost v tem upravnem sporu izpodbijanega akta, je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS odločilo tudi, da tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka. O stroških postopka pred prvostopnim sodiščem pa je pravilno in zakonito odločilo prvostopno sodišče.