Jedro

Zgolj očitek, da je obdolženec na upravni enoti vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja ter temu predložil pooblastili A. in M. S. ter tako predložil ti dve listini kot pravi, nima konkretiziranega zakonskega znaka krive listine. V konkretnem primeru bi moralo biti opredeljeno, da pooblastili nista podpisali A. in M. S. (torej da pooblastili ne izvirata od izdajatelja).

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženega M. S. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženega M. S. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je krivi listini uporabil kot pravi tako, da je dne 27.1.2006 na Upravni enoti Novo mesto na Oddelku za okolje in prostor vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši v M. v. na parc. št. 3290/3 k.o. P. ter priložil pooblastili A. S. in M. S. za nadaljnjo gradnjo prizidka na parc. št. 3290/3 k.o. P. v M. v. 38/a ter tako predložil ti dve listini kot pravi na Oddelku za okolje in prostor, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ.

Po 1. odst. 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženega M. S. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora in mu nato ob uporabi določil o steku določilo enotno kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka v znesku 307,91 EUR ter 400 EUR povprečnine.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je dolžno opraviti po 1. odst. 383. člena ZKP, ugotovilo, da dejanje, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ. Obdolžencu se očita, da je krivi listini uporabil kot pravi, ni pa v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja konkretizirana kriva listina. Kriva je tista listina, ki ne izvira od osebe, ki je v listini naveden kot izdajatelj. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilstvo v obtožnem predlogu obdolžencu očitalo, da je napravil krivi listini, nato pa ju je tudi uporabil kot pravi, v opisu dejanja pa je bilo tudi navedeno, da je obdolženec izdelal pooblastili A. S. in M. S, s katerimi naj bi ga le-ti pooblastili za nadaljnjo gradnjo prizidka in obe tudi podpisal, nato pa je tako izdelani krivi listini predložil na Upravni enoti v Novem mestu. V takšnem opisu je bil zakonski znak krive listine dovolj konkretiziran, saj je bilo iz opisa dejanja razvidno, da je obdolženec sam podpisal pooblastili, ki sta se glasili na ime A. in M. S. in ju je nato predložil na upravni enoti. Sodišče prve stopnje je v krivdoreku izpustilo očitek obdolžencu, da je sam napravil krivi listini in je posledično tudi izpustilo konkretni del opisa, v katerem je bil konkretiziran zakonski znak krive listine. Zgolj očitek, da je obdolženec na upravni enoti vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja ter temu predložil pooblastili A. in M. S. ter tako predložil ti dve listini kot pravi nima konkretiziranega zakonskega znaka krive listine. V konkretnem primeru bi moralo biti opredeljeno, da pooblastili nista podpisali A. in M. S. (torej da pooblastili ne izvirata od izdajatelja). Ker torej dejanje, ki se obdolženemu M. S. očita v izreku sodbe, nima konkretiziranega odločilnega znaka kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ, okrožni državni tožilec pa se zoper takšno sodbo ni pritožil, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. točke 1. odst. 383. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Zaradi takšne odločitve pritožbe obdolženca sploh ni presojalo.

Ker je pritožbeno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 1. odst. 96. člena ZKP o stroških postopka odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.