Jedro

Ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije, če se v zahtevi za denacionalizacijo uveljavlja vrnitev podržavljenih hranilnih depozitov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo hranilnih depozitov, ki sta jih imela tožnik in njegova mati pri kasneje likvidiranih bančnih zavodih - Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo, Ljubljana, Prvi hrvatski štedionici - podružnici Ljubljana in pri Hranilnici ljubljanske pokrajine - Ljubljana. V obrazložitvi sklepa je navedla, da terjatve, to pa so tudi denarni depoziti, po zakonu o denacionalizaciji niso predmet denacionalizacije. Vlagatelj zahteve ni bil lastnik ali delničar likvidiranega bančnega podjetja in zato po zakonu o denacionalizaciji ni upravičenec za denacionalizacijo. Na tej podlagi je ugotovila, da ni pogojev za uvedbo postopka in je izdala sklep po 2. odstavku 125. člena zakona o upravnem postopku.

V tožbi tožeča stranka navaja, da uveljavlja zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki ga je imela njegova družina v obliki vlog in depozitov pri ljubljanskih denarnih zavodih, ki so bili likvidirani, dobroimetje pa preneseno na Denarni zavod Slovenije.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za vračanje premoženja, ki je bilo po vojni na podlagi različnih predpisov oziroma načinov podržavljeno fizičnim osebam, določa zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91-I in 31/93 - ZDen). Zakon med drugimi pogoji za vrnitev premoženja določa tudi oblike podržavljenega premoženja, ki ga je po tem zakonu sploh mogoče vrniti. Po 1. odstavku 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb. Iz te določbe izhaja, da premoženje, ki je bilo podržavljeno v obliki terjatev, ni predmet denacionalizacije. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v primeru zahteve za denacionalizacijo terjatev, to je hranilnih depozitov, ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije, saj ZDen denacionalizacije premoženja, podržavljenega v obliki terjatev, ne ureja. Prav tako je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnika ni mogoče šteti za upravičenca, ker ni bil lastnik ali delničar likvidiranega bančnega podjetja. Namreč, po 1. odstavku 13. člena ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih ali kapitalskih družb le delničarji oziroma družbeniki, to pa tožnik ni bil. Zato tudi na tej podlagi v konkretnem primeru ni pogojev za uvedbo postopka za denacionalizacijo. Tožba je torej neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.