Jedro

Pritožnici ni moč odrekati pravice, da vloži pritožbo proti izpodbijanemu sklepu po 4. odst. 99. čl. ZPPSL. Pritožnica v pritožbi trdi, da je upnica stečajnega dolžnika ter za te svoje trditve prilaga listinske dokaze, ki njenih trditev ne izključujejo. O tem, ali je podana vsaj verjetnost, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj vrnjeno premoženje v stečajno maso (1. odst. 100. čl. ZPPSL), odloča sodišče prve stopnje. Posledica takšne njegove odločitve je, da se stečajni postopek začne, pa čeprav ob začetku stečaja premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi J. V. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dolžnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog dolžnika začelo stečajni postopek nad dolžnikom in ga takoj zaključilo.

J. V. vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa naj ga ustrezno spremeni. V pritožbi navaja, da je trditev stečajnega dolžnika, da ima le enega upnika neresnična. Poleg navedenega upnika je upnica stečajnega dolžnika tudi vlagateljica pritožbe. Stečajni dolžnik ji dolguje najemnino za 3 mesece v znesku 360.192,00 SIT. Stečajnemu dolžniku očita, da je trgovino zaprl, ne da bi opravil predhodno obvezno razprodajo čevljev in ne da bi o tem obvestil svojega najemodajalca. Ker stečajni dolžnik ni opravil razprodaje čevljev, je upnika namerno oškodoval in s tem zmanjšal svoje premoženje ter prikazal stanje stalnih sredstev kot ničelno, stanje gibljivih sredstev pa le v višini 36.000,00 SIT. Predlagatelj je zavedel sodišče glede pogojev za začetek in zaključek stečajnega postopka po 1. odst. 99.čl. ZPPSL. Upnik želi doseči ponovno uvedbo stečajnega postopka, v katerem bo lahko v skladu z ZPPSL lahko izpodbijal dejanje stečajnega dolžnika, ko je ta blago iz lokala očitno prodal "pod roko" in opustil obvezno razprodajo. V pritožbi navaja še, naj bi imelo dejanje stečajnega dolžnika vse znake kaznivih dejanj in sicer goljufije in lažnega stečaja.

Stečajni dolžnik je na pritožbo odgovoril. V odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnici ni moč odrekati pravice, da vloži pritožbo proti izpodbijanemu sklepu po 4. odst. 99. čl. ZPPSL, ker da ni upnica stečajnega dolžnika, kar ji smiselno očita stečajni dolžnik v odgovoru na pritožbo. Pritožnica v pritožbi trdi, da je upnica stečajnega dolžnika ter za te svoje trditve prilaga listinske dokaze, ki njenih trditev ne izključujejo. Za pravico do pritožbe proti sklepu, izdanemu po 1. odst. 99. čl. ZPPSL, to po prepričanju pritožbenega sodišča zadostuje. Pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more samo odločati o utemeljenosti terjatev (in o njhovi višini), ki naj bi jih imela pritožnica proti stečajnemu dolžniku in katerim stečajni dolžnik v odgovoru na pritožbo oporeka. V začetem stečajnem postopku, če ne gre za situacijo iz 1. in 2. odst. 99. čl. ZPPSL, o utemeljenosti prijav terjatev stečajnih upnikov najprej odločajo stečajni upravitelj in ostali upniki stečajnega dolžnika (142. čl. ZPPSL). O obstoju prerekanih terjatvah pa odloča sodišče v kontradiktornem pravdnem postopku (144. čl. ZPPSL).

Prvostopenjsko sodišče je, upoštevaje dejansko stanje, s katerim ga je seznanil predlagatelj, pravilno odločilo po 1. odst. 99. čl. ZPPSL. A nova dejstva, ki jih navaja pritožnica v pritožbi, vzbujajo dvom v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Obravnavani stečajni postopek je šele v pritožbenem postopku postal kontradiktoren. Na sporne okoliščine, ki so lahko pravno relevantne, je opozorjeno šele v pritožbi.

Po pritožbenih trditvah ostaja odprto vprašanje morebitnih izpodbijanj pravnih dejanj stečajnega dolžnika. O tem, ali je podana vsaj verjetnost, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj vrnjeno premoženje v stečajno maso (1. odst. 100. čl. ZPPSL), odloča sodišče prve stopnje. Posledica takšne njegove odločitve je, da se stečajni postopek začne, pa čeprav ob začetku stečaja premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. Pri tem pa sme stečajni senat naložiti upniku, da založi predujem za kritje stroškov izvedbe postopka (2. odst. 100. čl. ZPPSL). Ta upnikova dolžnost, o kateri tudi odloča sodišče prve stopnje, ni brez posledic za izvedbo stečajnega postopka (prim. 93. čl. v zvezi s 1. in 2. odst. 99. čl. ZPPSL).

Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kažejo nova, v pritožbi zatrjevana dejstva, s katerimi prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni bilo seznanjeno (355. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL). S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 3. odst. 370. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL. Napotki za nadaljevanje postopka so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

Pritožba sicer ne izpodbija izrecno odločitve sodišča o začetku stečaja nad predlagateljem. Je pa ta odločitev sestavni del sklepa sodišča o zaključku stečaja in z njim neločljivo povezana. Zato je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi sklep sodišča prve stopnje o začetku stečaja. Ob drugačnem stališču bi zaradi le delne razveljavitve izpodbijanega sklepa vzpostavili nepopolen sklep o začetku stečaja, ki ne more biti podlaga za začetek stečaja oz. za nadaljevanje stečaja (ni določen stečajni upravitelj, niso zagotovljena sredstva za kritje stroškov za izvedbo postopka).

V konkretnem primeru so priglašeni stroški odgovora na pritožbo, ki ga je vložil predlagatelj uvedbe stečajnega postopka. Za te stroške velja enako načelo, kot glede stroškov, ki so nastali v zvezi s predlogom. Tudi v pritožbenem postopku se odloča o predlogu za uvedbo stečajnega postopka. Za tovrstne stroške ne prihaja v poštev smiselna uporaba določb pravdnega postopka. Že zato te stroške nosi sam predlagatelj postopka, tako kot tudi stroške predloga.