Jedro

V času, ko je izvenzakonski partner na prestajanju zaporne kazni, ga tožnica ne preživlja, zato se izvenzakonskega partnerja ne upošteva kot družinskega člana pri presojanju višine mesečnih dohodkov tožničine družine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „I. Tožeči stranki se odobri obročno plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji in za predlog za zavarovanje v skupnem znesku 477,60 EUR, in sicer v 10-ih zaporednih mesečnih obrokih po 47,76 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. dan po prejemu tega sklepa, naslednjih 9 obrokov pa vsakega 18. dne v naslednjih mesecih.“

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka odobrilo obročno plačilo sodne takse v skupnem znesku 624,00 EUR v 12-ih mesečnih obrokih po 52,00 EUR; v preostalem pa predlog za taksno oprostitev zavrnilo (točka III. izreka). V izreku sklepa je še navedlo, da bo v primeru neplačila neplačani del sodne takse prisilno izterjalo, v primeru dveh zaporednih neplačanih obrokih sodne takse, pa taksna obveznost zapade v celoti (točka II. izreka) ter da sklep učinkuje od 17. 4. 2015. 2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, višjemu sodišču predlaga, da spremeni napadeni sklep tako, da jo oprosti plačila sodne takse oziroma jo delno oprosti plačila sodne takse, za neoproščeni del plačila sodne takse pa določi plačilo na 12 obrokov, ali pa naj sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot družinskega člana bi moralo sodišče upoštevati tudi njenega partnerja, ki je na prestajanju zaporne kazni. Sin je preko študentskega dela zaslužil le v marcu in aprilu. Če se upošteva tromesečno povprečje, je zaslužil 409,12 EUR mesečno in ne 613,80 EUR. Skupaj tako znese dohodek družine 1.297,62 EUR. Če se deli na tri člane, znese na vsakega 432,54 EUR, če pa se upošteva še izvenzakonskega partnerja, kar bi bilo pravilno, pa dohodek znese 324,05 EUR mesečno na člana družine. V vsakem primeru pa dohodek ne dosega dvakratnika minimalnega dohodka, zato bi, če bi zaprosila za brezplačno pravno pomoč, to prejela. Okoliščina, da zanjo ni zaprosila, ne more biti razlog za zavrnitev predloga za taksno oprostitev. Tudi s plačilom 52,00 EUR na mesec bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine. Takso je sodišče odmerilo previsoko, saj znaša sodna taksa za sodbo 567,00 EUR, za predlog za izdajo začasne odredbe pa 30,00 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč: prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015. Pri presoji pravnega standarda občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje pa je skladno s sodno takso upoštevalo kriterije iz določbe drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Vendar pa je zmotno upoštevalo pri izračunu dohodkov tožničine družine povprečno višino dohodka njenega sina, in zmotno je uporabilo tarifno številko 1111 priloge ZST-1. 5. Sodišče stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela (delno) oprosti plačila sodne takse, ki je procesna predpostavka za izvedbo ali opravo dejanja, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V času, ko je njen partner na prestajanju zaporne kazni, ga tožnica ne preživlja, zato se izvenzakonskega partnerja ne upošteva kot družinskega člana pri presojanju višine mesečnih dohodkov tožničine družine.

6. Iz priloženih listin izhaja, da tožničin sin nima rednega mesečnega dohodka, pač pa prejema občasna nakazila preko študentskega servisa. Prav ima pritožba, da seštevek prejetih nakazil pokaže, da je v zadnjih treh mesecih prejel povprečno 409,12 EUR na mesec. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje prejema tožnica povprečno 888,50 EUR mesečno. Živi skupaj z dvema otrokoma. Hčerka dohodkov nima, sin pa v povprečju 409,12 EUR mesečno. Skupni dohodek tako znaša povprečno 1.297,62 EUR na mesec, kar pomeni 432,54 EUR na družinskega člana. Mesečni dohodek na družinskega člana tako znaša cca. 80% dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (13. člen ZBPP), zato tožnica izpolnjuje pogoje za delno oprostitev plačila sodne takse. Dejstvo, da ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ji ne more iti v škodo pri presoji o taksni oprostitvi.

7. Pravilno pritožba opozarja tudi, da je bila sodna taksa odmerjena nepravilno. Taksa za predlog za izdajo začasne odredbe znaša 30,00 EUR (tarifna številka 4012 tarife ZST-1), taksa za postopek na prvi stopnji pa ob vrednosti spornega predmeta 17.000,00 EUR znaša po tarifni številki 1111 trikrat 189,00 EUR, to je 567,00 EUR. Sodna taksa, ki bi jo bila tožnica, če je sodišče ne bi delno oprostilo, dolžna plačati znese 597,00 EUR. Plačilo takse v tej višini pa bi bila po presoji višjega sodišča glede na ugotovljene dohodke družine preveliko breme. Zato je odločilo, da tožnico delno oprosti plačila sodne takse, in sicer za 20%. Sodna taksa, ki jo mora tožnica plačati tako znese 477,60 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s plačilom tega zneska v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 47,67 EUR ne bo prišlo do občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje tožnice in njenih dveh otrok.

8. Glede na obrazloženo je višje sodišče delno ugodilo pritožbi in ustrezno spremenilo točko I. izreka izpodbijanega sklepa. Pravna podlaga za odločitev višjega sodišča je 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Ker so stroški tega pritožbenega postopka del stroškov postopka, saj so nastali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o stroških postopka pa je odvisna od končnega uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP), je drugostopenjsko sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.