Jedro

Ugotovitev deležev na skupnem premoženju ne predstavlja zgolj matematičnega izračuna, pač pa je potrebno upoštevati tako denarna sredstva, kot tudi drug upoštevni prispevek partnerjev v skupnosti. V skupno premoženje sodi tudi vse premoženje, ki sta ga s skupnimi sredstvi ustvarila partnerja v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, zato ni relevantno, kdo je npr. denar dvignil iz banke, na čigavem računu je bil denar naložen, kdo ga je pretvarjal iz ene valute v drugo ipd..

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku M. P. in ugotovilo: 1) da je 1/2 nepremičnine parc. št. 1522/2, vpisane v vl. št. 697 k.o. B. skupna lastnina tožnika in prve toženke, pri čemer znaša delež tožnika 40 %, delež prve toženke pa 60 % ter se na osnovi te sodbe tožnik vknjiži v zemljiško knjigo pri navedeni nepremičnini do 40/100 oziroma napram celoti do 4/20 (2/10), drugi toženec pa ostane vknjižen do 6/20 (3/10); in 2) da je pravni posel, ki ga je glede tega premoženja prva toženka sklenila z drugim tožencem, neveljaven. Zavrnilo je ugotovitveni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev svojega deleža pri parc. št. 1522/2 k.o. B. o. K. nad 4/20 (do 1/4) tožbeni zahtevek za vknjižbo tožnika na tem deležu ter njegov tožbeni zahtevek, da mu je prva toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na citirani nepremičnini do 1/4. Po nasprotni tožbi je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prve toženke in ugotovilo, da sodi v skupno premoženje nje in tožnika stanovanje št. 37 s pomožnim prostorom v kleti na naslovu U. J. P. 7, K., vpisano v vl. št. 871/30 k.o. K., tridelna garderobna omara iz svetlega lesa dolga 2 m in visoka 2,5 m z vrati iz masivnega lesa, dve stekleni vitrini in raztegljiv kavč ter delež tožnika na tem premoženju 4/10, prve toženke pa 6/10 ter odločilo, da se na tožnikov 1/2 solastninski delež pri tem stanovanju vknjiži lastninska pravica za prvo toženko do 1/10 napram celoti (tožnik pa ostane vknjižen kot solastnik do 4/10 napram celoti). Zavrnilo pa je tožbene zahtevke po nasprotni tožbi prve toženke: 1.) za ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje tožnika in prve toženke tudi prizidek k stanovanjski hiši na naslovu Š. 18, P.; kurilnica v izmeri 4,5 m2, greznica, drvarnica in skladišče v izmeri 12 m2 z nadstreškom, vse v pomožnem objektu na naslovu Š. 18, P.; adaptacija dnevne sodbe in delavnice v stanovanjski hiši na istem naslovu v dva bivalna prostora z napeljano centralno kurjavo, z dvema radiatorjema in novim stavbnim pohištvom; ob stanovanjski hiši in prizidku tlakovano zemljišče v izmeri 60 m2 z balkonskimi tlakovci in robniki; cisterna za tekoče kurivo; peč za centralno kurjavo in da znaša na tem premoženju solastninski delež tožnika do 1/3, prve toženke pa do 2/3; 2.) zahtevek za ugotovitev, da znaša solastninski delež tožnika na nepremičnini parc. št. 391/7 in parc. št. 391/5, k.o. B. p. P., vl. št. 376 do 1/3; 3.) zahtevek, da predstavlja solastniški delež tožnika na stanovanjski hiši in pomožnem objektu pred adaptacijami polovico sedanje vrednosti in je njegov solastninski delež 1/6 celote; 4.) za ugotovitev, da predstavlja solastninski delež 1/6 celote stanovanjski prizidek, adaptacije prostorov v starem delu hiše, kurilnico, greznico, skladišče, nadstrešnico in tlakovanje zemljišča, kar je skupno premoženje tožnika do deleža 1/18 oziroma 2/9 do celote, prvo toženka pa postane lastnica do deleža 2/18 ali 1/9 do celote. Del nasprotne tožbe prve toženke je zaradi nejasnosti zavrglo. Glede stroškov postopka pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da sta jih dolžna povrniti toženca tožniku v znesku 2.164,55 EUR s pripadki.

Pritožujeta se obe pravdni stranki iz vseh treh pritožbenih razlogov, ki jih v 338. členu predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008).

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v tč. I.b) - zavrnilni del odločitve po tožbi, zoper tč. II.a)1 zoper 1. alinejo in II/2 - ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi, razen glede ugotovitve, da sodi v skupno premoženje tridelna garderobna omara, dve stekleni vitrini in raztegljiv kavč ter določitvi deleža na tem premoženju, in posledično glede na uspeh zoper izrek o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrek v tč. I.b) spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi, glede izreka po nasprotni tožbi pa, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrne, podrejeno pa sodbo tudi v tem delu razveljavi. Priglaša pritožbene stroške. Kot napačno izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta tožnik in prva toženka v izvenzakonsko skupnost prinesla približno enako. Toženkina denarna sredstva predstavljajo le 76,8 % tožnikovih, souporaba starega avta pa se ne more primerjati s koristjo uporabe opremljenega stanovanja, katerega sta uporabljala oba toženca. Zato ne more držati, da posebno premoženje strank ne vpliva na večji delež enega ali drugega na skupnem premoženju in je nasprotno stališče sodišča materialnopravno zmotno. Ker je bilo delo toženke v gospodinjstvu in na vrtu v korist njej in njenemu sinu, se ne more primerjati s tožnikovim delom - krojaštvom in fizičnim delom, ki sta bila tudi po obsegu večja kot toženkina dela. Zato je bil nedvomno prispevek tožnika k skupnemu premoženju večji, kot pa prispevek prve toženke. Odločitev prvostopenjskega sodišča je napačna tudi zato, ker pri izračunu deleža ni upoštevalo preživninske obveznosti toženke do sina - drugega toženca. Sodišče ugotavlja, da drugo toženi za stanovanje, prehrano ali šolanje svojih sredstev ni porabljal, zato je jasno, da se je to breme prevalilo na prvo toženko. Ni odločilno, ali je imela zakonsko obveznost preživljanja sina, ampak le, ali ga je dejansko preživljala, kar se je ugotovilo. Ker sodišče kljub izpovedbi prve toženke, da je sinu celo ona sama dajala sredstva za tekoče potrebe in ga preživljala, ugotovi, da preživljanja drugega toženca ni potrebno upoštevati pri ugotavljanju prispevka k skupnemu premoženju, sodba nasprotuje izpovedbam, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Zaradi neupoštevanja toženkinega bremena preživljati sina je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnik tudi ne sprejema ugotovitve, da so bili dohodki toženke 10 % višji od njegovih. Meni, da se te ugotovitve ne da preizkusiti. Toženkini dohodki so bili le formalno višji, on pa je razen pokojnine več kot poln delovni čas opravljal krojaško dejavnost in dodatno zaslužil več kot pokojnino. Prejemal je tudi invalidnino in rento. Sodišče bi lahko iz podatkov za leti 2003 in 2004 sklepalo, da je imel podobne dohodke iz naslova invalidnine in rente tudi prej. "Pritočka" pa pri pravilnem poslovanju ne bi smelo biti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da napitnine in "pritočka" toženka ni imela, ko je bila na bolniški. Prepričan je, da je njegov delež na skupnem premoženju večji kot toženkin, vendar je zaradi poenostavitve postopka na prvi stopnji vztrajal pri zakonsko domnevanem deležu na skupnem premoženju in mu ni jasno, zakaj je sodišče prvi toženki prisodilo 10 % večji delež od njegovega, tega se ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotoviti njegov polovični delež na skupnem premoženju.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti. Sodba bi morala v izreku ugotoviti vse skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev in nato določiti deleže na celotnem premoženju, ne pa obravnavati vsako stvar skupnega premoženja posebej in različno. Ne glede na postavljeni tožbeni zahtevek mora biti skupno premoženje obravnavano enotno, celovito in hkrati. S tem, ko je sodišče zavrnilo zahtevek tožene stranke glede nepremičnine v P., ni odločilo o delu skupnega premoženja. Odločitev je napačna, ker je ta del njenega zahtevka zavrnjen, ker ni predlagala izvedenca, saj cena tega premoženja ni važna. Gre dejansko za novo stvar in je obseg vlaganj zadosten za priznanje solastninske pravice. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da ima tajno hranilno knjižico. Zato ni ugotovilo celotnega skupnega premoženja, in to kljub temu, da je predlagala ustrezne poizvedbe. Kupnino za stanovanje na naslovu J. P. 7 v K. je v celoti plačala prva toženka iz posebnega premoženja, kar izhaja iz potrdil SDK in dvigov deviz iz hranilnih knjižic. Tega sodišče ni upoštevalo kljub predloženim listinskim dokazom. Tožniku pa je iz neznanega razloga verjelo, da je imel prihranke. Ni res, da bi šele z vlogo 25.3.2008 zatrjevala, da je stanovanje plačala prva toženka iz svojih sredstev. Ni podlage za zaključek, da prva toženka denarja za nakup stanovanja v P. ni hranila posebej. Če bi bilo res tako, bi pa moralo sodišče v posledici ugotoviti, da je bilo za potrebe izvenzakonske skupnosti uporabljeno njeno posebno premoženje, ki je znašalo najmanj 80.000,00 DEM. Da ji je drugi toženec dal 1.070.000,00 SIT in sta skupaj kupila stanovanje v P., izhaja iz dviga iz hranilne knjižice dne 10.2.1996, izpovedal pa je to tudi drugi toženec. V nasprotju z listinskimi dokazi je ugotovitev, da drugi toženec ni imel prihrankov. V nasprotju z izpovedbami vseh treh strank pa je ugotovitev, da drugi toženec ni dajal za hrano. Tudi finančno stanje drugega toženca in razmerje glede preživljanja je sodišče ugotovilo napačno. Listine, ki jih je predložila v spis tožena stranka, bi moralo sodišče oceniti, čeprav jih ni upoštevalo. Dejanskega stanja ni v celoti ugotovilo, ker je zavrnilo določene dokaze, kar izhaja iz zapisnika z dne 20.6.2008. Sodišče je izpovedbe strank ocenjevalo ločeno in v nasprotju z listinskimi dokazi ter trgalo posamezne dele izpovedi iz celotnega konteksta. Meni, da gre za neskladje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu ter izpovedbami strank. Gre za bistveno kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, poleg tega pa tudi za napačno uporabo materialnih določb, dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje glede zavrženja oziroma zavrnitve zahtevka toženke stranke pa so preuranjeni.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno in logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. Materialnopravna izhodišča za odločitev so v določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo na delitev premoženja, ustvarjenega z delom v času trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti (12. člen ZZZDR), to je skupnega premoženja zakonskih ali izvenzakonskih partnerjev (2. odstavek 51. člena ZZZDR) v primeru razpada skupnosti. Ker je prva toženka tekom postopka dokazovala, da je bil njen delež na ustvarjenem skupnem premoženju večji kot tožnikov, je prvostopno sodišče pri razsoji pravilno upoštevalo tako njune dohodke v času trajanja izvenzakonske skupnosti (IZS) in tudi druge okoliščine - skrb za gospodinjstvo, za nepremičnine, za ohranitev premoženja, pomoč drugemu (2. odstavek 59. člena ZZZDR). Upoštevati pa je moralo tudi premoženje, ki sta ga tožnik in prva toženka imela preden sta zaživela v IZS (1. odstavek 51. člena ZZZDR). Pritožbeno sodišče poudarja, da glede na 2. odstavek 59. člena ZZZDR ugotovitev deležev na skupnem premoženju ne predstavlja zgolj matematičnega izračuna, pač pa je potrebno upoštevati tako denarna sredstva, kot tudi drug upoštevni prispevek partnerjev v skupnosti. In prvostopno sodišče je vsa navedena zakonska določila pravilno uporabilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami strank pa višje sodišče še dodaja: K pritožbi tožeče stranke Pritožba se glede denarne vrednosti posebnega premoženja prve toženke sklicuje na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imela ob prihodu k tožniku na hranilni knjižici sredstva v višini 2.208.532,00 DIN, kar je po takratnem tečaju predstavljalo 5.379,97 DEM. Pri tem pa spregleda ugotovitve sodišča, da je v IZS prinesla tudi druge prihranke (gl. 4. odstavek na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Razen tega je prvostopenjsko sodišče vrednost denarnih sredstev le ocenilo, to ni ekzakten izračun, saj za kaj takega tudi ni imelo na voljo podatkov. Tudi za tožnika je navedlo zgolj približno vrednost do začetka skupnega življenja s toženko privarčevanih sredstev. Da je tožnik kakšna sredstva v IZS prinesel s tem, ko je živel v najetem stanovanju, kamor sta se preselila tudi toženca, ni zatrjeval. Pa tudi pojmovno ni mogoče, da bi jih, saj so po preselitvi v skupno stanovanje še vedno plačevali najemnino. Tožnik pa zato, ker je uporabljal vozilo, ki je sodilo v toženkino posebno premoženje, ni nič plačeval. Zato je zaključek prvega sodišča, da sta v IZS prinesla vsak premoženje približno enake vrednosti, pravilen. Tožnik ni dokazal, da bi v času trajanja IZS opravljal veliko fizičnih del, ki bi rezultirala v skupnem dobru za oba partnerja. Prva toženka pa je gospodinjska dela in dela na vrtu opravljala ves čas obstoja IZS tudi za tožnika, ne samo za sebe in svojega sina. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča njeno delo ne glede na to, da ga je opravljala tudi za svojega sina, doprineslo znaten delež v korist IZS. Kot prispevek v delu so namreč upoštevna le fizična dela tožnika, saj je krojaško delo tožnika sodišče upoštevalo pri izračunu dohodkov. Glede na to, da je prva toženka dokazala, da je skoraj ves čas trajanja IZS prejemala veliko višje dohodke kot tožnik, bi ji šel, če sodišče ne bi v dohodke tožnika vštelo tudi dohodkov od krojaškega dela, večji delež na skupnem premoženju od dosojenega.

Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko in prvostopenjskim sodiščem, da je dokazano, da drugi toženec ni prispeval za hrano, stanovanje in šolanje, skratka za svoje preživljanje. Zmotno pa pritožba meni, da prvo sodišče tega ni upoštevalo oziroma, da ni upoštevalo toženkine dolžnosti preživljanja drugega toženca. Sodišče prve stopnje je namreč to njeno dolžnost upoštevalo in to na več mestih v sodbi tudi zapisalo. Presodilo pa je, da zato, ker so dohodki drugega toženca ves čas trajanja IZS zadoščali za kritje njegovih potreb, ne bo upoštevalo preživninske obveznosti prve toženke, hkrati pa tudi ne prispevka drugega toženca pri nakupu stanovanja na naslovu P. 7, za katerega je ugotovilo, da tudi sodi v skupno premoženje tožnika in prve toženke. Taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu, zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe v zvezi s to problematiko na 7. in 15. strani. Ti tudi ne nasprotujejo izpovedbam strank v postopku, kot to očita pritožba, zato ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvo sodišče je upoštevalo, da prva toženka izkazuje znatno višje dohodke od tožnika le formalno ter da je tožnik ves čas obstoja IZS prejemal rento in invalidnino. Višine prejemkov iz naslova rente in invalidnine pa tožnik ni dokazal. V pravdnem postopku mora stranka, če želi uspeti, pravnorelevntna dejstva, ki so zanjo ugodna, ne le zatrjevati, temveč tudi dokazati. Ob pomanjkanju procesne aktivnosti stranke sodišče ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi bila lahko njej v korist. Tožnik ni predložil dokazil o višini invalidnine in rente, ki ju je prejemal v za razsojo relevantnem časovnem obdobju. Prva toženka pa je zatrjevala in tudi dokazala, da je razen plače v zvezi z delom v službi prejemala še dodatna sredstva. Ali so bila ta sredstva t.i. "pritoček" ali napitnina, pa ni odločilno. Pravilnost poslovanja v njeni službi ni stvar tega postopka, za razsojo v tej zadevi je pomembno le, da je uspela dokazati, da je v službi razen plače še dodatno zaslužila. Nenazadnje pa je tudi dohodek iz neregistriranega krojaškega dela s stališča pozitivnih predpisov nezakonito pridobljen. Prvo sodišče je tako upoštevalo oboje z vidika pravilnosti poslovanja sporne dohodke, pri čemer pa je delež dohodkov, ki ga je upoštevalo od tožnikove krojaške dejavnosti, večji kot pa dohodki toženke od "pritočka". Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo manjših dohodkov toženke zaradi bolniške odsotnosti. To ne drži, saj je v obrazložitvi sodbe na dveh mestih navedeno, da to upošteva (gl. 2. in 3. odstavek na 13. strani sodbe) in tudi dejansko je upoštevano.

K pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da sodi v skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev vse premoženje, ki sta ga s skupnimi sredstvi ustvarila v času trajanja IZS. Za vse premoženje, katerega pridobitev v času IZS sta pravdni stranki zatrjevali, je ugotavljalo, ali sodi v skupno premoženje. V celoti je tudi odločilo o postavljenih tožbenih zahtevkih. Ker je na vsem premoženju, za katerega je ugotovilo, da sodi v skupno premoženje, določilo enak delež bivših partnerjev na njem, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o ločeni obravnavi posameznih delov skupnega premoženja. Če se ugotovi, da določena nepremičnina ne sodi v skupno premoženje, obligacijskopravni zahtevek za vlaganja v to nepremičnino pa ni postavljen, to ne pomeni, da ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Zavrnilo je namreč stvarnopravni zahtevek prve toženke zgolj za nepremično premoženje na naslovu Š. 18 v P. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da mora sodišče ugotavljati obseg skupnega premoženja mimo zahtevkov strank. V vseh pravdnih zadevah sodi sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Zahtevek, da v skupno premoženje sodijo tudi sredstva na hranilni knjižici tožnika, ni bil postavljen, zato sodišče o njem niti ni moglo odločati. Protispisna pa je pritožbena trditev, da je tožena stranka predlagala poizvedbe o hranilni knjižici, saj kaj takega iz zapisnika z dne 28.3.2008 ne izhaja, pa tudi v pripravljalnih vlogah tožena stranka hranilne knjižice tožnika in sredstev na njej ni nikoli omenjala.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi določil ZPP o prekluziji (286. člen) ni upoštevalo trditev prve toženke, da je kupnino za stanovanje na naslovu J. P. 7, K., plačala v celoti iz svojega posebnega premoženja. Takih trditev namreč ni podala v odgovoru na tožbo, kot zatrjuje v pritožbi. Tožba se je nanašala le na stanovanje na naslovu P. 17 a, torej tudi odgovor na tožbo le na to nepremičnino. Da sodi v skupno premoženje tudi stanovanje v K., je začela zatrjevati tožena stranka ob vložitvi nasprotne tožbe. Vendar tudi takrat ne, da je bilo plačano izključno s sredstvi iz posebnega premoženja prve toženke, niti tega tožena stranka ni zatrjevala do vključno prvega naroka za glavno obravnavo.

V zvezi s pritožbenimi trditvami toženke, da sodišče ni upoštevalo vseh listin, ki jih je vložila v dokazovanje svojih navedb, pa pritožbeno sodišče opozarja na v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat omenjeno in pravilno stališče, da ni relevantno, kdo je npr. denar dvignil iz banke, na čigavem računu je bil denar naložen, kdo ga je pretvarjal iz ene valute v drugo, ipd., saj sodi vse premoženje, ki sta ga s skupnimi sredstvi ustvarila tožnik in prva toženka v času trajanja njune IZS, v njuno skupno premoženje. V 3. odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe pa je obrazloženo tudi, zakaj sodišče verjame tožnikovi izpovedbi glede prihrankov, ki jih je imel še preden sta s toženko začela živeti v IZS. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je tudi v tem delu jasna in življenjsko logična, zato ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sicer pa je sodišče tudi prvi toženki v celoti verjelo, kakšno in koliko premoženja je prinesla v IZS s tožnikom, saj je kot njeno posebno premoženje štelo vse, kar je pravočasno (286. člen ZPP) zatrjevala. Šele v pritožbi pa prvič ocenjuje, da so njeni prihranki, ki jih je imela preden je zaživela skupaj s tožnikom, znašali približno 80.000,00 DEM. Gre za pritožbeno novoto, ki ni upoštevana, saj tožena stranka ni obrazložila, zakaj tega dejstva ni zatrjevala že tekom postopka na prvi stopnji (337. člen ZPP).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe so zapisani tudi logični in zato prepričljivi argumenti za zaključek sodišča, da prva toženka sredstev za nakup stanovanja v stavbi P. 17a; ni hranila posebej, temveč je bilo stanovanje kupljeno iz sredstev skupnega premoženja tožnika in prve toženke (gl. osrednji odstavek na 16. strani obrazložitve). Zmotno je pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je drugi toženec prispeval določena denarna sredstva za nakup stanovanja P. 17a; res pa je, da tega ni upoštevalo pri ugotavljanju velikosti deležev. Ugotovitev sodišča, da je bila ta nepremičnina kupljena iz sredstev skupnega premoženja tožnika in prve toženke, namreč temelji na pravilno ugotovljenem dejstvu, da drugi toženec ni prispeval za svoje življenjske stroške. Preživljan je bil torej iz sredstev skupnega premoženja tožnika in prve toženke, zato se sredstva, ki jih je eventualno prihranil, ne morejo upoštevati kot posebno premoženje tožene stranke. Očitanih protislovij med listinskimi dokazi v spisu in razlogi sodbe zato ni. Povsem neutemeljena pa je tudi pritožbena graja o nasprotju med izpovedbami strank in ugotovitvami sodišča. To je namreč izpovedbe vseh treh strank pravilno celostno povzelo, medtem ko pritožba trga iz konteksta posamezne dele izpovedb. Pravilno je sodišče ocenilo in ovrednotilo tudi fizično delo tožnika, in sicer je to štelo tako kot se zavzema pritožba: kot prispevek v funkcioniranju IZS. Kot je bilo že obrazloženo pa krojaško delo tožnika dejansko pomeni denarni prispevek v IZS. V nasprotju z zavzemanjem pritožbe za to, kako bi bilo potrebno oceniti tožnikovo fizično delo, pa so nadaljnje pritožbene trditve, da je tožnik v IZS prispeval le finančno, sicer pa ne. Trditve o tožnikovem trošenju denarja za pravdanje z bivšo ženo, za druženje s prijatelji ipd., niso neupoštevane, ker jih je tožena stranka podala šele v pritožbi, pri tem pa ni navedla, zakaj se nanje ni sklicevala že prej (337. člen ZPP). Večjih denarnih prispevkov od tekom postopka na prvi stopnji ugotovljenih in v izpodbijanih sodbi obrazloženih, pa prva toženka tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela dokazati. Zakaj je upoštevan tudi zaslužek, pridobljen z delom na črno, je pritožbeno sodišče že obrazložilo v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke. Zakaj je sodišče prve stopnje razmerje med plačami oziroma pokojninami tožnika in prve toženke korigiralo v tožnikovo korist, je razumno obrazložilo v predzadnjem odstavku na 13. strani izpodbijane sodbe: ker je imel tožnik dohodke od krojaštva še tudi ves čas po upokojitvi do prenehanja IZS, kar je skoraj 11 let, prva toženka pa napitnino približno 7,5 do 8 let. V zvezi z nepremičnino v P. toženi stranki ni uspelo dokazati tako obsežnih vlaganj, da bi bil utemeljen zahtevek prve toženke za pridobitev stvarnih pravic na nepremičnini. Zahtevek torej ni bil zavrnjen, ker ni bila ugotovljena cena premoženja, kot zmotno interpretira pritožba. Z razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka prve toženke za ugotovitev, da sodi v skupno premoženje tudi del nepremičnine na naslovu Šiška 18, Preddvor ter pridobitev solastninskega deleža prve toženke na tej nepremičnini, pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter povzema prvostopenjske razloge na strani 17 izpodbijane sodbe kot pravilne v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu.

Enako velja glede zavrženja dela tožbe. Razlogov prvega sodišča za zavrženje na 18. strani sodbe pritožba ne more izpodbiti zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o pravilnosti nasprotnega tožbenega zahtevka.

Trditve pritožbe o zavrnitvi in neocenjenosti njenih dokaznih predlogov so zgolj pavšalne. Tožena stranka ne konkretizira kateri dokazi, ki jih je predlagala, naj bi bili zavrnjeni, in tudi ne katerih pravnorelevantnih izvedenih dokazov sodišče ni ocenilo. Ker na zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, s pavšalnim sklicevanjem na napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožba ne more uspeti. Prav tako ne s pritožbeno grajo o trganju izjav iz konteksta in parcialnem ocenjevanju dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč naredilo 8. členu ZPP skladno dokazno oceno: na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka je po svojem prepričanju zaključilo, katera dejstva šteje za dokazana. Dokazna ocena je prepričljiva, očitki o protispisnosti sodbe pa zgrešeni, saj so izpovedbe strank in prič ter listinski dokazi pravilno povzeti. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Tudi za zatrjevanja, da uspeh pravdnih strank v pravdi ni pravilno izračunan, tožena stranka ne ponudi nobenega argumenta. Zgolj neobrazloženo zatrjevanje pa ne more omajati obrazložitve sodišča o tem, na podlagi česa oziroma kako je prišlo do zaključka o doseženem uspehu v pravdi. Obrazložitev se nahaja spodaj na 18. strani in zgoraj na 19. strani izpodbijane sodbe in je nasprotno pritožbeno zatrjevanje brez osnove.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.