Jedro

Določba SKPgd (ki ne velja več), da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih, se nanaša na normo/merilo za plačilo vnaprej določenih delovnih rezultatov, ne pa na normo/merilo za ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov v okviru ugotavljanja utemeljenosti razloga nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga se tožnica, ki je odpoved prejela, ne more sklicevati na nedoseganje merila/norme pri ostalih zaposlenih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 24. 4. 2009 in toženi stranki naložilo, da tožnico obdrži na delu, v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 9. 2008 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 736,98 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka smiselno in uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem postopku (sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo s sodbo Pd 90/2009, ki pa je bila v revizijskem postopku razveljavljena) izvedlo le dokaz z zaslišanjem priče A.A., ostale dokazne predloge pa je zavrnilo. Neutemeljeno je zavrnilo predlog za zaslišane priče A.B. ki je delala na kadrovskih zadevah in ki bi lahko pojasnila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem neutemeljeno zasliševalo pričo A.A, saj ta v postopku odpovedi ni sodeloval. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za tožnico storilnost ugotavljala že po 4 mesecih dela v skupini. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena od maja 2007, kar pomeni, da se je njena storilnost ugotavljala po 19 mesecih dela pri toženi stranki. Sicer pa tožnica v tekstilni stroki dela že 24 let. Priča A.A. je pojasnil, da prilagajanje posameznih delavcev lahko traja do 15 mesecev, kar pa je odvisno od predznanja. Osnova za normativ je čas, ki ga dobijo ob računalniško izvedenih časovnih posnetkih posameznih faz dela v različnih skupinah in na posameznih fazah dela. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala predložiti dokaze glede primerjave tožnice z delavci v drugih skupinah, ki so v tistem času opravljali iste faze delovnega procesa, saj taka primerjava glede na maloserijsko proizvodnjo ni možna. Bistvena kršitev določb pravnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o celotnem tožbenem zahtevku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Kadar sodišče ne odloči o vseh zahtevkih je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 310. člena ZPP. Za odpravo te pomanjkljivosti je v 325. členu ZPP predviden institut dopolnilne sodbe. Interes za izdajo dopolnilne sodbe ima predvsem tožnik, vendar tega interesa ni mogoče odrekati niti toženi stranki. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da stranka (ne le tožnik) lahko v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, da se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali če ni odločilo o delu zahtevka. V kolikor tožnik ne predlaga izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je prišlo do umika tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek v katerem bi bilo odločeno, zato tožnik lahko vloži novo tožbo z istim zahtevkom. Zaradi navedenega ima tožena stranka lahko interes, da vztraja pri tem, da se odloči o celotnem zahtevku in se s tem reši negotovosti, da bo tožnik vložil novo tožbo. Glede na vse navedeno je pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugovor, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih (dejansko ni odločilo o reintegracijskem zahtevku) potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ker pa je pritožbeno sodišče (iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju) razveljavilo izpodbijano ugodilno sodbo, bo sodišče v novem postopku odločilo o celotnem tožbenem zahtevku (seveda, če bo tožnica še vztrajala pri reintegracijskem zahtevku). Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ne bo izdalo posebej dopolnilne sodbe in posebej odločbe o preostalem delu tožbenega zahtevka, temveč bo izdalo le eno odločbo, s katero bo odločilo o vseh tožničinih zahtevkih.

Tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke, da se kot pričo zasliši A.B., ki bi dejansko lahko podala pojasnilo o tem, zakaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prav tožnici, ne pa tudi drugim delavkam s podobno storilnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč ugoditev tožničinemu zahtevku utemeljilo s tem, da priča A.A. ni znal določno pojasniti, zakaj je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odpovedala tožnici, ne pa tudi drugim delavkam s podobno storilnostjo. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da A.A. ni sodeloval v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato tudi ni mogel podati pojasnil, kakršne je pričakovalo sodišče prve stopnje. Priča je na izrecno vprašanje sodišča namreč odgovorila, da ni sodelovala v samem postopku odpovedi, da pa je bila seznanjena s tem kdo od zaposlenih bo dobil odpoved iz razloga nesposobnosti. Tudi sicer je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da priča ni znala prepričljivo pojasniti, zakaj je odpoved dobila tožnica. Prepričljiv je namreč odgovor priče, da je bil glavni kriterij nedoseganje vsaj povprečne individualne storilnosti.

Pritožba prav tako utemeljeno opozarja na neustreznost sklepanja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino storilnost ugotavljala še preden je potekel čas, ki je predviden za prilagajanje novih delavcev na organizacijo dela pri toženi stranki. Čas prilagajanja naj bi trajal do 15 mesecev, tožena stranka pa je po mnenju prvostopenjskega sodišča pri odpovedi upoštevala tožničino storilnost že po štirih mesecih od začetka dela v skupini. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena že od maja 2007 (kar je v tožbi tudi sama navedla) in da v tekstilni stroki dela že 24 let. Navedeno kaže, da je neutemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da v spornem obdobju še niti ni potekel čas potrebnega prilagajanja tožnice na novo delo. V kolikor je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja imelo dodatne dvome, bi jih moralo razjasniti ob zaslišanju priče A.A. in sicer s konkretnim vprašanjem ali je pri tožnici že potekel čas prilagajanja na organizacijo dela v skupini.

Povsem neutemeljeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da pri tožnici niti ni šlo za tako nizko storilnost, češ da povprečna storilnost v višini 84 % od pričakovane ni tako slab rezultat glede na čas prilagajanja, ki je potreben za doseganje 100 % storilnosti. Od 22 delavk v skupini sta samo še dve imeli nižjo povprečno storilnost, tožničina storilnost pa je bila podpovprečna. Sklepanje sodišča prve stopnje bi bilo eventualno pravilno, če bi se tožnica na opravljanje dela v skupini v resnici pripravljala šele štiri mesece, kar pa dejansko ni bilo ugotovljeno, kakor je že razloženo zgoraj. Na tabeli, ki se v spisu nahaja kot priloga B8, je v opombi pojasnilo zakaj odpoved ni bila podana delavkama, ki imata še nižjo povprečno storilnost od tožnice, te razloge pa je potrebno še dodatno razjasniti z zaslišanjem priče A.B..

Zmotno je stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da kriterija povprečne storilnosti sploh ne bi smeli upoštevati, ker večina delavcev v skupini ni doseglo 100 % norme. Tožnica se pri tem povsem zgrešeno sklicuje na določbo 4. odstavka 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/1997 s spremembami). Ta sicer res določa, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Vendar pa se je SKPGD prenehala uporabljati z 30. 6. 2006, tovrstne določbe pa nima niti v spornem času veljavna Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (KPtoupd) o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust za leto 2008 in 2009 (Ur. l. RS, št. 67/2008). Sicer pa je imela tožena stranka prav, ko je opozarjala, da se 43. člen SKPGD nanaša na plače. Ta določba ureja vprašanje ustreznosti norme, kot merila za plačilo vnaprej določenih delovnih rezultatov in se ne nanaša na normo, kot merilo za ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov v okviru ugotavljanja odpovednega razloga nesposobnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je sicer, da pritožbeno sodišče v skladu s citirano določbo ZPP le izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, praviloma pa mora pomanjkljivosti odpraviti na pritožbeni obravnavi. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo nesmotrno predvsem pa za stranke neracionalno, če bi zaradi dopolnitve dokaznega postopka morale potovati na sedež pritožbenega sodišča, saj bi to povzročilo nesorazmerno velike stroške, razen tega, pa bi pritožbeno sodišče moralo še enkrat ponoviti vse izvedene dokaze. Zaradi navedenega se je pritožbeno sodišče odločilo, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj temu ne bo potrebno znova zasliševati tožnice in zaslišane priče, temveč bo zadoščalo, da prebere zapisnike o že opravljenem zaslišanju.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A.B. glede razlogov zakaj se je tožena stranka odločila, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga poda tožnici in ne tudi dvema delavkama, ki sta imeli še nižjo povprečno storilnost, nakar bo o zadevi lahko znova odločilo.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.