Jedro

Trimesečni rok iz 1. odstavka 101. člena ZIL-1 je zakonski procesni rok, ki je prekluzivne narave, kar pomeni, da stranka s pretekom takega roka izgubi pravico opraviti določeno dejanje. Prekluzivne narave takega roka po presoji sodišča ni dopustno obiti z vložitvijo pravočasnega, vendar vsebinsko omejenega ugovora, ki se ga po izteku roka dopolni s popolnoma novimi razlogi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožeče stranke zoper registracijo figurativne znamke št. Z-200271278 "TARZAN" za hrano za živali iz razreda 31 Nicejske klasifikacije (sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk-Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK). V obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka ugovor vložila na podlagi svoje prejšnje znamke št. Z-200071193 "TARZAN" ter se pri tem sklicevala na obstoj zavrnilnih razlogov iz točk c) in d) 1.odstavka 44.člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01, v nadaljevanju ZIL-1), v dopolnitvi ugovora z dne 14.10.2003 pa še na zavrnilne razloge iz točke f) istega člena. Tožena stranka dalje ugotavlja, da uveljavljani zavrnilni razlogi niso podani. Po točki c) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke, in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Pri tem mora vložnik ugovora posredovati dokaze, da bi lahko nekdo drug izkoristil ali oškodoval razlikovalni značaj ali ugled njegove znamke in da bi bili pri tem oškodovani tudi njegovi interesi, česar pa tožeča stranka ni storila. V ugovoru je zgolj navajala, kaj bo povprečni potrošnik pomislil, ko bo videl konzervo hrane za pse in na njej znak "TARZAN", ne da bi ob tem obrazložila oziroma posredovala dokaz, da bi prijavljena znamka zgolj zaradi tega dejstva izkoristila in oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke. Obstoj zavrnilnih razlogov po točki c) tako ni podan. Prav tako pa po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni dokazala statusa dobro poznane oziroma slovečnosti svoje znamke v smislu določb točke d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Kot dokaze je namreč posredovala seznam registracij oziroma prijav svoje znamke (brez podatkov o videzu znamk in za katere proizvode so registrirane) po raznih državah sveta, ki pa ničesar ne pove o statusu znamke v Sloveniji. Tudi iz zaprisežene izjave predsednice tožeče stranke romunskemu uradu za intelektualno lastnino ne izhaja, da se nanaša na uporabo znamke v Sloveniji, poleg tega pa je vprašljiva tudi njena dokazna vrednost, saj morajo biti podatki pridobljeni iz neodvisnega vira. Propagandni material in razni plakati, nalepke in podatki o predvajanem animiranem filmu so lahko zgolj dokaz, da ima vložnik ugovora avtorske pravice do imena Tarzan, ne pa da je "TARZAN" v Sloveniji dobro znana oziroma sloveča znamka. Iz predstavitve nastanka filma na internetu ni razvidno, kje in kako pogosto so film predvajali v kinematografih, koliko gledalcev si ga je ogledalo, če se ga da dobiti v kakšni drugi obliki (npr. na video kasetah in koliko le teh je bilo prodanih). Prav tako pa tudi sodbe Sodišča v Amsterdamu, št. 492/99 KG z dne 26.7.2001, s katero je bila prepovedana uporaba znamke "TARZAN", ni mogoče šteti kot dokaz slovečnosti te znamke v Sloveniji. Ker torej tožeča stranka slovečnosti svoje znamke ni dokazala, se na zavrnilne razloge iz točke d) ne more uspešno sklicevati. Glede sklicevanja tožeče stranke, da bi bilo s registracijo prijavljene znamke poseženo v njene avtorske pravice na imenu Tarzan (točka f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1), pa tožena stranka zaključi, da je bil ta ugovorni razlog uveljavljan po preteku prekluzivnega roka treh mesecev, kot ga določa 101. člen ZIL-1, zaradi česar ga pri odločanju ni bilo mogoče upoštevati. Iz istih razlogov pa tudi ni bilo mogoče upoštevati prošnje za podaljšanje roka za nedoločen čas glede dopolnitve ugovora z izvedbo ustrezne ankete o zastopanosti znamke "TARZAN" v Sloveniji. Iz navedenih razlogov je tožena stranka ugovor zavrnila ter nadaljevala s postopkom registracije prijavljene znamke.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava vložila tožbo. Navaja, da so nepravilni zaključki tožene stranke, da uporaba znaka "TARZAN" na hrani za pse ne bi neupravičeno izkoristila ugleda in oškodovala razlikovalnega značaja prejšnje znamke. Pri tem posebej poudarja, da po določbi točke c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 zadostuje že verjetnost neupravičenega izkoriščanja prejšnje znamke, česar tožena stranka ni dovolj upoštevala. Dovolj je namreč, da obstaja že najmanjša verjetnost, da na trgu pride do zmede in s tem oškodovanja interesov tožeče stranke. Da se z uporabo znaka "TARZAN" na proizvodih stranke z interesom nedvomno lahko okoristi in oškoduje razlikovalni značaj in ugled znamke "TARZAN" v Sloveniji, je sama ves čas zatrjevala, enako pa je bilo mogoče zaključiti iz predloženih dokazov, ki pa jih je tožena stranka napačno ocenila. Dalje meni, da je napačna in neargumentirana ugotovitev, da njena znamka v Republiki Sloveniji nima statusa dobro znane ali sloveče znamke. V zvezi s tem v izpodbijani odločbi ni naveden niti eden od kriterijev, po katerem se presoja, ali je znamka sloveča oziroma dobro poznana. Tožena stranka nima vnaprej postavljenih meril in kriterijev in jih v odločbi tudi ne navaja, zato je njen zaključek, da predloženi dokazi niso zadostni za ugotovitev, da je znamka "TARZAN" sloveča znamka na območju Republike Slovenije, preuranjen. Kriteriji za odločanje o tem, kaj je dobro poznana oz. sloveča znamka, izhajajo iz priporočil Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (1999), določena merila za slovečnost znamk pa je postavil že stari zakon, kar je razvidno iz komentarja ČZ Uradni list, l.1994, str. 84. Tožena stranka se s tovrstno presojo ni ukvarjala, temveč je napravila le pavšalno oceno predloženih dokazov, kar pa ne more biti podlaga za njeno odločitev. Ne glede na to pa tožeča stranka meni, da so predloženi dokazi zadosti trdni, da bi tožena stranka lahko zaključila, da je znamka "TARZAN" dobro znana in ugledna. To namreč izhaja iz izjave predsednice korporacije AAA., ki je vsekakor verodostojen dokaz, ter iz obsežnega propagandnega gradiva. Zato vztraja na stališču, da zaradi svetovne poznanosti znamke "TARZAN" ta tudi v Sloveniji učinkuje na simbolni ravni. Tožeča stranka dalje ugovarja, da med postopkom ni bila pozvana, naj predloži še dodatne dokaze o poznanosti oziroma slovečnosti svoje znamke, na kar bi jo tožena stranka glede na določbe 8. in 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP) morala pozvati, če je menila, da predloženi dokazi niso zadostni. Ker tožeči stranki možnost predložiti dodatne dokaze ni bila dana, je s tem kršeno ustavno načelo enakosti ter načelo varstva pravic strank in javnih koristi (7. člen ZUP). Prav tako pa bi tožena stranka lahko v skladu z navedenim načelom in v duhu načela materialne resnice upoštevala tudi ugovorni razlog po točki f), kljub temu da je nastopila prekluzija. To bi lahko storila že zaradi tega, ker je vsakomur na prvi pogled jasno, da gre za utemeljene zavrnilne razloge oziroma za dejstva, ki bi bila še kako odločilna za pravilno in zakonito odločbo. Zato je izpodbijana odločba tudi iz tega razloga nepravilna, saj tožena stranka do navedenega ni zavzela stališča oziroma o tem ugovornem razlogu ni odločala. Posledično tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter razlogih zanjo. Ob tem navaja, da se zavrnilni razlogi iz točke c) 1. odstavka 44. člena ZIL nanašajo na "navadne" znamke, pri katerih načeloma velja, da se isti ali podoben znak lahko registrira kot znamka, če je namenjen označevanju drugovrstnega blaga. Registracijo je mogoče preprečiti le, če se dokaže, da bi uporaba take znamke izkoristila razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali pa bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom in storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Dokazov, da bi z registracijo znamke št. 200271278 "TARZAN" za hrano za živali prišlo do oškodovanja ugleda oz. razlikovalnega značaja, tožeča stranka ni navedla. Zgolj sklicevanje na to, da je hrana za živali manj vredno blago, ni primerno. Nepravilen pa je tudi zaključek, da bi tožena stranka morala sama podati zaključek o verjetnosti škode, ki bi tožeči stranki lahko nastala z registracijo prijavljene znamke za hrano za živali. Glede zavrnilnih razlogov po točki d) istega člena pa tožena stranka vztraja, da slovečnost znamke ni splošno znano dejstvo, temveč gre za kategorijo, ki je odvisna od čas in prostora. Zato je slovečnost v vsakem konkretnem primeru potrebno dokazovati. V zvezi s tem poudarja, da ne obstajajo splošno veljavni kriteriji za presojo, katera znamka je sloveča znamka. Kriteriji, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, so toženi stranki poznani in jih tudi uporablja pri svojem odločanju, vendar pa gre za zelo ohlapne kriterije, ki niso zavezujoči. Predložene dokaze je tožena stranka obravnavala, vendar jih ni mogla upoštevati. Iz njih namreč ni bilo razvidno, kakšnemu številu potrošnikov so bili dostopni podatki o znamki "TARZAN", poleg tega pa se dokumenti sploh niso nanašali na znamko (v kolikor so se, niso veljali za Slovenijo), temveč na reklamno gradivo ob projekciji filma, brez navedb o številu, času in kraju projekcij filma ter brez navedb o številu gledalcev. Tožena stranka tudi prereka tožbene ugovore, da tožeče stranke ni pozvala k predložitvi ustreznejših dokazov glede slovečnosti, saj za kaj takega nima zakonske podlage. Sama namreč ne sme zbirati podatkov, saj bi lahko na ta način ravnala pristransko. Tožeča stranka bi morala predložiti vse dokaze znotraj tromesečnega roka iz 101. člena ZIL-1, zato je tudi sklicevanje na kratek rok v zvezi s tem po mnenju tožene stranke neutemeljeno. Pri odločitvi pa ni bilo mogoče upoštevati zavrnilnih razlogov iz točke f), saj se je tožeča stranka nanje sklicevala več kot 8 mesecev po vložitvi ugovora. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 8.3.2004 in 5.4.2004 navaja, da vztraja pri tožbi ter ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da se je tožena stranka postavila v vlogo zakonodajalca, ko ji je naložila, naj z gotovostjo izkaže obstoj pogojev iz točke c). Dokaznega materiala je bilo veliko in je bilo takšne veljave, da dovolj verjetno dokazuje, da bi bili z registracijo prijavljene znamke ogroženi njeni interesi. Vztraja, da njena znamka predstavlja slovečo znamko oziroma znamko z ugledom. V zvezi s tem dodaja, da je velik del slovenske popoulacije videl film Tarzan in bral knjigo pod istim naslovom, zato je z verjetnostjo pričakovati, da bo povprečni potrošnik ob pasji hrani na polici pomislil, da gre za še eno reklamno potezo oziroma za proizvod tožeče stranke. Da gre za slovečo znamko, kaže tudi dejstvo, da v svetu ni veliko znamk z besedo "TARZAN". Glede ocene dokazov pripominja, da niso bili predloženi le dokazi o predvajanju risanke, temveč tudi drugi. Tudi številčnost registracij po svetu je eden od dokazov, ki kaže na slovečnost znamke. Brez dokazne vrednosti pa tudi ni izjava predsednice tožeče stranke, ki je sicer res bila sestavljena ob priliki spora v nekem drugem primeru, vendar pa so dejstva v njej resnična in iz njih izhaja, da je znamka Tarzan svetovno znana uspešnica po svetu že od leta 1918. Navedeno kaže, da je tožena stranka povsem pavšalno ocenila predložene dokaze, saj iz slednjih izhaja, da gre za dobro poznano znamko. S svojo znamko je bila tožeča stranka prisotna na trgu bivše Jugoslavije, kar je potrebno pri odločitvi upoštevati. Njeno dolgotrajno in kontinuirano uporabo je zato nujno šteti kot dokazano (dokazi o tem so bili predloženi ob vložitvi ugovora). Filmi in risanke Tarzan so bili v Sloveniji predvajani še v času Jugoslavije, pri čemer je tožeča stranka istočasno prodajala nezanemarljivo količino publikacij in drugih aplikacij pod znamko "TARZAN". Priloženi podatki o predvajanju filma oz. risanke tako zgovorno kažejo, v kakšnih količinah je tožeča stranka vršila promocijo svoje znamke. Dokaze je lahko predložila šele sedaj, saj jih je bilo potrebno pribaviti preko distributerjev v bivši Jugoslaviji, zato ne velja prekluzija iz 3. odstavka 14. člena ZUS. Dalje tožeča stranka meni, da tožena stranka napačno razlaga, kdaj se dokazuje, ali so interesi določenega subjekta sploh lahko oškodovani in da se slednje pri slovečih znamkah predpostavlja. Njene razlage določbi točk c) in d) ne potrjujeta. Prav tako pa ni pravilno stališče, da ni potrebno pozivati k dodatnim dokazom, saj jo k temu zavezuje 8. člen ZUP, ki se uporablja na podlagi določb 6. člena ZIL-1. Tožena stranka je odgovorila na navedbe tožeče stranke. V pripravljalni vlogi vztraja, da glede na navedbe v ugovoru in priložene dokaze ni našla osnove za zavrnitev prijavljene znamke po točki c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka je namreč kot edini argument za zavrnitev registracije navajala, kaj bo povprečni potrošnik pomislil, ko bo na polici zagledal konzervo za pse z znakom "TARZAN". Tako ni posredovala dokazov in ni navedla prepričljivih argumentov, zakaj bi prijavljena znamka prizadela njene interese. Dokaze bi morala predložiti v roku treh mesecev od objave prijave znamke, ne pa da je argumente in dokaze navajala šele po roku, predvidenem za ugovor oziroma celo v postopku pred sodiščem. Prav tako pa opozarja, da je glede na to, da kriteriji za določitev slovečih znamk niso določeni ne v nacionalni zakonodaji in ne na mednarodni ravni, vložnikom ugovora prepuščeno, da sami presodijo, kateri dokumenti ali dokazi bi lahko potrjevali slovečnost njihovih znamk. Kot dokaz za slovečnost znamke lahko služijo podatki o višini sredstev, namenjenih reklamiranju proizvodov, o prodaji proizvodov, o dojemanju znamke s strani potrošnikov, podatki o omembah znamke v neodvisni literaturi in podobno.

V pripravljalni vlogi z dne 21.5.2004 tožeča stranka ponavlja svoja stališča glede razlage določb c) točke 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Meni, da tožena stranka navedeno določbo napačno razlaga, ko zahteva, da so zavrnilni razlogi dokazani z gotovostjo in se na ta način ne more izogniti svojemu bremenu ugotavljanja dejanskega stanja v skladu z načelom materialne resnice. Vztraja, da je predložila ustrezne dokaze o uveljavljenosti in ugledu svoje znamke, tožena stranka pa ves čas citira zgolj en stavek iz ugovora in na ta način zavaja sodišče. Enako tožena stranka ni izpeljala ugotovitvenega postopka glede obstoja zavrnilnih razlogov po točki d). Pri tem ni uporabila niti enega kriterija, ki določa, katera znamka je sloveča. Kriteriji, ki jih navaja v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi, v konkretnem primeru niso ustrezni, pač pa se uveljavljenost znamke "TARZAN" kaže na drug način, npr. s številom gledalcev, številom prodanih diskov in videokaset, knjig in drugega promocijskega materiala, za kar pa so bili predloženi ustrezni dokazi. Vztraja pri tožbi ter poziva sodišče, da o zadevi čimprej odloči. Stranka z interesom v tem upravnem sporu BBB, ki jo po pooblastilu zastopa patentni zastopnik B, na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo je z dopisom št. ... z dne 26.1.2004 prijavilo udeležbo upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka ugovor zoper registracijo prijavljene znamke vložila iz razlogov po točkah c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, naknadno pa ga je dopolnila še z ugovornim razlogom po točki f) istega člena. Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno in v skladu z veljavno zakonodajo, ko je preizkus zavrnilnih razlogov omejila le na točki c) in d). Za razliko od zavrnilnih razlogov po 42. in 43. členu ZIL-1, na katere tožena stranka pazi v postopku registracije po uradni dolžnosti (99. člen ZIL-1), se obstoj zavrnilnih razlogov po 44. členu ZIL-1 ugotavlja le v okviru ugovora (102. člen ZIL-1). Slednjega lahko vloži imetnik prejšnje znamke oziroma imetnik prej pridobljene pravice in sicer v roku treh mesecev od dneva objave znamke, kar je izrecno določeno v 101. členu ZIL-1. Ker je bil v konkretnem primeru ugovor z ugovornim razlogom po točki f) nesporno dopolnjen izven predpisanega roka (prijava znamke je bila v Biltenu za industrijsko lastnino objavljena dne 31.10.2002, ugovor pa je bil dopolnjen 14.10.2003), tožena stranka dopolnitve ni bila dolžna upoštevati. Trimesečni rok iz 1. odstavka 101. člena ZIL-1 je zakonski procesni rok, ki je prekluzivne narave, kar pomeni, da stranka s pretekom takega roka izgubi pravico opraviti določeno dejanje. Prekluzivne narave takega roka po presoji sodišča ni dopustno obiti z vložitvijo pravočasnega, vendar vsebinsko omejenega ugovora, ki se ga po izteku roka dopolni s popolnoma novimi razlogi. S tem, ko bi tožena stranka to dopustila (še posebej takrat, ko dopolnitev ne vsebuje nič takega, kar ne bi bilo mogoče uveljavljati že v okviru pravočasnega ugovora), bi izničila pomen in namen zakonskih prekluzivnih rokov, ki je v tem, da se zagotovi hitrost postopka. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da bi tožena stranka morala preizkusiti, ali obstajajo zavrnilni razlogi tudi po točki f), kakor tudi, da je s tem, ko tako ni ravnala, kršila načelo materialne resnice ter ustavno načelo enakosti in načelo varstva pravic strank in javnih koristi po 7. členu ZUP.

Prav tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja glede obstoja zavrnilnih razlogov po točki c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 ter da je posledično napačno uporabila materialno pravo. Sodišče pritrjuje stališču v izpodbijani odločbi, da je ugovoru potrebno priložiti ustrezne dokaze, s katerimi se dokazuje obstoj okoliščin, ki so po določbah materialnega prava relevantne za zavrnitev registracije. Podlago za tak zaključek dajejo določbe 2. odstavka 101. člena ZIL-1 ter 8. člen Pravilnika o vsebini prijave znamke (Uradni list RS, št. 102/01). Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je v primeru sklicevanja na razloge po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 potrebno predložiti ustrezne dokaze o tem, da je znamka v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6 bis člena Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena sporazuma TRIPS. Iz priloženih dokazov mora izhajati, da v javnosti obstaja zadostna stopnja poznavanja znamke, na kar kažejo predvsem podatki o številu ljudi, ki poznajo znamko, podatki o tržnem deležu, ki ga znamka obsega, podatki o intenzivnosti uporabe znamke ter investicije v promocijo znamke. Pri tem se morajo podatki nanašati na območje ter na časovno obdobje, za katera se dobra poznanost dokazuje. Dokazno in trditveno breme v zvezi s tem nosi vložnik ugovora, pri čemer pa se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari (164. člen ZUP).

Listin, ki jih je v konkretni zadevi predložila tožeča stranka, tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti kot zadosten dokaz, da je znamka "TARZAN" relevantni javnosti na območju Republike Slovenije dobro poznana. Zaprisežena izjava A romunskemu uradu za intelektualno lastnino, podatki o registraciji znamk tožeče stranke v tujini ter sodba Sodišča v Amsterdamu, št. 492/99 KG z dne 26.7.2001, se namreč ne nanašajo na uporabo predmetne znamke na območju Republike Slovenije in zato za dokazovanje njenega ugleda in poznanosti na tem območju niso ustrezni. Za dokazovanje dobre poznanosti znamke "TARZAN" tudi niso ustrezne listine o predstavitvi risanega filma Tarzan, saj so v njih navedeni podatki o avtorskem delu, ne pa o blagovni znamki. Posledično tožeča stranka v tožbi neutemeljeno ugovarja, da navedeni dokazi niso bili pravilno ocenjeni. Slednji so bili s strani tožene stranke pravilno presojeni, iz ugotovljenih dejstev pa je bil tudi napravljen pravilen sklep o dejanskem stanju, kar je zadovoljivo obrazloženo v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz navedenih dokazov tudi po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da znamka tožeče stranke na slovenskem trgu uživa status dobro poznane znamke, kar je podlaga za uspešno sklicevanje na ugovorni razlog po točki d). Ob tem pa je potrebno še dodati, da dobre poznanosti znamke "TARZAN" ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na poznanost in razširjenosti avtorskih del (knjig, filmov, animiranih filmov) o Tarzanu. Dejstvo, da je lik Tarzana poznan širokemu delu slovenske javnosti, samo po sebi še ne pomeni, da je potrošnikom poznana tudi istoimenska znamka. Avtorskega dela po presoji sodišča namreč ni mogoče enačiti z blagovno znamko, saj gre za dve povsem različni kategoriji intelektualne lastnine. Sicer pa se pridobljene pravice na avtorskih delih v postopku registracije znamke varujejo po točki f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, na katero pa se tožeča stranka v ugovornem postopku ni (pravočasno) sklicevala.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da tožena stranka ni navedla kriterijev, po katerih se presoja slovečnost (dobra poznanost) znamke, saj je bil ugovor v tem delu zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da se dokazi ne nanašajo na uporabo znamke "TARZAN" v Republiki Sloveniji in zato že iz tega razloga dobra poznanost te znamke na slovenskem trgu ni izkazana. Nenavajanje kriterijev v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer predstavlja pomanjkljivost v smislu določb 214. člena ZUP, ki pa glede na navedeno ni bistvena.

Prav tako je pravilno stališče tožene stranke, da vložnik ugovora nosi trditveno in dokazno breme tudi v primeru, ko uveljavlja razloge po točki c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Kot je bilo namreč pojasnjeno že zgoraj, ugovor zoper registracijo znamke predstavlja pravno sredstvo dispozitivne narave, pri katerem ima vložnik aktivno vlogo tako glede navajanja dejstev, kakor tudi glede predlaganja dokazov. Posledično tudi ni podana kršitev načela materialne resnice iz 8. in 139.člena ZUP, saj glede na naravo ugovornega postopka (večstranskega postopka med strankami z nasprotujočimi si interesi), tožena stranka k dodatni predložitvi dokazov strank ni dolžna pozivati. Gre za večstranski postopek, v katerem sodelujejo stranke z nasprotujočimi si interesi, zaradi česar tožena stranka dejansko stanje ugotavlja zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke. V zvezi s tem pa je potrebno pritrditi tudi zaključkom v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka v ugovoru ni prepričljivo utemeljila, zakaj naj bi registracija prijavljene znamke izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled njene znamke "TARZAN" oziroma naj bi kazala na povezanost blaga (hrane za živali) s tožečo stranko, kar bi prizadelo njene interese. Zgolj pavšalne trditve v ugovoru, da bo z uporabo prijavljene znamke na trgu oškodovan ugled znamke "TARZAN" ter da bo stranka z interesom zaradi povezovanja proizvodov s tožečo stranko le-teh prodala več, na opisani zakonski dejanski stan (še) ne kažejo. Tožeča stranka s temi trditvami namreč ne pojasni vzročne zveze med registracijo prijavljene znamke na eni strani ter okoriščanjem prizadete stranke oziroma oškodovanjem svojih interesov na drugi strani, kar pa je po presoji sodišča pri sklicevanju na točko c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 bistveno. Da bi z registracijo prijavljene znamke do takih posledic prišlo, pa tudi ne izhaja iz dokazov, predloženih v postopku pred toženo stranko, in v kolikor se tožeča stranka nanje sklicuje (na kar bi kazale nekatere trditve v tožbi in pripravljalnih vlogah), jih sodišče zavrača iz razlogov, ki jih je navedlo že zgoraj.

Listin, ki jih je tožeča stranka kot dodatni dokaz ponudila med upravnim sporom, sodišče ni moglo obravnavati. Glede na določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje: ZUS) se v postopku pred sodiščem lahko navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le v primeru, ko stranka opraviči, zakaj jih ni mogla predložiti že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožeča stranka je v zvezi s tem sicer navajala, da gre za arhivske dokumente z območja bivše Jugoslavije, ki so le stežka dostopni in jih je zato pribavila šele sedaj, vendar sodišče temu ni moglo slediti. Tožeča stranka namreč ne konkretizira ovir pri pridobivanju dokazov, poleg tega pa iz dokazov samih sploh ne izhaja, da bi bili pridobljeni z območja bivše Jugoslavije. Da ve za dodatne dokaze, ki jih ne more predložiti, tožeča stranka ni navajala ne v ugovoru z dne 31.1.2003, niti v njegovi dopolnitvi z dne 13.10.2003, kjer je kot dodaten dokaz sicer napovedala izvedbo raziskave o poznanosti svoje znamke. Prav tako pa tega ni zatrjevala v tožbi, temveč šele v drugi pripravljalni vlogi. Zato je sodišče trditve tožeče stranke, da dokazov prej ni mogla predložiti zaradi dolgotrajnosti njihovega pridobivanja, ocenilo kot način, kako obiti prepoved navajanja tožbenih novot iz ZUS, in jim iz tega razloga ni sledilo.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.