Jedro

Tožeča stranka ni navedla dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajala utemeljenost njenega zahtevka, zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. Ig ... dne ... v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.205.770,00 SIT v 8 dneh. Tožeča stranka je proti navedeni sodbi vložila pritožbo. V njej se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, saj naj bi iz obrazložitve izhajalo, kot da sodišče listin, ki so v spisu, sploh ni bralo. Zanika, da predloženi izračun predstavlja odškodninski zahtevek. Ponovno poudarja, da gre v konkretnem primeru za pogodbeno razmerje ter da je pogodbi, ki sta ju sklenili pravdni stranki, potrebno povezati s pogodbo, ki jo je tožena stranka sklenila s Skupnostjo za ceste Slovenije kot investitorjem. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da bi izračun predstavljal situacijo. Le-ta po vsebini namreč pomeni obračun izvedenih del. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se je pogodbeno razmerje med strankama zaključilo leta 1993 s predajo objektov investitorju. Navaja še, da je nasproti investitorju lahko nastopala le tožena stranka. To pomeni, da je lahko ostala tudi pasivna in terjatve, ki jo je imela tožeča stranka proti investitorju, ni uveljavljala. S tem je samovoljno ravnala, zato ni prosta odgovornosti zoper tožečo stranko. Ponavlja tudi, da je tožena stranka od Republike Slovenije izterjala in prejela denar za stroške, ki so nastali z ustavitvijo del, v ta znesek pa je vštet tudi delež, ki pripada tožeči stranki na podlagi škode zaradi ustavitve del. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Skupnost za ceste Slovenije kot investitor s toženo stranko sklenila izvajalsko pogodbo za gradnjo avtocest. Tožena stranka je nato s tožečo sklenila dve podizvajalski gradbeni pogodbi za AC odsek Hrušica - Vrba in AC odsek Malence - Šmarje Sap. V letu 1991 je zaradi osamosvojitvene vojne prišlo do ustavitve in upočasnitve del, zaradi česar so tožeči stranki nastali stroški. Glede povračila teh stroškov se naj bi tožena stranka z Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) pogajala in sklenila sodno poravnavo, po kateri naj bi prejela 14.060.000,00 DEM. Del tega zneska predstavljajo stroški tožeče stranke, ki jih ji je tožena stranka zato dolžna povrniti. V dokaz tem trditvam je tožeča stranka predložila gradbeno pogodbo med toženo stranko in Skupnostjo za ceste Slovenije, gradbeno pogodbo, sklenjeno med tožečo in toženo stranko za AC odsek Hrušica - Vrba, zapisnik komisije za usklajevanje zahtevka SCT zaradi ustavitve in upočasnitve del z dne 23.02.1993 in dopis Republiške uprave za ceste z dne 23.02.1993, iz katerih izhaja, da je do škode resnično prišlo in da so pogajanja z RS potekala, ter sodno poravnavo, iz katere izhaja, da je SCT - International d.d. od RS prejela 14.060.000,00 DEM. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče ugotavlja, da iz tako navedene trditvene in dokazne podlage ni mogoče ugotoviti, na kakšni pravni podlagi tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje poskušalo najti in preizkusilo več pravnih podlag, ki bi v tem primeru lahko prišle v poštev (odškodninski zahtevek, zahtevek iz pogodbenega razmerja ter zahtevek na podlagi sklenjene sodne poravnave), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni bralo listin, ker je razglabljalo o možnosti odškodninskega zahtevka. Sodišče je preizkusilo več možnosti, vse zato, da bi vendarle lahko pravno opredelilo tožbeni zahtevek. Ni utemeljena pritožbena navedba, da gre v tem primeru za zahtevek iz pogodbenega razmerja, kar je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala. Predloženi gradbeni pogodbi namreč ne urejata situacije ustavitve oziroma upočasnitve del in za ta primer tudi ne predvidevata kakršnekoli odgovornosti katere od strank. Do rešitve, kot jo zagovarja tožeča stranka, tudi ni mogoče priti z razlago pogodbenih določil. Tako iz pogodbe med RS in toženo stranko v takem primeru ne izhaja nobena odgovornost investitorja (RS) do izvajalca (tožene stranke), ravno tako pa pogodba med toženo in tožečo stranko slednje ne opravičuje do kakršnegakoli zahtevka nasproti toženi stranki v primeru ustavitve del. Zahtevka zato ni mogoče opredeliti na podlagi navedenih pogodb. V zvezi z gornjo pritožbeno navedbo sodišče še ugotavlja, da je res, kot pravi pritožnik, da izračuna ni mogoče opredeliti kot situacijo, saj slednja po svoji vsebini pomeni obračun izvedenih del in da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi izračun lahko pomenil situacijo, nepravilna. Vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na pravilnost sodbe. Razglabljanje sodišča o možnosti situacije je bil le eden izmed poskusov najti ustrezno pravno podlago. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da je nasproti investitorju lahko nastopala le tožena stranka. To tudi pomeni, da je bilo od nje odvisno, ali bo uveljavljala terjatve tožeče stranke proti investitorju, katere tožeča stranka, ker ima pogodbeno razmerje le s toženo stranko, sama ne more uveljavljati. Ker je tožena stranka samovoljno ravnala, ni prosta odgovornosti proti tožeči stranki. Navedeno pritožbeno sodišče razume kot očitek tožeče stranke toženi, da ni reagirala in uveljavljala zahtevka od investitorja, kar bi kazalo na njeno odškodninsko odgovornost. Tega dejstva tožeča stranka ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (vseskozi je zatrjevala, da je tožeča stranka prejela od RS denar, v katerem je obsežen tudi njen zahtevek) in ni izkazala za verjetno, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Zato ga pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. odstavka 496.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - Ur. l. RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZPP/77) ni upoštevalo. Tožeča stranka v pritožbi še ponavlja, da je tožena stranka na podlagi sodne poravnave v zadevi III Pg 1544/93 prejela povračilo stroškov v zvezi z ustavitvijo in upočasnitvijo del od RS. Da navedba ne drži, je ugotovilo že prvostopno sodišče, saj iz navedenega spisa izhaja, da je sodno poravnavo z RS sklenila družba SCT-INTERNATIONAL d.d., ki pa je, kot je razvidno iz izpiska sodnega registra, druga pravna oseba. Preizkus pritožbenih razlogov je tako pokazal, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77), zato je v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP. Ker pritožnik z vloženim pravnim sredstvom ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške.