Jedro

Tožnik je najprej 1. 3. 2017 vložil pritožbo zoper sklep z dne 20. 1. 2017, ne da bi hkrati predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje, nato pa je, skupaj s pritožbo zoper odločbo z dne 24. 3. 2017 o zavrženju njegove pritožbe z dne 1. 3. 2017 predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ob upoštevanju citirane določbe tretjega odstavka 104. člena ZUP, torej prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo z dne 24. 3. 2017 zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 362-379/1992-311 z dne 20. 1. 2017. V obrazložitvi ugotavlja, da je bil sklep Upravne enote Ljubljana z dne 20. 1. 2017 tožniku vročen 8. 2. 2017 (vročitev po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Glede na to, da je tožnik pritožbo oddal priporočeno na pošto 1. 3. 2017, zaključuje, da je prepozna, saj se je rok za vložitev pritožbe iztekel 23. 2. 2017. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 24. 3. 2017 zavrnil (1. točka izreka odločbe z dne 24. 11. 2017); z 2. točko izreka odločbe z dne 24. 11. 2017 je zavrgel tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in s 3. točko izreka odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo. V obrazložitvi v zvezi z v tožbi izpodbijano 2. točko izreka navaja, da je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe, pri čemer razloga za zamudo sploh ni navedel, kar pa niti ni relevantno, saj bi moral svojo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložiti hkrati s pritožbo zoper sklep z dne 20. 1. 2017, ne pa sedaj, ko izpodbija odločbo, s katero je bila njegova pritožba kot prepozna zavržena. Glede odločitve v 3. točki izreka ugotavlja, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 24. 3. 2017 v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 24. 11. 2017 ter sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje oziroma da samo v celoti odloči v tožnikovo korist ter stroške postopka naloži toženki. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe v nasprotju z dejanskim stanjem, saj je odločbo z dne 20. 1. 2017 prejel 14. 2. 2017, zato se je rok za vložitev pritožbe iztekel 1. 3. 2017 in ne, kot zmotno ugotavlja organ, 23. 2. 2017. Navedeno izkazuje žig tožnika na prejeti odločbi. Glede na to, da je bila pritožba vložena 1. 3. 2017, je torej pravočasna. V nadaljevanju tožbe po vsebini izpodbija odločitev v odločbi z dne 20. 1. 2017 o postavitvi A.A. za skrbnika za posebne primere.

4. Toženka in stranka z interesom, D. d.d. Ljubljana, na tožbo nista odgovorili.

5. Stranki z interesom, B.B. in C.C., v odgovoru na tožbo navajata, da je odločitev upravnega organa prve stopnje, da tožnikovo prepozno pritožbo zavrže, pravilna. Opozarjata tudi na dejstvo, da je tožnik gospodarska družba, ki mora sama skrbeti za to, da dejansko posluje na naslovu, ki je v sodnem registru označen kot njen poslovni naslov. Sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 362-379/1992-311 z dne 20. 1. 2017, s katerim je na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) organ zavezancu - tožniku naložil, da je dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa predati v začasno uporabo nepremičnino parc. št. 1247/1 k.o. ... A.A., kot skrbniku za posebne primere tega premoženja. Prav tako je sporna odločitev pritožbenega organa o zavrženju tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ni pa spora o tem, da je tožnik pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 20. 1. 2017 vložil 1. 3. 2017 ter da pritožbi ni priložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko izpodbijano odločbo z dne 24. 3. 2017. 8. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bila vročitev sklepa Upravne enote Ljubljana z dne 20. 1. 2017 tožniku poskušana dne 24. 1. 2017 ter da mu je bilo puščeno v predalniku sporočilo, kdaj in kje lahko pismo prevzame.

9. Skladno z določbo prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. (…). V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). V skladu s četrtim odstavkom te določbe ZUP vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. (…) Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

10. Glede na podatke upravnega spisa zadeve (originalna vročilnica) sodišče ugotavlja, da je bila vročitev tožniku opravljena s fikcijo skladno s citiranimi določbami 87. člena ZUP ter da je 15-dnevni rok za prevzem te pošiljke pričel teči 25. 1. 2017 in se je iztekel 8. 2. 2017. Skladno s citirano določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP tako velja vročitev za opravljeno 8. 2. 2017. To pomeni, da je s naslednjim dnem (9. 2. 2017) pričel teči 15 dnevni pritožbeni rok. Ker je tožnik pritožbo zoper sklep z dne 20. 1. 2017 nesporno vložil 1. 3. 2017, je ta prepozna. Zgolj tožbena trditev, da je bila tožniku pošiljka vročena 14. 2. 2017, s sklicevanjem na lastni žig na sklepu, ki naj bi potrjeval datum prejema (ki k tožbi niti ni priložen), tako ne more pripeljati do drugačne odločitve v zadevi, ob tem, da se v upravnem spisu, kot že povedano, nahaja originalna in pravilno izpolnjena vročilnica.

11. V zvezi s tožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pa sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da ga je tožnik vložil skupaj s pritožbo zoper odločbo z dne 24. 3. 2017 o zavrženju pritožbe zoper sklep z dne 20. 1. 2017, kar je, kot mu pojasnjuje že drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi, prepozno. Zato je tudi v tem delu odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

12. Skladno z določbo tretjega odstavka 104. člena ZUP mora stranka, če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je zamudila vložiti kakšno vlogo, predlogu priložiti tudi to vlogo. Kot že povedano, je tožnik najprej 1. 3. 2017 vložil pritožbo zoper sklep z dne 20. 1. 2017, ne da bi hkrati predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje, nato pa je, skupaj s pritožbo zoper odločbo z dne 24. 3. 2017 o zavrženju njegove pritožbe z dne 1. 3. 2017 predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ob upoštevanju citirane določbe tretjega odstavka 104. člena ZUP, torej prepozno.

13. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj tožnik v tožbi ne navaja novih dejstev in dokazov, ki so pomembni za odločitev.

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.