Jedro

S predlaganimi dokazi je obramba obsojenca želela dokazati dejstvo, ki ni odločilno za njegov pravni položaj, temveč bi lahko vplivalo zgolj na presojo, ali je pri kaznivih dejanjih sodelovala tudi soobdolženka, zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Niti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju niti ZKP ne določata, da se adhezijski postopek prekine ali ustavi, če je zoper obdolženca uveden postopek osebnega stečaja, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku za posledico prenehanje te terjatve, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku. Odločitev sodišča bi bila materialnopravno napačna le v primeru, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, saj s poplačilom terjatev v stečaju (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400 evrov.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je J. P. spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen 1 leto in tri mesece zapora ter preizkusno dobo treh let. Višje sodišča v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navaja, da so bile obsojencu kršene pravice obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatra in ker je tožilec po izvedenem dokaznem postopku spremenil obtožbo, obdolžencu pa ni bilo več dovoljeno, da bi se izvajali dokazi glede novih očitkov. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom oškodovancev, čeprav je zoper obdolženca že tekel postopek osebnega stečaja. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Ocenjuje, da očitane kršitve niso podane. Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata vsebinske razloge o tem, zakaj so dokazni predlogi prepozni in nepotrebni. Višje sodišče je ocenilo, da izpovedba stečajnega upravitelja ne šteje med odločilna dejstva, in se natančno opredelilo do trditve obrambe, da ne gre za goljufijo, ker bi računi lahko bili plačani. Drugačna ocena teh dejstev pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba ima tudi odgovor na očitek obrambe glede utemeljenosti odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je tožilstvo po zaključenem dokaznem postopku v spremenjeni obtožbi povsem spremenilo očitek obsojencu. Vsebinsko nova obtožba po zaključenem dokaznem postopku po mnenju vložnika ni dovoljena. Cel dokazni postopek je tekel zaradi drugega očitka, glede katerega se je obdolženec zagovarjal, o povsem novih in drugačnih očitkih pa se obdolženec ni mogel pravočasno izjasniti, kaj šele predlagati dokaze. Z dokazi, ki jih je predlagal, a jih je sodišče zavrnilo kot prepozne, bi obramba dokazala, da je obdolženka natančno poznala finančno stanje podjetja in ji obdolženec v tej smeri ni ničesar prikrival, zato je tudi ni izrabil, kar je bistvo očitka po spremenjeni obtožbi. Vložniku ni sprejemljivo stališče sodišča, da bi moral obdolženec že na predobravnavnem naroku predlagati izvedbo vseh dokazov, ki bi mu prišli prav ob morebitni spremembi obtožbe. Postopanje tožilstva obdolženi ne more predvideti in se kaj takega od njega tudi ne more in ne sme pričakovati.

6. Določba prvega odstavka 344. člena ZKP daje pristojnemu tožilcu pravico do spremembe obtožnega akta, če po njegovi presoji na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga je zatrjeval v pravnomočni obtožnici. Sprememba obtožnice se lahko nanaša le na istega obtoženca ter na isti historični dogodek, pri čemer se z njo smejo spremeniti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. S spremembo obtožnice se ne sme poslabšati obtoženčev procesni položaj, posebej ne njegove pravice obrambe. Obtoženec mora biti natančno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah spremenjene obtožnice, imeti mora primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

7. V obravnavani zadevi je tožilstvo 27. 12. 2011 vložilo obtožbo zoper J. P. in A. P. ter jima očitalo, da sta prvi kot samostojni podjetnik in njegova žena kot zaposlena komercialistka v s.p.-ju, ki je v dogovoru z njim sklepala posle z avtoprevozniki o opravljanju prevozov, prevoznikom lažno zatrjevala, da bosta naročene prevoze plačala, s čimer sta jih prepričala, da so prevoze opravili, nakar jim le-teh nista plačala, kljub temu, da sta kot posrednika prejela plačilo od končnega naročnika. Na naroku za glavno obravnavo 23. 9. 2013 je tožilec ustno umaknil obtožbo zoper obdolženo A. P. in v spis vložil pisno spremembo obtožbe zoper obsojenca. Spremenjena obtožba je obsojencu očitala, da je kot samostojni podjetnik svoji ženi, ki je bila pri njem zaposlena kot komercialistka, prikrival slabo finančno stanje svojega s. p.-ja in jo izrabil, da je preko nje sklepal posle z avtoprevozniki o opravljanju prevozov, katerim je prav tako prikrival finančno stanje in jim lažno obljubljal plačilo prevozov v dogovorjenih rokih, čeprav je vedel, da prevozi ne bodo plačani, in jih tako preslepil, da so opravili naročene prevoze, nakar prevozov ni plačal, čeprav je kot posrednik prejel plačilo od končnega naročnika.

8. Takšna sprememba obtožnice je po presoji Vrhovnega sodišča dopustna in skladna z zakonom. Namesto očitka, da je deloval skupaj s soobdolženko, je nov očitek, da je soobdolženko k delovanju pripravil s tem, da je tudi njej prikrival finančno stanje podjetja. Sprememba se torej nanaša na istega obdolženca in na isti historični dogodek, drugačne so le okoliščine, ki konkretizirajo del obsojenčevega izvršitvenega ravnanja.

9. Spremenjena obtožba je bila vročena zagovornikoma na naroku. Zagovornik obsojenca se je zavezal, da bo v roku 8 dni predlagal dodatne dokaze, da se bo lahko glavna obravnava na naslednjem naroku zaključila. V pisnih vlogah je nato predlagal: neposredno zaslišanje izvedenca dr. M. Ž.; pritegnitev izvedenca psihiatra glede obsojenčevega psihičnega stanja, ki bi lahko potrdilo, da obsojeni takrat ni bil zmožen voditi firme oziroma opravljati dela in je bila njegova prištevnost vsaj bistveno zmanjšana; ter zaslišanje prič S. P., J. Z. in M. P., ki bi povedale, da so vsi družinski člani vedeli za ekonomsko stanje v družinskem podjetju in da je to dobro vedela tudi obdolženčeva bivša žena, ki po obdolženčevi bolezni več ni hotela delati v podjetju in tudi nikogar ni želela uvesti v to delo.

10. Na naslednjem naroku 14. 10. 2013 je sodišče neposredno zaslišalo izvedenca dr. M. Ž. in ponovno zaslišalo obdolženca. Predloga za zaslišanje S. P. in M. P. je zavrnilo kot prepozna, predlog za zaslišanje J. Z. pa kot nepotreben, ker je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno. Na istem naroku je sodišče zaključilo dokazni postopek in izdalo sodbo. V razlogih sodbe je še pojasnilo, da sprememba obtožbe ni utemeljen razlog, da je obramba šele pred zadnjim narokom za glavno obravnavo predlagala zaslišanje prič o tem, ali je bila obdolženka seznanjena s finančnim stanjem v podjetju. Obramba obdolženca je namreč ves čas postopka zatrjevala, da obdolženi z naročili prevozov ni imel nič, je pa skrbel za finančno poslovanje podjetja. Obdolženka pa je ves čas postopka zatrjevala, da za finančno stanje in dolgove podjetja ni vedela. Zato bi po oceni sodišča obramba obdolženca že na predobravnavnem naroku lahko predlagala zaslišanje prič, s katerimi bi ovrgla zagovor obdolženke. Takšnim razlogom je pritrdilo višje sodišče in dodalo, da je obdolženi v predkazenskem in kazenskem postopku, vse do spremembe obtožbe trdil, da obdolženki finančno stanje podjetja ni bilo znano. Šele po spremembi obtožbe je začel trditi drugače. 11. Takšni razlogi izpodbijane sodbe so tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilni. Ni namreč pritrditi zagovornikovi trditvi, da je bistvo očitanega kaznivega dejanja po spremenjeni obtožbi v tem, da je vložnik nekdanji ženi prikrival finančno stanje in jo izrabil, da je preko nje sklepal posle z avtoprevozniki. Bistveni očitek tega kaznivega dejanja je, da je obsojenec pri oškodovancih naročal prevoze in jih s prikrivanjem svojega finančnega stanja in dejstva, da obveznosti ne bodo mogle biti poravnane, pripravil do tega, da so zanj opravili prevoze, ki kasneje niso bili plačani. Zato dejstvo, ali je njegova nekdanja žena poznala finančno situacijo podjetja ali ne, ne vpliva niti na obstoj obsojencu očitanih kaznivih dejanj niti na njihovo težo. Vpliva lahko zgolj na presojo, ali je pri kaznivih dejanjih sodelovala tudi obdolženka ali ne, torej ali se ji lahko očita sodelovanje pri kaznivem dejanju (sostorilstvo), ali pa jo je obdolženi zgolj uporabil pri izvrševanju svojih kaznivih dejanj (t. im. posredno storilstvo). S predlaganimi dokazi je obramba obsojenca želela dokazati dejstvo, ki ni odločilno za njegov pravni položaj, zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. 12. Dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra je zagovornik utemeljil z navedbo, da se je glede na izvedensko mnenje obdolženčevo zdravstveno stanje poslabšalo po 30. 6 2010, kar bi lahko pomenilo, da takrat obdolženi ni bil sposoben voditi svojega podjetja in je bila njegova prištevnost vsaj bistveno zmanjšana. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da iz izvedenskega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na to, da obdolženec ni bil sposoben razumeti svojega ravnanja v prvi polovici leta 2010, ko so bila kazniva dejanja storjena, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ker obramba ni uspela izkazati relevantnosti in verjetnosti uspeha predlaganega dokaza, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi zavrnitev tega dokaznega predloga ne pomeni zatrjevane kršitve pravic obrambe.

13. Zagovornik nadalje očita sodišču, da ni zavzelo stališča do izpovedbe stečajnega upravitelja M. D., zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trditev zahteve ni konkretizirana do te mere, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj ne navede niti, o katerem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče na izpovedbo te priče ni oprlo nobenega dokaznega zaključka, višje sodišče pa je razumno pojasnilo, da sodišče prve stopnje izpovedbe te priče ni štelo za odločilno, saj je govoril le o finančnem stanju obsojenca po začetku stečajnega postopka. Sicer pa se je sodišče posredno opredelilo tudi do izpovedbe te priče s tem, ko je navedlo, na podlagi katerih dokazov in okoliščin je zaključilo, da obdolženi glede na finančno stanje podjetja ne bi mogel več nadaljevati s poslovanjem oziroma izpolnjevati poslovnih obveznosti. Tudi navedba zagovornika, da je sodišče sámo laično zaključevalo o finančnem stanju obdolženčevega podjetja, kar naj ne bi bilo dopustno, ne zatrjuje nobene kršitve zakona. Branje in razumevanje bilanc stanja ter poslovnih izkazov samostojnega podjetnika ne zahteva posebnega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Zato ni treba postavljati izvedenca ustrezne stroke, česar obramba med postopkom niti ni predlagala.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih. Vložnik navaja, da sodišče ne bi smelo odločati o premoženjskopravnih zahtevkih, ker je bil nad obdolžencem med kazenskim postopkom uveden osebni stečaj. Odločitev naj bi bila napačna tudi iz razloga, ker je zahtevek priznan oškodovancem kot fizičnim osebam, in ne njihovim s. p.-jem.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta te očitke zavrnili z navedbo, da uvedba osebnega stečaja ne vpliva na odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih v kazenskem postopku. Svojega pravnega stališča sodišči nista posebej obrazložili, vendar tudi zagovornik v zahtevi ne navaja ničesar, s čimer bi lahko izpodbil njegovo pravilnost. 16. O zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, odloča kazensko sodišče v tako imenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Res je, da v postopku stečaja, tudi osebnega stečaja, velja načelo koncentracije, ki pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni določeno drugače. Vendar niti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) niti ZKP ne določata, da se adhezijski postopek prekine ali ustavi, če je zoper obdolženca uveden postopek osebnega stečaja, niti ni iz drugih določb zakonov mogoče sklepati na obstoj procesnih ovir za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v takem primeru. Tega vložnik zahteve nenazadnje niti ne zatrjuje, temveč zgolj navaja, da je odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih zunaj stečajnega postopka „povsem neustrezno in je pripeljalo do anomalije,“ ker so nekateri upniki favorizirani preko kazenskega postopka in so prejeli več kot ostali.

17. V postopku osebnega stečaja se smiselno uporabljajo določbe stečajnega postopka zoper pravne osebe, razen tiste, za katere zakon določa, da se ne uporabljajo (383. člen ZFPPIPP). Prijava ali neprijava terjatve v postopku osebnega stečaja nima enakega učinka na terjatev zoper fizično osebo kot ga ima neprijava terjatve v stečajnem postopku zoper pravno osebo, kar izhaja iz primerjave določb petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in drugega odstavka 382. člena ZFPPIPP. Ker torej zakon ne določa, da je treba adhezijski postopek ustaviti oziroma prekiniti, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku za posledico prenehanje terjatve, je sodišče ravnalo pravilno, ko je odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku in ni oškodovancev z njihovimi zahtevki napotilo na pravdo. Vložnik sicer povsem pavšalno navaja, da nekateri oškodovanci v stečajnem postopku svojih terjatev sploh niso prijavili, drugi pa so jih prijavili in so bili že poplačani, vendar ob tem ne trdi oziroma ne izkaže, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe. Le v tem primeru bi bila odločitev sodišča materialnopravno napačna, saj s poplačilom terjatev v stečaju (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena.

18. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče priznalo zahtevke oškodovancem kot fizičnim osebam in ne kot samostojnim podjetnikom. Premoženjskopravni zahtevki se skladno z drugim odstavkom 100. člena ZKP glasijo na povrnitev škode, nastale zaradi kaznivega dejanja. V konkretnem primeru je škoda nastala s tem, ko obsojeni ni plačal storitev, ki so jih zanj opravili samostojni podjetniki. Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarski dejavnosti, ZGD-1). Škoda zaradi kaznivega dejanja nastane podjetniku, ki je fizična oseba in odgovarja za obveznosti podjetja z vsem svojim premoženjem, zato je upravičen zahtevati njeno povrnitev od storilca kaznivega dejanja.

19. Z navedbami, da se v stečajnem postopku prijavljene in priznane terjatve po višini razlikujejo od priglašenih in dosojenih premoženjskopravnih zahtevkov, vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za ostale navedbe zahteve, torej da so razlogi sodišča o zdravstvenem stanju in sposobnosti obsojenca za delo v nasprotju z izvedenimi dokazi; da obsojenčevo podjetje ni bilo v slabem finančnem stanju, saj je na računu bil denar in bi računi bili plačani, če obdolženi ne bi zbolel; da je obsojenčeva nekdanja žena vedela za finančno stanje v podjetju, pa kljub temu ni odnehala s poslovanjem; da je 160.000 evrov le bilančna izguba, in ne dejanski dolg obsojenca; da sodišče ni pravilno ugotovilo višine terjatev oškodovancev.

C.

20. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. P., ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, ki je v znatnem delu vložena zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (425. člen ZKP).

21. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.