Jedro

Sprememba odločitve o priporu, ko sodišče pripor nadomesti s hišnim priporom, ne zahteva izrecne odprave pripora.

Za presojo, ali je zoper izpodbijani sklep dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti, je odločilen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega F.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 10.7.2008, na predlog zagovornika obdolženca pripor, ki je tekel zoper njega iz razloga 2. točke prvega odstavka 432. člena v zvezi z 3. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nadomestilo s hišnim priporom v skladu z določilom 199.a člena ZKP. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 11.7.2008, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zoper obdolženca odredilo pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zagovornik obdolženca je zoper sklep višjega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi; podrejeno, da zoper njega odredi ukrep prepovedi približanja oškodovankama in njunemu bivališču na razdaljo 200 m in nadalje podrejeno, da zoper obdolženca odredi hišni pripor ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve vložnik utemeljuje svoje stališče, to je, da varnost oškodovank ne bi bila ogrožena, če bi bil obdolženec na prostosti, niti ne bi bila ogrožena varnost drugih potencialnih oškodovank, hkrati pa zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je varnost oškodovank ogrožena. Vložnik nadalje obrazlaga svoje stališče, da ni podano sorazmerje med odreditvijo pripora in posegom v obdolženčevo prostost, v zvezi s tem opozarja na to, da je obdolženec pred kratkim dobil zaposlitev in pa da je v priporu preživel relativno precej časa, kar je tudi pozitivno vplivalo na obdolženca.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. Po njegovem stališču izpodbijani sklep ne glede na njegov izrek, s katerim odreja pripor, po svoji vsebini ne pomeni odreditve pripora ampak le odpravo napake, ko je prvostopno sodišče neutemeljeno pripor nadomestilo s hišnim priporom. Sklep prvostopnega sodišča, ki je pripor nadomestilo s hišnim priporom, še ni postal pravnomočen, z odločitvijo višjega sodišča je nastalo stanje, kakršno je bilo pred odločitvijo prvostopnega sodišča, to pa pomeni, da pripor ni bil na novo odrejen.

4. Zagovornik obdolženca je na stališče vrhovnega državnega tožilca odgovoril, da predstavlja izpodbijani sklep odločbo o odreditvi pripora. Sklep sodišča prve stopnje, s katerim je nadomestilo pripor s hišnim priporom, je postal tako izvršljiv in se je tudi izvrševal. Obdolženi je nastopil izvajanje hišnega pripora, z izpodbijanim sklepom pa je bil zoper obdolženca znova odrejen pripor. Zato pa predstavlja odreditev pripora v smislu četrtega odstavka 420. člena ZKP.

B.

5. Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka iz XVII. poglavja ZKP se odpravijo na predlog ali po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji (tretji odstavek 192. člena ZKP). V skladu z navedeno določbo je okrajno sodišče na predlog obdolženčevega zagovornika obdolžencu pripor nadomestilo s hišnim priporom, pri čemer je ne samo nepotrebno ampak nepravilno najprej odpravilo pripor, nato pa (odpravljeni) pripor nadomestilo s hišnim priporom. Pravilno bi moralo v izreku biti navedeno, da se pripor nadomesti s hišnim priporom, saj takšna sprememba odločitve o priporu ne zahteva njegove izrecne odprave. Povedano drugače, odprava pripora je vsebovana v odločitvi o spremembi oziroma nadomestitvi pripora s hišnim priporom.

6. Okrožni državni tožilec, ki se je pritožil zoper sklep o nadomestitvi pripora s hišnim priporom, je predlagal naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca ponovno odredi pripor. Tak predlog si sam nasprotuje, saj hkrati govori o spremembi izpodbijanega sklepa in o ponovni odreditvi pripora. Državni tožilec, ki je v pritožbi zastopal stališče, da prvostopno sodišče ne bi smelo pripora nadomestiti s hišnim priporom, bi moral zahtevati spremembo tega sklepa tako, da naj se predlog zagovornika za nadomestitev pripora zavrne.

7. Višje sodišče je, čeprav to ni bilo potrebno, sledilo logiki prvostopnega sklepa državnega tožilca in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je zoper obdolženca (znova) odredilo pripor. Iz obrazložitve tega sklepa pa je razvidno, da v resnici ni šlo za novo oziroma ponovno odreditev pripora, saj se sodišče ukvarja le z vprašanjem neogibnosti pripora oziroma s tem, ali je mogoče zagotoviti varnost ljudi z milejšim ukrepom, s hišnim priporom. Kolikor bi šlo za novo odreditev pripora, bi moralo sodišče ne glede na prejšnji tek pripora znova ugotavljati, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pripor iz 2. točke prvega odstavka 432. člena in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, česar pa ni storilo. Ne glede na takšen pristop v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je za presojo, ali je zoper izpodbijani sklep dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 420. člena ZKP) odločilen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev. Zaradi opisnega ravnanja je za obdolženca nastal položaj, kot bi bil pripor odpravljen in ne nadomeščen z drugim ukrepom in potem znova, v takem primeru seveda na predlog državnega tožilca, odrejen. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča dovoljena.

8. Izpodbijani sklep ne vsebuje kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. V njem so navedena in obrazložena odločilna dejstva, ki narekujejo pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Obdolženec je bil že obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj nasilništva in petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti, v sedaj obravnavanem primeru pa gre za podoben način izvrševanja kaznivih dejanj. Obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba z izrekom varstvenega nadzorstva, pa je kljub temu podan utemeljen sum, da je nadaljeval z izvrševanjem takšnih kaznivih dejanj. Izpodbijani sklep ugotavlja tudi osebnostne lastnosti obdolženca: mnenja in odločitev partneric ne upošteva, je ljubosumen, konfliktne situacije pa rešuje z nasiljem celo v prisotnosti staršev in prijateljic oškodovank, pošilja grožnje po telefonskih sporočilih. Na podlagi teh okoliščin je sodišče ugotovilo, da je podana tako visoka stopnja nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, da je pripor neogiben za zagotovitev varnosti ne le oškodovank, ampak tudi drugih, novih potencialnih oškodovank. Ne gre torej le za vprašanje ogroženosti L.S. in P.L., za katere vložnik ocenjuje, da ta nevarnost ne obstaja, ampak tudi za varnost drugih, novih partnerk, ki bi jih obdolženec utegnil poiskati oziroma priti z njimi v stik, vse to pa tudi utemeljuje oceno o sorazmernosti ukrepa.

9. Sicer obširna izvajanja vložene zahteve se ukvarjajo z dejstvi in okoliščinami, ki naj bi izkazovale, da obdolženec z oškodovankama ne bo več iskal stika oziroma, da ravnanje, ki se očita obdolžencu, le ni bilo tako hude intenzitete, da bi bila ogrožena varnost oškodovane P.L. Pri tem gre za drugačno oceno od sodišča, katera dejstva so odločilna oziroma pomembna in šele nato, kakšen bi bil pravilen pravni sklep. Enako velja za stališče vložnika glede vprašanja ogroženosti potencialnih oškodovank. Prognoza možnosti, da obdolženec pride v stik z novimi potencialnimi žrtvami, je dejansko vprašanje, ki ga v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

10. Na podlagi ugotovitve, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.