Jedro

Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).

Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od junija do avgusta 2017, december 2017, januar 2018, julij 2018, november 2018, februar 2019, od maja do julija 2019, september in oktober 2019, od januarja do julija 2020, od septembra 2020 do maja 2021, julij 2021, september in oktober 2021 ter februar 2022 plača zneske, navedene v I točki izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za maj 2018, oktober 2018, april 2019 in junij 2021 ter za višje zakonske zamudne obresti od prisojenih, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.331,31 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Navaja, da ni bilo sporno, da v času stalne pripravljenosti ni smela zapustiti odrejenega kraja bivanja; da se je morala takoj odzvati na poziv delodajalca in nositi vojaška oblačila; da v tem času ni mogla uresničevati svojih osebnih interesov. Toženka je trdila le, da tožnica v času pripravljenosti ni delala, ostalih navedb ni prerekala, torej elementi delovnega časa niso bili sporni. Sporno je bilo le, ali se uporabi Direktiva 2003/88/ES. Toženka je uveljavljala, da obstojijo izjeme od Direktive 2003/88/ES. Odstopanje od Direktive 2003/88/ES skladno s 17. členom nima za posledico izključitev njene uporabe, ampak zgolj neuporabo taksativno naštetih členov, med katerimi pa ni 2. člena, ki opredeljuje delovni čas. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je trditve toženke subsumiralo pod določbe o neuporabi Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU v zadevi C-742/19 ne govori o izjemi od Direktive 2003/88/ES, temveč od Direktive 89/391, toženka pa ni podala trditvene podlage o izjemah od Direktive 89/391. Merilo za izključitev nekaterih dejavnosti s področja Direktive 89/391 temelji na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, zaradi katerih se lahko odstopi od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev, zaradi nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti. Če gre za aktivnost, ki nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (C-742/19, C-211/19), potem se lahko izključi uporaba Direktive 89/391 in posledično Direktive 2003/88/ES. Toženka ni zatrjevala, da vojaška dejavnost, v okviru katere je bila tožnica v stalni pripravljenosti, nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma da bi bila aktivnost ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa pravila Direktive 2003/88/ES. To je zatrjevala le glede zagotavljanja dnevnega počitka in odmorov. Spoštovanje glavnine pravil iz Direktive 2003/88/ES, tj. glede tedenskega počitka in dopustov, predstavlja priznanje uporabe te direktive. Sodišče se do vseh teh navedb in do tega, da je bil kršen dnevni počitek, ni opredelilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS). Zaključek, da se čas pripravljenosti tožnice, ki ji je bila odrejena v okviru vaj in usposabljanj, kjer je bila tudi vadbenka/usposabljanka, ne šteje v delovni čas, ker je bila narava vaj in usposabljanj takšna, da je nasprotovala rotacijam, je napačen. Toženka je navedla, da so bile vse aktivnosti vnaprej načrtovane, navedeno je bilo tudi, koliko časa dnevno se bodo izvajale vaje, počitek in prehrana. Ali so bile rotacije možne, zato ni pomembno. Odločilna je možnost načrtovanja delovnega časa (C‑742/19), zato so bile možne tudi rotacije, prav tako pa ni mogoče reči, da so se pri vajah posnemali takšni pogoji dela, kot bi veljali v vojnih oziroma izrednih razmerah. Izjeme od Direktive 89/391 je treba razlagati ozko, zato ni pravilno posploševati, da je narava vseh vaj in usposabljanj takšna, da sistem rotacije ni primeren, ampak je potrebno presojati, ali je narava posamezne vaje in usposabljanja takšna, da je nasprotovala vsakršni organizaciji delovnega časa. Naloge prav tako niso bile po svoji naravi izredne. Tudi, če se Direktiva 2003/88/ES ne bi uporabila, to ne pomeni, da se čas pripravljenosti ne šteje za delovni čas, ki je avtonomen pojem prava EU. Pravila, kaj se šteje za delovni čas, se morajo upoštevati ne glede na uporabo Direktive 2003/88/ES. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da v zavrnilnem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo toženka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnica v tožbi ni podala ustreznih trditev, svoj zahtevek je utemeljevala zgolj s plačilnimi listami. Sodišče je toženki naložilo, da dopolni dejansko stanje, ki bi ga morala v tožbi opisati tožnica. Zaključki v 13. točki obrazložitve, da ni navedla argumentov, da se pripravljenost v zvezi s stražo ne razlikuje od pripravljenosti zaradi vaj in usposabljanj, ne držijo. Zaključki sodišča v 13. točki obrazložitve, nasprotujejo tudi sodbi VIII Ips 196/2018, ki razlikuje med različnimi oblikami vojaške dejavnosti. Zmotno je tudi stališče, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti, zaradi česar naj ne bi bilo pomembno, iz katerega razloga je bila pripravljenost odrejena. Razlog za odrejeno pripravljenost je pomemben. Meni, da je zadostila dokaznemu bremenu glede izključitve uporabe direktive. Zdravstvena podpora, ki jo je v okviru svojega dela nudila tožnica, je ključna za delovanje vojske. To bi opravljala tudi v času vojne, napada ali druge nevarnosti za državo. Pripadnike Slovenske vojske (SV) je treba ves čas izpostavljati pogojem, kakršni bi bili v primeru, da bi morala SV uresničiti svoje poslanstvo, tj. obrambo države. Nepravilno je stališče v 14. točki, da že sama narava posameznih vojaških dejavnosti ne izključuje uporabe Direktive, in sklicevanje na 64. točko sodbe Sodišča EU. Toženka ni trdila, da se Direktiva izključi za celotni obrambni sistem, ampak le za določene vojaške dejavnosti, kot so vojaške operacije, usposabljanja. Zaključek sodišča v 23. točki, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja za usposabljanja, kjer je bila tožnica udeležena zgolj kot zdravstvena podpora, je zmoten. Oprlo se je le na izpoved tožnice in priče A. A., ki je tudi sama tožnica v istovrstnem delovnem sporu. Tolmačenje tožnice, da je nudila zgolj zdravstveno oskrbo in se ni usposabljala, je napačno. Toženka je trdila, da je tožnica na vojaških vajah opravljala zdravstveno dejavnost in bila aktivno udeležena v procesu usposabljanja enote SV, ki mora delovati kot celota, procesa izobraževanja ni mogoče prekinjati, gre za simulirane pogoje vojne, spopadov in nepredvidljivih situacij. Zdravstvena zagotovitev je sestavni del usposabljanj, ki brez nje ne bi mogla biti izvedena. Zato ni pomembno, ali je bila tožnica le v vlogi podpore. Priče B. B., C. C. in D. D. so potrdile, da prekinitev vaje zaradi menjave zdravstvenega osebja ni mogoča, saj bi to vplivalo na kakovost usposabljanja. B. B. je izpostavil, da bi sistem rotacije imel negativen vpliv na usposabljanje, nenazadnje je tudi tožnica sama povedala, da se primopredaja ne more izvršiti v trenutku, ko je enota sredi simuliranega napada. Prav tako ni jasno, zakaj ni sodišče zavrnilo tudi zahtevka za vajo E. januarja in februarja 2020, glede na to, da je zahtevek za vaje, kjer je bila tožnica tudi vadbenka, zavrnilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbe toženke je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena na delovnem mestu specialist srednja medicinska sestra/tehnik zdravstvene nege. Za čas, ko ji je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na vojaških usposabljanjih in vajah, terenih, taborih, selekcijskih postopkih in v bolnišnici F., se je tožnici plačal dodatek za pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače, ta čas pa se ni štel v delovni čas. Tožnica je zahtevala, da se ji čas pripravljenosti prizna kot delovni čas in posledično plača razliko med dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko osnovne plače. Sodišče prve stopnje je zahtevek za čas, ko je tožnica sodelovala na vojaških usposabljanjih in vajah tudi kot udeleženka in ne le zdravstvena podpora, in sicer na vajah maja 2018, oktobra 2018, aprila 2019 in junija 2021, pravilno zavrnilo, za ostale vaje in usposabljanja, kjer je bila le podpora, za tabore, selekcijske postopke in pripravljenosti v bolnišnici F., pa je tožnici priznalo plačilo med že plačanim dodatkom za pripravljenost in 100 % urne postavke osnovne plače. **K pritožbi tožnice:**

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz določbe 97.e) člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali določenem kraju ali domu, pri čemer pa se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, razen v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Tožnica je trdila, da ji je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru zagotavljanja zdravstvene pomoči na vojaških taborih, selekcijskih šolah, usposabljanjih in vajah ter v okviru varovanja bolnišnice F. V času, ko je bila v pripravljenosti, je bila nenehno na razpolago delodajalcu, pripravljena na delo, zato se mora ta čas šteti v njen delovni čas. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da je bila tožnici stalna pripravljenost odrejena v okviru usposabljanj, vaj, terenov in urjenj, ki sodijo med izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES), zato se ta čas ne šteje v delovni čas in ji pripada le dodatek za pripravljenost. 8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da se za vaje in usposabljanja, kjer je bila prisotna ne le zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe, ampak tudi kot udeleženka oziroma vadbenka, Direktiva 2003/88/ES ne uporablja. Sodba Sodišča EU C-742/19 opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Pojasnilo je, da je ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES takrat, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno vztraja, da se skladno s 17. členom Direktive 2003/88/ES ne more izključiti uporabe celotne Direktive 2003/88/ES, ampak le v tem členu taksativno našteti členi. Prav tako tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali so podane izjeme za uporabo Direktive 2003/88/ES, preseglo trditveno podlago toženke, ker bi slednja morala zatrjevati, da so podane izjeme od Direktive 89/391/EGS. S tem, ko je toženka uveljavljala, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES iz člena 3(1), je podala ustrezno trditveno podlago.

9. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES, ključno le, ali je možno načrtovati delovni čas. Sodišče EU je v sodbi C-742/19 pojasnilo, da se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi v primeru, ko vojaška oseba opravlja delo v okviru dejavnosti, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno direktivo; kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo obveznosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava vaj in usposabljanj v okviru katerih je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb strank, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 21. člena Ustave RS.

10. Ker je tožnica trdila, da se mora čas stalne pripravljenosti šteti v delovni čas in ni zahtevala plačila za delo v času dnevnega počitka, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bil tožnici kršen dnevni počitek. Pri tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je tožnica sama v prvi pripravljalni vlogi (str. 22 in 23) navedla, da navedbe o kršitvi pravice do dnevnega počitka niti niso pomembne.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa pa bi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti. Takšno posebno naravo je ugotovilo za vse vojaške vaje in usposabljanja, ki jih organizira toženka, zato ni bilo potrebno za posamično poimensko vajo ugotavljati njene narave. Tožnica v pritožbi ne izpodbija posebne narave vaj in usposabljanj oziroma celo potrjuje, da so imele posebno naravo, zmotno pa vztraja, da je bilo delovni čas možno načrtovati, posledično naj bi bila možna rotacija in ni mogoče šteti, da gre za posnemanje vojnih oziroma izrednih razmer. Okoliščina, da je bilo določene vidike delovnega časa možno načrtovati, ne pomeni, da ne gre za dejavnost, za katero je predvidena izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič B. B. in C. C. ugotovilo, da so se vaje sicer načrtovale vnaprej, narejen je bil okvir usposabljanja, vendar se je zaradi incidentov, ki so terjali ponovitev naloge, časovnica lahko prestavila, zato je bilo zelo težko načrtovati konec usposabljanj. Ker je toženka dokazala, da so vaje in usposabljanja zaradi svoje posebne narave izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES, posledično se čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena ZObr in se ne šteje kot delovni čas, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice za vaje in usposabljanja maja 2018, oktobra 2018, aprila 2019 in junija 2021, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.

12. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi tožnice niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v II. točki potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**K pritožbi toženke:**

13. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek delno zavrnjen in delno ugoden. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, toženka pa niti ne navede, v čem naj bi bila podana protispisnost. 14. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih opredelila ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka za pripravljenost, opisala je delo, za katero ji je bila stalna pripravljenost odrejena, ter zatrdila, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Po tem, ko je toženka predložila Seznam opravljenih ur v pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju (B1), je tožnica konkretizirala tožbeni zahtevek po posameznih vojaških taborih, šolah za častnike, vajah in usposabljanjih ter glede na prisotnost v bolnišnici F. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek podkrepila z ustreznimi dejstvi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe. Zadostila je tudi dokaznemu bremenu, saj je za potrditev svojih navedb predlagala izvedbo dokazov. Tudi sicer pa je toženka tekom postopka na prvi stopnji navedla, da ni sporno, koliko ur in kdaj je tožnica "opravila" v času pripravljenosti, prav tako ni bila sporna vrsta tožničinega dela ter višina že prejetega plačila iz tega naslova.

15. Pritožbena navedba, da zaključki v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nasprotujejo odločitvi v zadevi VIII Ips 196/2018, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom SV odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju in ne le takrat, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže. 16. Ker je toženka ugovarjala, da se čas pripravljenosti ne more šteti v delovni čas zaradi izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je na njej dokazno breme, da dokaže obstoj pogojev za izključitev uporabe navedene direktive. Toženka je glede tega zatrjevala, da tožnica ni opravljala stražarske službe, temveč je sodelovala na vojaških vajah in služila kot podpora v bolnišnici med epidemijo covid-19, njeno delo pa je potrebno izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, ker navedene dejavnosti spadajo v začetno usposabljanje ali operativno urjenje. Zavzemala se je za to, da vse aktivnosti iz priloge B1, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, sodijo med izjemo in izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, pri čemer je konkretne argumente podala le glede vojaških vaj, usposabljanj, terenov in urjenj. Razlogov, zakaj bi udeležba na vojaških taborih študentov in dijakov, selekcijskih postopkih in pripravljenost v bolnišnici F. predstavljala izjemo od Direktive 2003/88/ES, ni podala. Glede udeležbe na taborih za dijake in študente ter selekcijskih postopkih je bilo v tovrstnih sporih tudi sicer že zavzeto stališče, da ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, saj ne gre za dejavnost, namen katere je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.1 Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da se zaradi vseh vojaških dejavnosti ne izključi uporaba Direktive 2003/88/ES. Upoštevajoč stališče Sodišča EU v zadevi C-742/19 je pravilno štelo, da pripravljenost v okviru bolnišnice F. predstavlja redno delo, zdravstveno dejavnost, ki jo pod podobnimi pogoji opravljajo tudi delavci v javni upravi, ki nimajo statusa vojaške osebe, zato se Direktiva 2003/88/ES v teh primerih uporablja in se ta čas šteje v delovni čas.

17. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je pri pripravljenosti na usposabljanjih in vajah, kjer je bila tožnica zgolj podpora z namenom zagotavljanja zdravstvene oskrbe, šlo za običajno delo, kjer je bila možna rotacija, zato se uporaba Direktive 2008/88/ES ne izključi. Ugovor toženke, da se pripadnikom, ki v okviru kolektivnih večdnevnih vaj in usposabljanj skupaj živijo in se urijo, omogoči, da se soočijo s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, je utemeljen. Vse, kar podpira izvedbo takšnega kolektivnega usposabljanja, se šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja.2 Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).3 To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).

18. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost. Iz sodbe ne izhaja v katerih obdobjih in koliko časa je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost zaradi vojaških vaj in usposabljanj, ter v katerih obdobjih in koliko časa ji je bila ta odrejena v bolnišnici F. in zaradi zdravstvene zagotovitve na vojaških taborih za dijake ter študente, na selekciji šol za častnike ter enote za specialno delovanje, je treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijani ugodilni del sodbe in odločitev o stroških razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku upoštevajoč vse navedeno dopolni dokazni postopek za ugotovitev, kateri izmed vtoževanih zneskov razlik v prejemkih za stalno pripravljenost po posameznih mesecih se nanašajo na stalno pripravljenost, odrejeno za dejavnosti, ki so vključene v Direktivo 2003/88/ES, in kateri na stalno pripravljenost, odrejeno za dejavnosti, ki predstavljajo izjemo, ter nato glede na ugotovitve o naravi dejavnosti, v zvezi s katero je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za posamezne mesece in ure. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da v mesecih, ko je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost v zvezi z vojaškimi vajami ter usposabljanji, pripada plačilo le za ure pripravljenosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu ugotoviti pravno relevantna dejstva in skladno z izpostavljenimi materialnopravnimi stališči ponovno sprejeti dokazno oceno. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki zunaj sodnega okrožja Ljubljana bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru tudi sicer bolj ekonomična.

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 400/2023, Pdp 340/2023. 2 Na večdnevnih terenskih kolektivnih usposabljanjih so pripadniki izpostavljeni pogojem, kakršni bi bili v primeru, če bi SV morala uresničiti svoje poslanstvo, ki je v odvračanju napada in zagotavljanju nacionalne neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države (2. člen ZObr v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o službi v Slovenski vojski). Uporaba določb prava EU (določb o organizaciji delovnega časa) ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost, pri čemer so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene vse dejavnosti, ki spadajo v operativno urjenje (usposabljanje), ki se zahteva od pripadnikov oboroženih sil (45. in 80. točka sodbe C-742/19). 3 Prim. Pdp 400/2023.