Jedro

Določbo 158. člena ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe (oziroma predloga za izvršbo) do umika tožbe le v primeru pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Pravočasen pa je umik tožbe, ki neposredno sledi izpolnitvi zahtevka. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je to tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in ga izpolnila, je pogoj za pravočasnost podan in tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti nastalih stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe in toženi stranki naložilo, da je dolžna vrniti tožniku izvršilne in pravdne stroške v višini 499,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep v delu odločitve o stroških postopka in ga izpodbija iz razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je v odgovoru na dopolnitev tožbe pripoznala tožbeni zahtevek, ob tem pa je tudi plačala terjatev tožnika, tožnik pa je podal izjavo o umiku tožbe šele po pripoznavi tožbenega zahtevka s strani tožene stranke. Meni, da je tožnik brez kakršnegakoli predhodnega ustnega ali pisnega poziva toženi stranki vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, h kateremu je kot verodostojno listino predložil pogodbo o zaposlitvi in da iz vsebine samega predloga ni bilo mogoče razbrati, da izterjuje regres za leto 2016. Šele v odgovoru na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, ki je bil vročen skupaj s sklepom sodišča o odstopu zadeve v pravdo, je tožnik navedel, da izterjuje regres. Glede povračila potrebnih pravdnih stroškov, pa se v primeru pripoznave sklicuje na 157. člen ZPP. Navaja, da po obstoječi sodni praksi velja, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, če tožba ni bila potrebna in nujna zaradi uveljavitve zatrjevanih pravic tožnika, slednje pa bi bilo izkazano le v primeru, da tožnik pred pravdo ne bi mogel uveljavljati zatrjevanih pravic po mirni, izvensodni poti s predpravdnimi pozivi. Posebej v zvezi s stroški pritožnik izpodbija tudi odločitev glede potrebnih pravdnih stroškov, saj meni, da so bili nepotrebni stroški izvršilnega postopka, ki je bil dopuščen in so bili v tej zvezi nepotrebni stroški na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo procesnega dejanja pripoznave tožbenega zahtevka s strani tožene stranke in ni na podlagi 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave, prav tako pa ni odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov na temelju 157. člena ZPP, kljub temu, da so to narekovale dejanske okoliščine primera, v katerih tožba za uveljavitev terjatve ni bila nujna in potrebna za uveljavitev zatrjevanih pravic tožnika, saj tožnik pred pravdno ni poskušal uveljavljati svojih pravic po mirni izvensodni poti s predpravdnimi pozivi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnik 8. 7. 2017 vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave 790,73 EUR na podlagi verodostojne listine - pogodbe o zaposlitvi in da se tožbeni zahtevek nanaša na terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016; - da je tožena stranka zoper sklep o izvršbi vložila ugovor; - da je sodišče v sklepu z dne 23. 8. 2017 razveljavilo sklep o izvršbi z dne 12. 5. 2017 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o sporu med strankama v nadaljevanju odločilo delovno sodišče; - da je po odstopu zadeve na delovno sodišče tožnik na podlagi poziva sodišča tožbo ustrezno dopolnil in med drugim navedel, da delodajalec pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval v celoti in uveljavljal obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila ter povrnitev vseh stroškov postopka; - da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek in zahtevek izpolnila dne 17. 11. 2017; - da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 28. 11. 2017, glede na pripoznavo tožene stranke za plačilo regresa za leto 2016, umaknil tožbo v tem delu zahtevka, vztrajal pa pri povrnitvi stroškov postopka.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Razlog za umik tožbe je bila izpolnitev tožbenega zahtevka med postopkom. V takšnem primeru mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (158. člen ZPP).

7. Določbo 158. člena ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe (oziroma predloga za izvršbo) do umika tožbe le v primeru pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Pravočasen pa je umik tožbe, ki neposredno sledi izpolnitvi zahtevka. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je to tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in ga izpolnila, je pogoj za pravočasnost podan in tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti nastalih stroškov postopka.

8. Tožnik je do povračila stroškov v izvršilnem in sodnem postopku upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, saj je tožena stranka šele po vložitvi tožbe pripoznala in izpolnila tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov, ker pred vložitvijo izvršbe toženca ni opomnil na neplačan regres. V primeru uveljavljanja denarnih terjatev zakon delavcu ne nalaga, da bi moral predhodno uveljavljati denarne terjatve pri delodajalcu in da je to procesna predpostavka za vložitev tožbe, kar zmotno uveljavlja pritožba.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in regres mora izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Posledično je tako zmotno sklicevanje tožene stranke na 157. člen ZPP kot podlago za odločitev o stroških postopka, ki za uporabo med drugim zahteva izpolnjenost pogoja, da tožena stranka ne da povoda za tožbo, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Tožba je bila potrebna, saj je tožena stranka šele po vložitvi tožbe tožbeni zahtevek izpolnila. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo potrebne stroške postopka v višini 499,60 EUR.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni k ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).