Jedro

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik izključno odgovoren za nastanek škode, oziroma da njegov soprispevek k nastali škodi znaša najmanj 90%. Tožnik je pred nezgodo spornega dne ravnal enako, kot so običajno ravnali on in ostali delavci. S strani nadrejenih ni bil opozorjen, da se v času predaje izmene oziroma prejemanja navodil za delo ne sme zadrževati na transportni poti, izmenovodska miza pa je bila postavljena preblizu te poti. V času škodnega dogodka se tožnik tudi še ni obrnil od izmenovodske mize, z namenom, da bi prečkal transportno pot, kar bi lahko kazalo na njegovo premajhno skrbnost (voziček je tožnika zadel v peto leve noge). Nesreči pri delu pa je v veliki meri botrovalo tudi ravnanje delavca, ki je upravljal z vozičkom, saj svojih sodelavcev (med njimi je bil tudi tožnik) ni opozoril, da se jim približuje, čeprav jih je videl. Obveznost zagotovitve pogojev za varnost in zdravje pri delu je na delodajalcu (43.člen ZDR; 5. člen ZVZD-1). Namen drugega odstavka 34. člena ZDR je v tem, da tudi delavec v skrbi za svoje življenje, zdravje in varnost seznani delodajalca z morebitnimi nevarnostmi (enako velja za možnost nastanka materialne škode), ki bi lahko vplivale na te dobrine in da delodajalec v posledici tega obvestila sprejme ustrezne ukrepe za odstranitev (ali vsaj za čim večje zmanjšanje) te nevarnosti. Če pa delodajalec ne spoštuje svojih obveznosti iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD-1 (prva toženka je v nasprotju s predpisi o varnem opravljanju dela nepravilno organizirala delo oziroma je dopuščala, da se delo opravlja na nepravilen in nevaren način, čeprav bi ga lahko organizirala drugače, s čimer bi se lahko izognila škodnemu dogodku) in je zato prišlo do nesreče pri delu, delavcu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode le zato, ker delodajalca ni še posebej obvestil o tej nevarnosti za nastanek škode.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri prvi toženki, ko je prišlo do nesreče pri delu. Do škodnega dogodka je prišlo 12. 7. 2012, ko je tožnika pri izmenovodski mizi, kjer je prejemal navodila za delo, zadel in poškodoval transportni voziček za prevoz orodja (voziček Baka), ki ga je drug delavec takrat peljal po transportni poti. Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prva toženka in druga toženka odškodninsko odgovorni tožniku za škodo iz tega škodnega dogodka v višini 80 %, tožnik pa v višini 20 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta prva toženka in druga toženka po temelju v celoti odškodninsko odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala ob škodnem dogodku dne 12. 7. 2012, pritožbi prve toženke in druge toženke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je prva toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni, saj nimajo nobene podlage v izvedenih dokazih, zato je prva toženka sodišču prve stopnje že v pritožbi obrazloženo očitala bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je ta njena pritožbena navedba pavšalna, zato je ni mogoče preizkusiti. S tem pa je sodišče druge stopnje samo storilo kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Prva toženka v nadaljevanju revizije povzema svoje pritožbene navedbe, ki jih je podala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in navaja, da z njimi ni le pavšalno uveljavljala bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da bi ob pravilnem vpogledu v listine sodišče prve stopnje moralo ugotoviti drugačno dejansko stanje. To pomeni, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe o vsebini listin in zapisnikov o zaslišanju strank in prič ter med samimi temi listinami in zapisniki, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je druga toženka v pritožbi poudarila, da je tožnik za nastalo škodo izključno odgovoren sam, po prepričanju prve toženke pa je najmanj 90 % soodgovoren za škodni dogodek. Protispisen je zaključek sodišča druge stopnje iz 22. točke obrazložitve sodbe, da je tožnik delo opravljal na nedovoljen način zato, ker mu je to naložila prva toženka. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče druge stopnje v 22. točki obrazložitve ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnikov o zaslišanju prič ne izhaja, da so morali delavci stati na transportni poti, kot to napačno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, pri čemer iz zapisnikov o zaslišanju nekaterih prič izhaja prav nasprotno. Tudi to predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna sta tudi zaključka sodišča druge in prve stopnje, da izmenovodska miza ni bila postavljena pravilno. Izvedensko mnenje, na katerega sta sodišči oprli te svoje zaključke, ni bilo izdelano v skladu s pravili stroke, gre zgolj za subjektivne ugotovitve izvedenca. V reviziji izraža tudi nestrinjanje z ugotovitvami iz dopolnitve izvedenskega mnenja in ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati drugega izvedenca, ki ga je prva toženka tudi predlagala. Ker ji sodišče prve stopnje ni ugodilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je bila uporabljena tudi določba 171. člena OZ v zvezi z ugotavljanjem tožnikovega soprispevka za nastanek škode. Glede na izvedene dokaze bi morali sodišči zaključiti, da je bil tožnik izključno odgovoren za nastanek škodnega dogodka, oziroma podredno, da je bil vsaj 90 % odgovoren za ta dogodek. Tožniku je mogoče očitati nepazljivost pri prečkanju transportne poti, saj bi moral glede na 12. člena ZVZD-1 tudi sam skrbeti za svojo varnost. Kršil je tudi 34. člen ZDR, ker nadrejenih ni opozoril, da nima prostora za varno prečkanje transportne poti. S temi svojimi ravnanji in opustitvami je vsaj bistveno prispeval k nastanku škodnega dogodka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Prva toženka v reviziji sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v 22. točki obrazložitve ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin. Ta kršitev je med drugim storjena, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker prva toženka v reviziji ne pojasni, katera so tista odločilna dejstva, glede katerih razlogi v sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni, Vrhovno sodišče te njene revizijske navedbe ni moglo preizkusiti.

7. Neutemeljena je revizijska navedba o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišči prve in druge stopnje nista sledili dokaznemu predlogu prve toženke za postavitev drugega izvedenca, ki ga je ta podala na podlagi 254. člena ZPP. Na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na predlog tožnika in prve toženke med drugim pribavilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Glede na pripombe strank k temu mnenju je pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje in sodnega izvedenca na predlog prve toženke zaslišalo tudi na naroku za glavno obravnavo. Izvedenec je sicer v svojem pisnem izvedenskem mnenju med drugim podal tudi nekatere pravne zaključke, ki so v pristojnosti sodišča (da tožnik ni naredil neprevidnega giba, da so bili delavci opozorjeni na nevarnost in gibanje na transportnih poteh,...), vendar pa je sodišče pri odločitvi upoštevalo le njegove strokovne ugotovitve (v zvezi z vozičkom Baka, v zvezi z lokacijo izmenovodske mize in transportnih poti, v zvezi z ustreznostjo prehodov preko transportnih poti,...). Prva toženka je na zaslišanju izvedencu postavila večje število vprašanj, na katera je izvedenec tudi odgovoril in dodatno argumentiral svoje strokovne ugotovitve, ki jih je v podal v pisnem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi. Po zaključku njegovega zaslišanja je prva toženka še vedno vztrajala pri tem, da je mnenje neprepričljivo, nestrokovno neobjektivno in neargumentirano, pri čemer teh svojih trditev ni konkretno obrazložila (sklicevala se je le na svoje prejšnje navedbe). Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zaključili, da je prva toženka predlagala postavitev drugega izvedenca zato, ker ni soglašala z njegovimi ugotovitvami, ne pa zato, ker bi bila v njegovem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca pa glede na tretji odstavek 254. člena ZPP ni razlog za postavitev novega izvedenca. Z zavrnitvijo dokaznega predloga prve toženke za postavitev novega izvedenca sodišče prve stopnje ni kršilo njene pravice do izjavljanja oziroma do sodelovanja v postopku.

8. V pretežnem delu revizijskih navedb pa prva toženka zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storili sodišči prve in druge stopnje. Bistvena kršitev določb postopka po tej točki je podana, če sodišče listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev, napačno povzame v obrazložitev sodbe oziroma če temu gradivu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima. Ta kršitev pa ni podana, če sodišče drugače od pričakovanj stranke dokazno oceni to listinsko gradivo. V tem primeru se lahko zastavi vprašanje kršitve 8. člena ZPP, pravilne dokazne ocene ter vprašanje pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz revizijskih navedb prve toženke ne izhaja, da bi sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah napačno povzeli vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov, temveč z njimi izraža nestrinjanje z dokazno oceno in dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je kot pravilnega sprejelo tudi sodišče druge stopnje. S temi navedbami torej revizija uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno stanje in ne kaj drugega. Teh revizijskih navedb pa ni mogoče upoštevati, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost prve toženke po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ), ki je imela pri drugi toženki zavarovano splošno odgovornost. Ugotovilo je, da je bilo pri prvi toženki običajno, da so vodje izmene pri izmenovodski mizi pred pričetkom dela razdelili naloge delavcem, da je bila izmenovodska miza nepravilno postavljena ob transportni poti, na kateri so delavci običajno stali ob prejemanju navodil za delo, da s strani prve toženke ni bilo opozoril, da prejemanje navodil za delo na takšen način ne sme potekati in da je bil takšen način predaje oziroma prejemanja navodil nepravilen. Prva toženka ni poskrbela za to, da bi imeli delavci na razpolago vsaj en meter prostora, da se pripravijo na prečkanje transportne poti, ni imela ustrezno označenih pešpoti in ustreznih prehodov (imela je označene zgolj transportne poti), zaradi česar je tožnik, ki se je zaradi prejema navodil za delo zglasil pri izmenovodski mizi, stal in hodil po transportni poti, kar ni bilo v skladu s pravili varnega opravljanja dela. Nadalje je ugotovilo, da je prišlo do nesreče pri delu tudi zato, ker delavec prve toženke, ki je upravljal z vozičkom Baka, ni opozarjal na vožnjo tega vozička, čeprav je bil ta tišji od proizvodnih naprav v proizvodni hali, kjer se je nesreča pripetila. S temi dejanskimi ugotovitvami je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Odgovornost prve toženke za delavca, ki je upravljal z vozičkom Baka, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili s prvim odstavkom 147. člena OZ.

11. Glede na ugovor toženih strank o tožnikovem soprispevku za nastalo škodo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je k nastanku škode soprispeval tudi tožnik (171. člen OZ), saj je ravnal v nasprotju z 12. členom Zakona o varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011, ZVZD-1), ker pri prečkanju transportne poti ni bil dovolj pazljiv oziroma se ni prepričal, če lahko varno prečka transportno pot. Tožnikov soprispevek k nastali škodi pa je utemeljilo tudi s 34. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR, ki je bil v veljavi v času škodnega dogodka), ker tožnik nadrejenih ni opozoril, da je prostor za sestanke na nepravilnem mestu in da delavci nimajo prostora za varno prečkanje transportne poti. Na podlagi teh ugotovitev je tožnikov soprispevek ocenilo na 20 %.

12. Sodišče druge stopnje pa je v svoji sodbi ugotovilo1, da se tožnik zaradi pomanjkanja prostora (v času poškodbe se tožnik po ugotovitvi sodišča druge stopnje še ni obrnil stran od izmenovodske mize, pri čemer je že tedaj stal na transportni poti) ni mogel prepričati o varnem prečkanju transportne poti. Tožnik je prejemal naloge od izmenovodje, na način, kot je bil pri toženi stranki običajen. Delavci so se ob začetku izmene v skladu z uveljavljeno prakso zbirali pri izmenovodski mizi, na istem kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Kot običajno se je spornega dne nahajal pri izmenovodski mizi tudi tožnik, zaradi premajhne razdalje med izmenovodsko mizo in transportno potjo pa je na tej poti tudi stal. Takšen način zbiranja so dopuščali tudi nadrejeni delavci (izmenovodja, prvi nastavljalec,...), ki tožnika niso opozorili, da na transportni poti v času prejemanja delovnih nalog ne sme stati2. Poleg tega je delavec, ki je upravljal z vozičkom Baka (šlo je za voziček na baterijski pogon, katerega delovanje je bilo tišje), opustil svojo dolžnost in delavcev, ki so stali na transportni poti, ni opozoril na prihod tega vozička, kljub temu, da jih je videl in kljub temu, da so proizvodne naprave v proizvodni hali preglasile zvok delovanja tega vozička. Delavci, ki so stali ob izmenovodski mizi, približevanja vozička zato niso zaznali. Posledično je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati nepazljivosti oziroma ravnanja v nasprotju z 12. členom ZVZD-1. 13. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik izključno odgovoren za nastanek škode, oziroma da njegov soprispevek k nastali škodi znaša najmanj 90 %. Tožnik je pred nezgodo spornega dne ravnal enako, kot so običajno ravnali on in ostali delavci. S strani nadrejenih ni bil opozorjen, da se v času predaje izmene oziroma prejemanja navodil za delo ne sme zadrževati na transportni poti, izmenovodska miza pa je bila postavljena preblizu te poti. V času škodnega dogodka se tožnik tudi še ni obrnil od izmenovodske mize, z namenom, da bi prečkal transportno pot, kar bi lahko kazalo na njegovo premajhno skrbost (voziček je tožnika zadel v peto leve noge). Nesreči pri delu pa je v veliki meri botrovalo tudi nepravilno ravnanje delavca, ki je upravljal z vozičkom Baka, saj svojih sodelavcev (med njimi je bil tudi tožnik), ki tega vozička niso zaznali, ni opozoril, da se jim približuje, čeprav jih je videl. Tudi število voženj vozička Baka po transportni poti je vplivalo na zmanjšanje tožnikovega predvidevanja nevarnosti zaradi zadrževanja na transportni poti.3 Ta dejstva tudi po presoji Vrhovnega sodišča izključujejo soprispevek tožnika k nastali škodi.

14. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode, ker delodajalca ni obvestil na neustreznost načina predaje delovnih nalog. Obveznost zagotovitve pogojev za varnost in zdravje delavcev pri delu je na podlagi določb ZDR na delodajalcu (43. člen ZDR; tudi prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Namen drugega odstavka 34. člena ZDR, ki določa, da mora delavec obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje ali zdravje ali za nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu, je v tem, da tudi delavec v skrbi za svoje življenje, zdravje in varnost seznani delodajalca z morebitnimi nevarnostmi, ki bi lahko vplivale na te dobrine (enako velja za možnost nastanka materialne škode) in da delodajalec v posledici tega obvestila sprejme ustrezne ukrepe za odstranitev (ali vsaj za čim večje zmanjšanje) te nevarnosti. V kolikor pa delodajalec ne spoštuje svojih obveznosti iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD-1 (prva toženka je v nasprotju s predpisi o varnem opravljanju dela nepravilno organizirala delo oziroma je dopuščala, da se delo opravlja na nepravilen in nevaren način, čeprav bi ga lahko organizirala drugače, s čimer bi se lahko izognila škodnemu dogodku) in je zato prišlo do nesreče pri delu, delavcu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode le zato, ker delodajalca ni še posebej obvestil o tej nevarnosti za nastanek škode.

15. Ker z revizijo uveljavljanji razlogi niso bili podani, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi 164. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Revizija sodišču druge stopnje ne očita, da bi brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. 2 V času škodnega dogodka je ob tožniku poleg še enega delavca na transportni poti stal tudi prvi nastavljalec, ki je bil tožniku nadrejen. 3 Izmenovodja je v svoji izpovedbi ocenila, da je ta voziček mimo izmenovodske mize peljal v povprečju le dvakrat na izmeno.