Jedro

Udeleženka ni imela splošnega akta ali podjetniške kolektivne pogodbe, kjer bi bili določeni kriteriji za odmero letnega dopusta zaposlenim. Letni dopust je odmerjala na podlagi "seznama kriterijev", ki je bil izdelan v rokopisu in v letu 2003 podaljšan za eno leto s soglasjem sveta delavcev in sindikata in z upoštevanjem sprememb, ki jih je prinesel novi ZDR. "Seznama kriterijev" ni mogoče šteti za podjetniško kolektivno pogodbo ali za splošni akt delodajalca. Zato določba 27. člena KP dejavnosti, po kateri delodajalci ne smejo spreminjati kriterijev za določanje letnega dopusta, ne pride v poštev. Glede na razlago komisije za razlago KP, se ne smejo spremeniti kriteriji, ki so določeni v podjetniških kolektivnih pogodbah ali splošnih aktih, teh pa udeleženka ni imela, zato je bila sprememba kriterijev za odmero letnega dopusta zakonita.

Novi ZDR je v 160. členu določil, da se daljše trajanje dopusta od tistega, ki je določeno v 159. členu ZDR, lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Kljub tej določbi daljše trajanje letnega dopusta od zakonsko določenega, v KP dejavnosti stranke niso določilne. Z aneksom h KP so le prepovedale delodajalcem spreminjanje kriterijev za odmero dopusta, določenih v splošnih aktih in podjetniških kolektivnih pogodbah. Po 232. členu ZDR določbe splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku devetih mesecev od dneva uveljavitve tega zakona, torej s 30.9.2003. Te zakonske določbe s kolektivno pogodbo oz. njenim aneksom ni mogoče izničiti. Tudi če bi pri udeleženki veljal naknadno predloženi Pravilnik o delovnih razmerjih, bi s 30.9.2003 prenehal veljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog sindikata v kolektivnem delovnem sporu, naj se ugotovi, da je nasprotna udeleženka kršila določbe Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 5/98, 114/2003) in da je nasprotna udeleženka dolžna izdelati čistopis lestvice za izračun letnega dopusta, ki je veljala pred njeno enostransko odločitvijo ter ob upoštevanju kriterijev, določenih v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) izdati nove odločbe o odmeri dopusta.

Zoper sodbo se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da udeleženka glede na 27. člen KP dejavnosti ne bi smela spreminjati kriterijev za odmero letnega dopusta. Tudi če ni bilo posebnega akta, ki bi določal kriterije in bi dejansko veljal seznam kriterijev, bi bilo le-tega treba šteti za splošni akt. Že to, da udeleženka kriterijev ni določila v formalnem splošnem aktu, predstavlja kršitev KP. V pritožbi pa predlagatelj uveljavlja kot novo dejstvo, za katerega med postopkom pred sodiščem prve stopnje še ni vedel, obstoj splošnega akta, v katerem so določeni kriteriji za odmero dopusta. Pravilnik o delovnih razmerjih naj bi bil sprejet v letu 1993, ko se je firma udeleženke glasila še Mercator Kopitarna Sevnica, d.o.o.; zaslišane priče naj bi to dejstvo zamolčale. Kriteriji, kot jih določa pravilnik, so enaki, kot kriteriji s seznama, ki se je v preteklih letih uporabljal kot osnova za odmero letnih dopustov zaposlenih pri udeleženki. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da bi se kriteriji ne smeli spreminjati le, če bi bili določeni v splošnem aktu ali kolektivni pogodbi, pritožba meni, da novo odkritje njen predlog utemeljuje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev predlogu oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Udeleženka v odgovoru na pritožbo navaja, da skupščina njenega pravnega prednika pravilnika, na katerega se sklicuje predlagatelj, nikoli ni veljavno sprejela, saj ni bila organ, ki bi bil za to pristojen. V času, ko naj bi bil pravilnik sprejet, je za udeleženko oz. njeno pravno prednico kot podjetje v mešani lastnini veljal še Zakon o podjetjih (ZP, Ur.l. SFRJ št. 77/88 - 61/90), ta pa za podjetja v mešani lastnini ni predvideval skupščine, kar pomeni, da bi pravilnik lahko veljavno sprejel le delavski svet. Po preoblikovanju v delniško družbo se je udeleženka odločila, da pravilnika o delovnih razmerjih ne potrebuje in ga tudi nikoli ni sprejela. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje popolno ugotovilo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Zmotno je stališče pritožbe, da "odkritje" Pravilnika o delovnih razmerjih predstavlja nov dokaz, za katerega je izvedela šele po zaključku glavne obravnave in bi se zato v pritožbenem postopku moral upoštevati. Pravilnik ni dokaz, ampak je materialno pravo, za katerega se domneva, da ga stranke poznajo. Obstoj kriterijev v pravilniku pa je novo dejstvo, ki ga je mogoče v pritožbenem postopku po 337. členu ZPP upoštevati le, če se izkaže, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla navajati do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tega predlagatelj ni izkazal, saj bolj kot trditev, da so priče zamolčale obstoj pravilnika čudi dejstvo, da za pravilnik o delovnih razmerjih, ki je osnovni akt o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev ne ve sindikat kot predstavnik delavcev pri uveljavljanju njihovih pravic.

Najmanj, kar bi se od sindikata pričakovalo je to, da je na tekočem s poznavanjem veljavnih aktov delodajalca, pri katerem je organiziran. V nasprotnem primeru svoje vloge delavskega zaščitnika sploh ne more izvajati. Udeleženka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja tudi na to, da predloženi akt ni podpisan in da ni izkazano, ali je veljavno sprejet. Zato ga v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da je imel predlagatelj vse možnosti v okviru svojih pooblastil doseči po uveljavitvi ZDR ureditev posameznih vprašanj, ki se tičejo pravic delavcev, v kolektivni pogodbi (bodisi dejavnosti ali podjetniški). To posebej še velja za tiste pravice, ki se po napotilu zakona uredijo v kolektivnih pogodbah, med te pa sodijo tudi pravice v zvezi z letnim dopustom.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da udeleženka ni imela splošnega akta ali podjetniške kolektivne pogodbe, kjer bi bili določeni kriteriji za odmero letnega dopusta zaposlenim. Letni dopust je odmerjala na podlagi "seznama kriterijev", ki je bil izdelan v rokopisu in v letu 2003 za eno leto s soglasjem sveta delavcev in sindikata z upoštevanjem sprememb, ki jih je prinesel novi ZDR, tudi delno spremenjen. Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja, da je direktor udeleženke za leto 2004 sprejel nov "seznam kriterijev" za odmero dopusta.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da "seznama kriterijev" ni mogoče šteti za podjetniško kolektivno pogodbo ali za splošni akt, zato določba 27. člena KP dejavnosti ne pride v poštev. Po citirani določbi namreč delodajalci ne smejo spreminjati kriterijev za določanje letnega dopusta. Glede na razlago, ki jo je sprejela komisija za razlago KP, namreč da se ne smejo spremeniti kriteriji, ki so določeni v podjetniških kolektivnih pogodbah ali splošnih aktih, teh pa udeleženka ni imela, je štelo, da je bila sprememba kriterijev za odmero letnega dopusta zakonita.

Pritožbeno sodišče s tem zaključkom soglaša. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS) je v 31. členu prepustil določitev meril za odmero letnega dopusta splošnim aktom delodajalca oz. kolektivni pogodbi. V KP dejavnosti kriteriji za odmero dopusta niso določeni. Novi ZDR je v 160. členu določil, da se daljše trajanje dopusta od tistega, ki je določeno v 159. členu lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Kljub tej določbi stranke kolektivne pogodbe dejavnosti, med katerimi je tudi predlagatelj, izrecnega zakonskega pooblastila niso izkoristile in kriterijev za odmero letnega dopusta, s katerimi bi lahko določile daljše trajanje od zakonsko določenega, v KP dejavnosti niso določile. Z aneksom h KP so le prepovedale delodajalcem spreminjanje kriterijev za odmero dopusta, določenih v splošnih aktih in podjetniških kolektivnih pogodbah. Po 232. členu ZDR določbe splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku devetih mesecev od dneva uveljavitve tega zakona, torej s

30.9.2003. Te zakonske določbe s kolektivno pogodbo oz. njenim aneksom ni mogoče izničiti. Tudi če bi pri udeleženki veljal naknadno predloženi Pravilnik o delovnih razmerjih, bi s

30.9.2003 prenehal veljati.

Udeleženka je s postavitvijo spornih kriterijev sledila zakonski določbi o trajanju letnega dopusta in jo tudi v celoti spoštovala. Zadnji veljavni kriteriji so bili določeni s soglasjem sindikata in sveta delavcev za leto 2003, vendar izključno le za to leto. Zato udeleženka v letu 2004, ker dogovora s sindikati in svetom delavcev ni bilo, ni imela druge možnosti, kot da odmeri zaposlenim letni dopust v skladu z zakonom. To pa je tudi storila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.