Jedro

Sodišče mora pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Mestno redarstvo je zoper storilca M. Č. dne 10. 7. 2012 izdal plačilni nalog, št. 2240-20293/2011 - 51016113 zaradi prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (

v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo 500 € in 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 2992/2012 z dne 25. 4. 2013 zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitev določb postopka po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo trdil, da avtomobila, ki je last družbe M. d. o. o., spornega dne ni vozil on, temveč v tej družbi zaposlen voznik M. A., pri čemer je navedel tudi njegov naslov. Prekrškovni organ je pridobil izjavo A., iz katere izhaja, da vozilo dnevno vozi več zaposlenih, zato ne more prevzeti odgovornosti za prekršek. Sodišče je na ta dokaz oprlo sodno odločbo, čeprav storilcu ni dalo možnosti, da se z njim seznani in se o njem izjavi. S tem je sodišče kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sodišče pa je kršilo tudi prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. Če je namreč sodišče v izjavo kršitelja dvomilo, bi moralo v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati. Glede na izjavo kršitelja, da je vozilo last družbe M. d. o. o., pa bi se sodišče moralo natančneje opredeliti tudi do pravnega in dejanskega statusa kršitelja.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavani zadevi je udeleženec v cestnem prometu dne 24. 11. 2010 ob 12.40 uri po Litijski cesti v Ljubljani, kjer je hitrost vožnje omejena na 60 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 86 km/h, kar je za 26 km/h več od dovoljene. Prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti je bil ugotovljen s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti, ki slikovno dokumentira prekrške. Kot izhaja iz plačilnega naloga je prekrškovni organ z vpogledom v evidenco ugotovil, da je M. Č. „lastnik / uporabnik“ tega vozila, zato je plačilni nalog izdal zoper njega. Kršitelj je vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da je lastnik vozila družba M. d. o. o., ter da vozila ni vozil on, temveč v njihovem podjetju zaposlen M. A. Navedel je naslov A. ter predlagal, da se plačilni nalog naslovi nanj. Prekrškovni organ je po prejemu zahteve za sodno varstvo dopolnil dokazni postopek (četrti odstavek 63. člena ZP-1) ter pridobil pisno izjavo A., iz katere izhaja, da A. ne prevzema odgovornosti za prekršek, saj sta od dneva storitve prekrška pretekli že skoraj dve leti, vozilo pa naj bi dnevno uporabljali vsi zaposleni v družbi M. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi prekrškovni organ ali sodišče kršitelja z navedeno izjavo seznanila. Sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. V obrazložitvi sodbe, s katero je zahtevo zavrnilo, je povzelo izjavo A., nato pa navedlo, da A. navedb kršitelja ni potrdil, kršitelj pa zahtevi tudi ni priložil drugih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je vozilo vozil A. oziroma da se kršitelj v tem času ni nahajal na kraju prekrška.

5. Glede na navedeno procesno situacijo vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja na določbo petega odstavka 65. člena ZP-1, po kateri mora sodišče pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti. Sodišče mora o tem obvestiti storilca ter ga seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Gre za zakonsko konkretizacijo ustavne pravice do izjave, ki je eno temeljnih jamstev poštenega postopka (22. in 29. člen Ustave); če kršitelju ni omogočeno, da se opredeli do dokaznega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, postopka ni moč označiti za poštenega.(1) V obravnavani zadevi sodišče navedenega procesnega jamstva ni upoštevalo, saj je sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, med drugim oprlo na izjavo A. (iz obrazložitve sodbe izhaja, da je ta izjava pomembno vplivala na presojo verodostojnosti kršiteljevih navedb v zahtevi za sodno varstvo), s katero kršitelj ni bil predhodno seznanjen in se posledično o njej tudi ni mogel izjaviti.

6. Utemeljene pa so tudi navedbe vrhovnega državnega tožilca, da se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do vprašanja, na katerem pravnem temelju iz 233. člena ZVCP-1 je vzpostavljena domneva, da je kršitelj storilec prekrška –

ali je kršitelj za prekršek odgovoren kot lastnik vozila, imetnik pravice uporabe ali odgovorna oseba pravne osebe. Glede na to, da pravna podlaga za kršiteljevo odgovornost za prekršek ni jasno razvidna iz plačilnega naloga, kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je lastnik vozila družba M. d. o. o, bi sodišče moralo glede te odločilne okoliščine navesti jasne razloge. Sodišče pa je, nasprotno, povzelo zgolj celotno besedilo 233. člena ZVCP-1, ni pa presodilo, kateri izmed pravnih temeljev odgovornosti, ki so navedeni v tem členu, je podan v konkretnem primeru. S tem je sodišče kršilo drug vidik kršiteljeve pravice do izjave v postopku, tj. pravico do obrazložene sodne odločbe(2), ki je v prekrškovnem postopku na podlagi zahteve za sodno varstvo konkretizirana v drugem odstavku 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 .

C. 7.

Glede na ugotovljene kršitve pravil postopka je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče skladno s petim odstavkom 65. člena ZP-1 kršitelju omogoči, da se z dokaznim gradivom, ki lahko vpliva na odločitev, seznani ter se glede njega izjavi. Če bo sodišče dokazni postopek dopolnilo oziroma ponovilo z zaslišanjem prič ali pribavo listin, bo moralo kršitelju omogočiti, da pri izvajanju dokazov sodeluje oziroma se s pridobljenimi dokazi seznani in se o njih izjavi. Po tako izvedenem postopku bo moralo sodišče naprej ugotoviti, ali je podan kateri izmed temeljev za odgovornost po 233. členu ZVCP-1, nato pa presoditi, ali je kršitelj uspel izkazati razumen dvom v domnevo, da je na podlagi tega temelja storilec prekrška.(3) Op. št. (1): V zvezi s tem glej obširno judikaturo Vrhovnega sodišča RS (npr. IV Ips 63/2012 z dne 27. 11. 2012, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 59/2009 z dne 19. 11. 2009, IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008).

Op. št. (2): V zvezi s tem glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-672/03 z dne 30. 9. 2005, tč. 5. Op. št. (3): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, tč. 24.