Jedro

Tožena stranka je svoje trditve, da so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne, sestavljene zato, da je tožnik svoje osebne stroške plačeval s pomočjo toženke in se na ta način izognil plačilu DDV, utemeljevala z navedbo stroškov, ki naj bi jih toženka plačevala za tožnika (adaptacija stanovanja, stroški šolnine in nakup osebnega vozila). Sodišče je ugotovilo, da je toženka izkazala, da je za tožnika poravnala stroške študija, vendar je zaključilo, da ti stroški niso predmet tega postopka in da bi morala toženka zahtevek za povrnitev teh stroškov določno uveljavljati, bodisi z nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom. Utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da ne uveljavlja zahtevka zoper tožečo stranko (saj ga nima), ampak z dokazanim plačilom šolnine za tožnika izkazuje sklenitev dogovora o plačevanju tožnikovih stroškov, kar je sodišče prezrlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93388/2015 z 11. 8. 2015 v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje in v delu, s katerim je bilo naloženo toženi stranki plačilo 156 EUR stroškov izvršilnega postopka (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 4.476,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje in v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Glede preostalega dela je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek v tem delu (za 2.866,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje) zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 2.764,20 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje o tem, če sta pravdni stranki sklenili veljavne in zavezujoče posojilne pogodbe, ali pa so bile te le navidezne in nične. Odločitev je oprta zgolj na del ugotovljenega dejanskega stanja, relevanten del pa je ostal spregledan. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbi tožnika in A. A., dokazna ocena njunih izpovedb in verodostojnosti pa je ostala neobrazložena in nepojasnjena. Sodišče je napačno uporabilo pravila glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Dokazna ocena ni bila celovita, niti pravilna. Tožnik je zahtevek za plačilo utemeljeval na listinah (posojilnih pogodbah), toženka pa je uveljavljala navideznost oziroma fiktivnost posojilnih pogodb in se sklicevala na ustnost dogovora med tožnikom in A. A. Po vsebini je šlo ves čas za spor med tožnikom in A. A., ki se je odrazil prek toženke, ki je družba z omejeno odgovornostjo. Obe neposredno vpleteni osebi sta izpovedovali diametralno nasprotno glede okoliščin v zvezi s pomenom in namenom listin "posojilne pogodbe". Sodišče je verjelo zgolj in samo tožniku, iz obrazložitve pa ne izhaja, zakaj sodišče ni verjelo A. A. V tem delu sodba nima nobenih razlogov. Tožnik ni verodostojen in ni resnicoljubna pravdna stranka. Tožnik je s tožbo prvotno zahteval tudi plačilo zneska 4.476,39 EUR, ker naj bi na službenem potovanju v ... in ... plačal letalsko vozovnico. Tožnik pa ni imel nobenih stroškov s financiranjem letalske karte, saj so bile karte plačane s koriščenjem milj. Znesek letalske karte v višini 4.476,39 EUR je izmišljen strošek, dokument, s katerim skuša tožnik dokazovati strošek, pa ponarejen. Tožnik je nato s pripravljalno vlogo zahtevek glede tega zneska umaknil in s tem sam priznal, da mu vtoževani strošek sploh ni nastal, saj si ga je enostavno izmislil. Očitno je, da je tožnik navajal neresnična dejstva, kar kaže na njegovo neverodostojnost. Sodišče je to v celoti prezrlo.

Toženka je v postopku zatrjevala, da so bile posojilne pogodbe navidezne in skladno s prvim odstavkom 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nične, zato ni razumljiva obrazložitev sodišča, da bi morala tožena stranka izkazati, da so bile posojilne pogodbe zavedene in da so bili zneski posojila tožniku vrnjeni. Če so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne, potem ni obveznosti vračila posojila, saj obveznost nikoli ni nastala. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi moral biti namen navideznih posojilnih pogodb razviden iz računovodskih izkazov in bilanc toženke. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je v tem delu kontradiktorna. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi morala toženka z vpogledom v računovodske bilance ter imenovanjem izvedenca finančne stroke dokazati, da je bila družba pozitivna. Dejanskega vprašanja, ali ima družba do tožnika dolg, ni mogoče dokazovati z vpogledom v bilance, saj so v njih izkazane posojilne pogodbe in obveznosti, kar ravno predstavlja način prikritja volje tožnika in A. A. Sodišče je prezrlo, da je tožena stranka s predložitvijo listinske dokumentacije, in sicer izpiskov transakcijskih računov, dokazala, da je bila družba na datume, ko naj bi tožnik posodil denar, vedno likvidna in je imela vedno dovolj denarnih sredstev na poslovnem računu. Zato ni bilo nikakršne ekonomske potrebe za tovrstna "posojila". Sodišče teh izkazanih okoliščin ni upoštevalo in se do teh dokazov ni opredelilo. Zaradi dokazne stiske, ko gre za navidezne pogodbe, pri katerih se zapis pogodbe razlikuje od resnične volje, ki je bila ustno dosežena, ni mogoče predložiti ustreznih listinskih dokazil. Zato bi moralo sodišče prepričljivo argumentirano odločiti, ali verjame tožniku ali A. A. in odločitev natančno obrazložiti.

Toženka je zatrjevala in dokazala, da je za tožnikovo šolnino plačala 6.390 EUR. Med tožnikom in A. A. je bilo dogovorjeno, da bo tožnik zagotovil sredstva za lastno šolnino, ta sredstva nakazal na transakcijski račun tožencu, toženec pa E. Neutemeljeno je zato stališče sodišča, da bi morala toženka zahtevati vračilo stroškov šolnine z nasprotno tožbo ali pobotnim ugovorom. Toženka nima zoper tožnika nobenega zahtevka iz naslova šolnine, saj je tožnik te stroške poravnal tako, da jih je nakazal na račun tožene stranke, ki je bil zaveden in knjižen kot posojilo, potem pa je družba iz naslova teh sredstev plačala račune, ki jih je E. izstavil iz naslova šolnine za tožnika. S tem je bil le realiziran dogovor med obema udeležencema.

Tudi glede osebnega vozila ... je sodišče sledilo zgolj trditvam in izpovedbam tožnika, trditvam in izpovedbi A. A. pa ne, čeprav tega ni obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo najprej ugotoviti, ali je šlo pri avtomobilu za službeni avtomobil, ki ga je financirala družba ali pa za tožnikov osebni avtomobil za zasebne namene. V tem delu sta si bili diametralno nasprotni izpovedbi tožnika in A. A. Sodišče je tudi pomanjkljivo povzelo izpovedbo A. A. Ta je potrdil, da je družba tudi njemu kupila avto, ni pa sodišče povzelo nadaljnje izpovedbe, da je bil dogovor, da oba zagotovita polog za avtomobile, ostanek pa je plačan preko leasinga družbe. Tudi glede plačila stroškov sanacije kopalnice je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Šlo bi za preveliko naključje, če bi ista oseba v istem obdobju izvajala dela v stanovanju tožnika in v poslovnih prostorih toženke. B. B. je zanikal, da bi izstavil in podpisal račun z 31. 7. 2012, na katerega se je skliceval tožnik, niti ni potrdil tožnikovih trditev, da bi se dela izvajala tako v njegovem stanovanju kot v poslovnih prostorih toženke.

Toženka je zatrjevala in dokazala, da je tožnik prejel z njene strani 8.500 EUR iz naslova fiktivnih potnih nalogov. Izkazalo se namreč je, da del tožnikovih nakazil, ki jih je izvedel na račun toženke z namenom plačevanja osebnih stroškov prek družbe, ni bil potreben. Zato je toženka tožniku nakazala znesek, ki naj bi predstavljal povračilo potnih stroškov, ki tožniku v resnici nikoli niso nastali. Šlo je za fiktivne potne naloge, tožnik pa ni nikoli izkazal, da so bili potni nalogi resnični. Tožnik je nato na naroku 21. 4. 2017 umaknil dokazni predlog po pribavi podatkov o potnih nalogih in izplačilih potnih nalogov ter po postavitvi izvedenca ekonomske stroke. Pripomba sodišča, da bi lahko toženka sama predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi potrdil fiktivnost nalogov, je neutemeljena. Šlo je za trditveno in dokazno breme tožnika.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva vračilo sredstev po posojilnih pogodbah z 11. 6. 2012, 13. 8. 2012, 11. 9. 2012, 6. 6. 2014 in 1. 7. 2014. Skupni znesek vseh danih posojil znaša 33.000,00 EUR, ker je tožena stranka tožniku vrnila 3.000 EUR, tožnik s tožbo zahteva (še) vrnitev preostanka. Tožena stranka zahtevku nasprotuje in navaja, da tožnik toženki nikoli ni ničesar posodil. Z nakazilom posameznih zneskov je tožnik toženki vrnil stroške, ki jih je zanj plačala. Kot namen nakazila je bilo navedeno posojilo po pogodbi, dejansko pa je šlo za računovodsko prikazovanje in utemeljevanje nakazila. Med družbenikoma toženke, tožnikom in A. A., je bil sklenjen ustni dogovor, da se določeni tožnikovi stroški prikažejo kot strošek družbe, da bi se prihranil znesek DDV in bi se družbi ustvarjali stroški, pod pogojem, da družbenika ves denar brez DDV vrneta družbi. Dogovor je bil sklenjen (le) ustno, družbenika pa sta bila od ustanovitve družbe do tožnikovega izstopa iz družbe v dobrih odnosih. A. A. je tožniku zaupal in mu prepustil vso finančno poslovanje. Toženka torej v postopku trdi, da so bile posojilne pogodbe fiktivne, sestavljene zato, da je tožnik svoje osebne stroške (adaptacija stanovanja, stroški šolnine in nakupa osebnega vozila) plačeval s pomočjo toženke in se na ta način izognil plačilu DDV.

6. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku tožnika v pretežnem delu ugodilo (razen za znesek 2.866,64 EUR z zamudnimi obrestmi). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožniku uspelo z listinami dokazati, da je toženki denarna sredstva posodil, toženki pa ni uspelo dokazati, da je šlo za navidezne pogodbe (17. točka obrazložitve). Štelo je tudi, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bile posojilne pogodbe zavedene in da so bili vsi zneski posojila tožniku vrnjeni (14. točka obrazložitve).

7. Take zaključke prvostopenjskega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno napada. Sodišče je napravilo zaključke na podlagi dokazne ocene, oprte predvsem na listinske dokaze tožeče stranke, pri čemer se sodišče do očitno nasprotnih izpovedb tožnika in A. A. ni opredelilo. Prezrte pa so ostale tudi navedbe tožene stranke o zatrjevani likvidnosti tožene stranke in dokazi o tem (izpovedba A. A. in listine), zatrjevane okoliščine o nekdanjem prijateljstvu med tožnikom in družbenikom toženca A. A. ter navedbe in dokazi o toženkinem plačilu tožnikove šolnine.

8. 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa prosto presojo dokazov po kateri mora sodišče presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, ti pa morajo biti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. ZPP ne pozna dokaznih pravil po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale (le) z določenimi dokazi. Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšno dokazno moč ima posamezen dokaz (primerjaj sklep VS RS II Ips 212/2012).

9. Tožena stranka v postopku zatrjuje fiktivnost sklenjenih posojilnih pogodb ter se sklicuje na usten dogovor sklenjen med tožnikom in družbenikom tožene stranke A. A. Trditve o fiktivnosti posojilnih pogodb in obstoju ustnega dogovora dokazuje z izpovedbo strank in priče A. A., ki je prvostopenjsko sodišče niti ni ocenilo in se do nje ni opredelilo, niti se ni opredelilo do očitno nasprotnih izpovedb tožnika in priče A. Tožena stranka se sklicuje na ustni dogovor (sklenjen med tožnikom in družbenikom tožene stranke), s katerim sta se dogovorila nekaj drugega, kot je navedeno v posojilnih pogodbah (za katere toženec trdi, da so navidezne). Listinska dokazila, k predložitvi katerih poziva sodišče prve stopnje toženo stranko, so za dokazovanje ustnega dogovora neprimeren dokaz. Tožena stranka dokazuje sklenitev zatrjevanega dogovora z zaslišanjem oseb, ki so dogovor sklenile. Sodišče pa mora izvedene dokaze dokazno ovrednotiti in jih umestiti v mozaik dokazne ocene.

10. Tožena stranka je svoje trditve, da so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne, sestavljene zato, da je tožnik svoje osebne stroške plačeval s pomočjo toženke in se na ta način izognil plačilu DDV, utemeljevala z navedbo stroškov, ki naj bi jih toženka plačevala za tožnika (adaptacija stanovanja, stroški šolnine in nakup osebnega vozila). Sodišče je ugotovilo, da je toženka izkazala, da je za tožnika poravnala stroške študija (19. točka obrazložitve), vendar je zaključilo, da ti stroški niso predmet tega postopka in da bi morala toženka zahtevek za povrnitev teh stroškov določno uveljavljati, bodisi z nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom. Utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da ne uveljavlja zahtevka zoper tožečo stranko (saj ga nima), ampak z dokazanim plačilom šolnine za tožnika izkazuje sklenitev dogovora o plačevanju tožnikovih stroškov, kar je sodišče prezrlo.

11. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji na logični presoji izvedenih dokazov in njihovi oceni, je podana kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov. Sodišče prve stopnje je zato bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter jo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v katerem naj upošteva zgornja navodila (354. člen ZPP).