Jedro

Ker iz listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici predhodno vročila pisno obrazložitev in ji omogočila zagovor (2. odst. 83. člena ZDR/2002), ni podana samovolja tožene stranke.

Sodišču se ni bilo potrebno opredeliti do predlaganega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR/2002, saj tožnica ni izkazala, da je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevala tudi sodelovanje sindikata. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR/2002 je možno le ob predpostavki, da sindikat s svojim obrazloženim mnenjem nasprotuje dani odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da tožena stranka zadrži izvršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13.6.2003 in učinkovanje le-te do pravnomočne odločitve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi in da je tožena stranka za čas veljavnosti začasne odredbe dolžna poklicati tožnico nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto referent za zavarovanje, ki se uvršča v 18. plačilni razred V. tarifne skupine s količnikom 2,40 in ji za čas od 13.6.2003 dalje priznati in izplačati plačo za delovno mesto referenta za zavarovanje ter druge pravice iz delovnega razmerja. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da je tožnica podala predlog za izdajo začasne odredbe tako po določbah Zakona o izvršbi, kot tudi po določbah novega Zakona o delovnih razmerjih, ki v 85. členu določa zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Ker se sodišče prve stopnje do zadržanja učinkovanja ni opredelilo, je mnenja, da izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov. Sodišče je sicer odločalo o začasni odredbi na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, kar pa ne vključuje odločanja o zadržanju po 85. členu ZDR. Sodišče je tudi zavzelo zmotno stališče, da iz doslej predloženih dokaznih listin ni mogoče ugotoviti nezakonitosti postopka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici vročila predhodno pisno obdolžitev v skladu s 177. členom ZDR, pri čemer pa ni zavzelo stališča, kakšna je ta pisna obrazložitev. Povabilo na razgovor dne 9.6.2003 sicer res pomeni neke vrste pisne obrazložitve, vendar iz tega povabila ni razvidno, ali gre za disciplinski postopek ali za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tudi stališče sodišča, da Zakon o delovnih razmerjih v 177. členu ne konkretizira časa, ki mora biti delavcu na voljo za pripravo zagovora. Zakon tega roka res ne določa, vendar je pri tem potrebno upoštevati primeren rok, ki pa za pripravo zagovora nikakor ni en dan.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določba postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe je v določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da lahko sodišče izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti ali na predlog stranke tudi v individualnih delovnih sporih, če je potrebno, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Podan in izkazan mora biti torej vsaj eden izmed omenjenih pogojev, sicer izdaja začasne odredbe ni dopustna.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni podan nobeden izmed alternativnih pogojev za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka tožnici dne 11.6.2003 izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) s tem, da omenjena odpoved prične učinkovati dne 13.6.2003. V pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka podrobno opisuje ugotovljene kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnica storila pri delu ter tudi navaja, kakšen zagovor je podala tožnica ter odpoved utemeljuje s tem, da bi tožničino nadaljnje delo pomenilo tveganje za povzročitev večje materialne škode. Ker iz listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici predhodno vročila pisno obrazložitev in ji omogočila zagovor (2. odst. 83. člena ZDR), je potrebno ugotoviti, da v konkretnem primeru ne moremo govoriti o samovoljnem ravnanju tožene stranke. Samovolja je podana le tedaj, če si kdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre oziroma, če gre za očitno protipravno ravnanje, ki pomeni grobo kršitev prisilnih predpisov. Tudi obstoj nenadomestljive škode ni podan. Ta škoda nastaja le zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, takšno ravnanje pa v obravnavanem primeru na strani tožene stranke ni izkazano.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98). Ta zakon v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu je terjatev zoper dolžnika nastala. Pri tem pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnosti obstoja terjatve, kar pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, niti, da obstoji katera izmed ostalih predpostavk, ki pogojujejo izdajo začasne odredbe. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predlaganega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR pa je potrebno poudariti, da se v konkretnem primeru sodišču do omenjenega zadržanja pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno opredeliti, saj tožnica v postopku ni izkazala, da je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevala tudi sodelovanje sindikata. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR pa je možno le ob predpostavki, da sindikat s svojim obrazloženim mnenjem nasprotuje dani odpovedi. Takega obrazloženega mnenja sindikata v obravnavanem primeru ni bilo. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te niso bistvenega in odločilnega pomena za pravilno pravno presojo odločitve in so zato lahko le predmet vsebinskega odločanja o sporni zadevi. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.