Jedro

Po določbi tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2 nosi v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona stroške neupravičene izvršbe njen predlagatelj. Toženka pa je subsidiarno dolžna upoštevati tudi določila ZUP, konkretno tretji odstavek 113. člena, po katerem udeleženec postopka krije sam tiste stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, ne glede na to, kdo je zahteval uvedbo postopka in ne glede na uspeh v postopku (tudi za povrnitev tako nastalih stroškov pa mora biti podana zahteva, saj se po uradni dolžnosti o povrnitvi stroškov ne odloča). Smiselno enako določbo vsebuje tudi sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem plača stroške davčnega postopka v vsakem primeru udeleženec postopka, če jih je povzročil po svoji krivdi. V konkretnem primeru presoja utemeljenosti povrnitve stroškov davčne izvršbe tožnici z vidika omenjenih določb ni bila opravljena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Carinskega urada Sežana, št. DT 493-5904/2009-8 z dne 22. 3. 2012 se v 3. in 4. točki izreka sklepa odpravi in se zadeva v omenjenem obsegu vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S sklepom št. DT 493-5904/2009-8 z dne 22. 3. 2012 je Carinski urad Sežana v točki 1 izreka sklepa ugotovil, da se postopek davčne izvršbe zoper dolžnico A.A. ustavi, ker je bila sodna taksa plačana na račun predlagatelja pred začetkom davčne izvršbe. V 2. točki izreka sklepa je odpravil sklep Carinskega urada Sežana o izvršbi z dne 4. 1. 2011. V izpodbijani 3. in 4. točki sklepa pa je ugotovil, da je A.A. upravičena do vračila neupravičeno zarubljenih sredstev iz naslova stroškov izdaje sklepa o izvršbi v višini 20,86 EUR oziroma 22,00 EUR, ter da je omenjene stroške v skupnem znesku 42,86 EUR dolžno kot predlagatelj plačati Okrajno sodišče v Škofji Loki v 30 dneh.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki kot predlagatelj v skladu s 35. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) Carinskemu uradu Sežana dne 19. 10. 2009 podalo predlog za izterjavo neplačane sodne takse v višini 43,20 EUR, ki jo je bila dolžna A.A. Carinski urad Sežana je dne 23. 3. 2010 izdal opomin pred izvršbo, s katerim je dolžnico pozval k plačilu dolgovane sodne takse oziroma dostavi dokazila o plačilu obveznosti. Ker se dolžnica v danem roku na opomin ni odzvala, prav tako predlagatelj izvršbe ni posredoval informacije o prejetem plačilu, je Carinski urad Sežana dne 4. 1. 2011 začel postopek davčne izvršbe. V nadaljevanju je bil dolgovani znesek dolžnici zarubljen.

Okrajno sodišče v Škofji Loki je nato z dopisom Carinskemu uradu Sežana odstopilo v reševanje prošnjo A.A. za vračilo preveč plačanih sredstev v zvezi s takso za vpis nepremičnine v register nepremičnin. V konkretnem primeru je nato Carinski urad Sežana ugotovil, da je bila dolgovana taksa plačana dne 25. 11. 2009, čemur tudi predlagatelj postopka Okrajno sodišče v Škofji Loki ni oporekal. Obveznost je bila poravnana pred izdajo opomina z dne 23. 3. 2010 in pred izdajo sklepa o izvršbi. Zato je davčni urad postopek davčne izvršbe na podlagi 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ustavil, hkrati pa tudi odpravil sklep o izvršbi.

V nadaljevanju Carinski urad Sežana ugotavlja, da je A.A. upravičena do vračila stroškov izdaje sklepa v višini 20,86 EUR in povračila stroškov izvršitve sklepa banke B. d.d. v višini 22,00 EUR, ki so nastali zaradi neupravičene davčne izvršbe. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 152. člena ZDavP-2. V konkretnem primeru je bila sodna taksa plačana na račun predlagatelja postopka, v čigar plačila pa Carinski urad Sežana nima vpogleda. Prav tako ni mogel vedeti, da je obveznost že poravnana, saj ga predlagatelj postopka o tem ni obvestil. Zato v skladu s tretjim odstavkom 152. člena ZDavP-2 nosi stroške neupravičene izvršbe v višini 42,86 EUR predlagatelj postopka.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-49/2012-2 z dne 28. 9. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je predlagatelj izvršbe Okrajno sodišče v Škofji Loki vložilo predlog za izvršbo pri carinskem uradu po tem, ko je plačilni nalog opr. št. Dn 1230/2009 z dne 2. 9. 2009 postal izvršljiv 7. 10. 2009, ter da je taksna zavezanka taksno obveznost izpolnila 25. 11. 2009 na prehodni račun pritožnice, kar izhaja iz njenega dopisa z dne 4. 4. 2011. Sporno pa ostaja, ali je Carinski urad Sežana glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožnici upravičeno naložil plačilo stroškov neupravičene izvršbe v višini 42,86 EUR. V nadaljevanju pritožbeni organ poudarja, da se ne strinja s stališčem pritožnice, da bi moral ta strošek bremeniti carinski organ glede na drugi odstavek 152. člena ZDavP-2. Po mnenju pritožbenega organa tudi ni mogoče naložiti stroškov postopka taksni zavezanki. Pri tem se sklicuje na 152. člen ZDavP-2. Poudarja, da je pritožnica kot predlagateljica postopka, z opustitvijo obvestila Carinskega urada o prejetem plačilu, četudi po izdanem predlogu za izvršbo povzročila, da se je izvršba zoper dolžnico neupravičeno začela. Po mnenju pritožbenega organa tako pritožnica ni storila vsega, kar bi bila dolžna storiti. V šestem členu ZST-1 je določeno, da taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse, ni dolžan dostaviti sodišču nikakršnih dokazil o plačilu. Zato mora sodišče samo ugotoviti, ali je bila v posameznem primeru taksa v resnici plačana in kdaj je bila plačana. Navedeno določbo je po mnenju tožene stranke potrebno razumeti tako, da je pritožnica ne glede na to, kdaj dobi plačilo taksnega zavezanca, dolžna voditi evidenco prejetih plačil in če je potrebno tudi podati predlog o umiku izvršbe, česar pa v obravnavanem primeru ni storila. Sklicuje se tudi na 135. člen Sodnega reda. Dodatno še pojasnjuje, da je dolžnica svoje obveznosti poravnala na pritožničin podračun, v katerega pa carinski urad nima vpogleda. Stroškov davčne izvršbe zato v skladu z določbo 152. člena ZDavP-2 ni mogoče naložiti v breme carinskega organa, temveč v skladu z določbo tretjega odstavka omenjenega člena tožnici. Na podlagi navedenega stroškov davčne izvršbe tako ni bilo mogoče naložiti dolžnici ne glede na to, da o plačilu obveznosti ni obvestila niti pritožnice, niti Carinskega organa. Bistveno je, da je bila taksna obveznost plačana pred začetkom davčne izvršbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da je Carinski urad Sežana kršil postopkovna pravila ter zmotno interpretiral dejansko stanje, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Pripominja, da dolžnica zoper sklep o izvršbi ni vložila pritožbe, niti ni od izdajatelja sklepa zahtevala vračila stroškov. Je pa 26. 1. 2011, torej že po poteku roka za vložitev pritožbe zoper sklep o izvršbi, naslovila na Okrajno sodišče v Škofji Loki zahtevo za vračilo preveč plačane takse in stroškov izvršilnega postopka. Okrajno sodišče v Škofji Loki je taksni zavezanki vrnilo preveč plačano takso, strankin dopis pa posredovalo Carinskemu uradu Sežana. Takoj, ko je ugotovilo, da je plačilni nalog pravnomočen in izvršljiv, taksna zavezanka pa v prekluzivnem roku takse ni plačala, je Okrajno sodišče poslalo Carinskemu uradu predlog za davčno izvršbo. S tem je ravnalo v skladu s 35. členom ZST-1. Od tu dalje pa gredo vsi stroški postopka davčne izvršbe v breme dolžnice in nikakor v breme sodišča. Dolžnica ni reagirala niti na opomin pred izvršbo oziroma o plačilu ni obvestila carinskega organa. Če bi to storila, bi preprečila tako stroške izdaje sklepa o izvršbi, kot tudi bančne stroške. Upravni organ je potreboval več kot leto dni, da je izdal sklep o izvršbi. V zadevi gre za upravno izvršbo denarnih obveznosti, ki jo po določbi drugega odstavka 289. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) opravlja davčni oziroma carinski organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Postopek davčne izvršbe je določen v tretjem delu ZDavP-2. Za vsa vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena, pa mora po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2, upravni organ uporabiti ZUP. Carinski urad Sežana sploh ne bi smel odločiti, da se stroški davčne izvršbe vrnejo dolžnici A.A. Slednja se zoper sklep o izvršbi ni pritožila, niti ni v roku zahtevala vračila stroškov. To pa pomeni, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen. Ta se lahko spremeni samo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Dolžnica je tako šele po preteku pritožbenega roka, vendar že po realizaciji sklepa o izvršbi, zahtevala vračilo takse in stroškov izvršilnega postopka. Zahteva tožnice je prepozna, pa tudi neutemeljena. Prepozna zato, ker bi jo stranka lahko zahtevala le v pritožbi zoper sklep o izvršbi, neutemeljena pa zato, ker je stroške povzročila sama, s tem ko dolžne takse ni plačala v roku. O naknadnem plačilu pa ni obvestila niti sodišča, niti Carinskega urada, ki ji je poslal celo opomin pred izvršbo. Tožena stranka bi morala v konkretni zadevi uporabiti tudi določilo 113. člena ZUP.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter o zadevi odloči samo oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne Carinskemu uradu Sežana v ponovno odločitev. Toženi stranki naj naloži plačilo stroškov postopka po sodni odmeri s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Med strankama ostaja sporno kdo, če sploh, nosi sporne stroške davčne izvršbe, ki so nastali zaradi neupravičeno izdanega sklepa o davčni izvršbi zoper dolžnico A.A. Ni sporno, da tretji odstavek 152. člena ZDavP-2 določa, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona, za kar gre v danem primeru, nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Ima pa pri tem prav tožeča stranka, ko opozarja, da je tožena stranka v tem postopku sicer subsidiarno dolžna upoštevati tudi določila ZUP, konkretno tretji odstavek 113. člena, ki določa: kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam. Če torej kakšen udeleženec postopka (npr. stranka sama) po svoji krivdi povzročil določene stroške, jih krije sam, ne glede na to, kdo je zahteval uvedbo postopka in ne glede na način uspeha. Za povrnitev tako nastalih stroškov pa mora stranka prav tako podati zahtevo v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZUP. To pomeni, da mora stroške zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Če pa je postopek ustavljen zaradi umika zahteve ali pravnega sredstva, lahko stranka z nasprotnim interesom, ki je imela s tem stroške, zahteva povrnitev stroškov v osmih dneh od dneva, ko je prejela sklep. Pri tem jo je potrebno v sklepu na omenjeno pravico opozoriti. Stroške postopka lahko namreč stranka oz. stranski udeleženec uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti pri tem izrecno podana, saj se po uradni dolžnosti o povrnitvi stroškov ne odloča. Smiselno enako določbo ima tudi sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem plača stroške davčnega postopka v vsakem primeru udeleženec postopka, če jih je povzročil po svoji krivdi. Ugotavljanje utemeljenosti povrnitve stroškov neupravičene davčne izvršbe tožnici, z vidika omenjenih členov sploh ni bilo presojeno. Morda dolžnica na prejeti opomin in sklep o izvršbi res ni bila dolžna reagirati. Je pa lahko z opustitvijo potrebne skrbnosti povzročila stroške, ki ji sicer ne bi nastali. Tudi dejstvo, kako je uveljavljala stroške davčne izvršbe, je stvar njene osebne odločitve. Vendar pa mora biti za priznanje omenjenih stroškov njeno ravnanje v skladu s postopkom, ki je predviden za takšna ravnanja. Dolžnost tožeče stranke, da v nedogled spremlja naknadna plačila sodnih taks, pa po mnenju sodišča ne izhaja niti iz 35. člena ZST-1, niti iz 135. člena Sodnega reda, na katerega se sicer tožena stranka prav tako sklicuje.

Glede na navedeno je bilo potrebno na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi v izpodbijanem delu, s sodbo izpodbijani upravni akt odpraviti ter ga vrniti pristojnemu organu v novo odločanje, da upošteva mnenje sodišča izraženo v tej sodbi. Najprej naj upravni organ sploh ugotovi, ali je tožnica pravilno zahtevala povrnitev stroškov davčne izvršbe. Šele po pritrdilnem odgovoru na omenjeno vprašanje, bi bilo mogoče odločati o tem, kdo je povzročil stroške neupravičene izvršbe in na kakšni pravni podlagi.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.