Jedro

Sodba zaključek, da v konkretni zadevi ni šlo za neobičajne in nenavadne razmere, zaradi katerih bi bil zavarovanec toženke dolžan sprejeti ustrezne ukrepe, gradi na ugotovitvi, da so bila tla v garažni hiši mokra in zaradi umazanije, pomešane z vodo in plundro, spolzka. Pritožba, ki navedenemu zaključku nasprotuje, pa gradi na trditvah, da tla niso bila spolzka le zaradi mokrote, temveč je povečano drsnost povzročala mastnost tal, ki je tožnik pred padcem ni zaznal, je ni bil dolžan pričakovati in nanjo tudi ni bil opozorjen.

Za presojo, ali je toženkin zavarovanec ravnal s potrebno skrbnostjo, se pravi, v kolikšni meri je povprečen obiskovalec garažne hiše lahko prepoznal nevarnost padca ter v povezavi s tem, ali je kaj bil dolžan ukreniti za zagotovitev njihove varnosti, je pomembno, v kakšnih okoliščinah je prišlo do zatrjevanega padca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede zneska 250,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mu je dolžna tožena stranka plačati 16.356,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 471,89 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, vse s stroškovno posledico.

Zmotno je stališče sodbe, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost zavarovanca toženke. Na dan škodnega dogodka so bila tla v garažni hiši takšna, da tožnik kljub povečani skrbnosti pri hoji ni mogel preprečiti padca. Dolžan je bil pričakovati le mokra tla, ne pa tudi mastnih tal. Od zavarovanca toženke kot strokovnjaka se upravičeno pričakuje, da bo vedel in očitno tudi je vedel, da so tla ne le mokra, temveč zaradi izpušnih plinov in taljenja umazanega snega, ki so ga avtomobili pripeljali v garažo, tudi mastna. Če sodišče šteje, da je mokrota v garažni hiši v zimskem času običajen pojav, s katerim morajo uporabniki garaže računati, pa mešanica vode z maščobo, ki tla naredi drsna v primerjavi s tlemi, na katerih se nahaja le voda, ni tisti pričakovan pojav, s katerim je dolžan uporabnik garaže računati in na katerega naj ga upravljalec garaže ne bi bil dolžan opozoriti z opozorilnimi tablami ali pa namestiti protidrsne predpražnike.

Tožnik je že v trditvah navajal, da so bila tla mokra in mastna, da je bila voda pomešana z maščobo, kar je glede na material, na katerem se je takšna zmes vode in maščobe nahajala, povečalo drsnost tal in se padca kljub skrbni hoji ni dalo preprečiti. Glede tožnikovih navedb, da je vzrok njegovega padca hoja po zaradi izpušnih plinov mastnih in v kombinaciji z vodo še toliko bolj spolzkih tleh in da padca, kljub maksimalni previdnosti, ni mogel preprečiti, se je toženka izjasnila le glede spolzkosti tal zaradi mokrote, ne pa tudi o zatrjevani mastnosti tal. Tožnik je ob zaslišanjih (zaslišan je bil dvakrat) izpovedal, da je videl, da so tla umazana, da je na njih plundra in da so mokra, da pa je šele, ko je padel, videl, da je v vodi prisotna še maščoba in so bila tla zato zelo spolzka. Izvedenec, ki je opravljal meritve drsnosti, je meritve opravljal po standardu mokro/suho, pri preizkusu drsnosti tal pa je uporabil samo čisto vodo. V pisnem mnenju z dne 31. 8. 2016 je izvedenec jasno opredelil faktorje, ki drsnost povečujejo (mastna tla, mokra tla, prašna tla, umazanija na tleh...). Ob zaslišanju na obravnavi 24. 2. 2017 pa je povedal, da ima lahko voda, ki odteka iz avtomobilov, ko se talijo snežne obloge, kakšne primesi, ki povzročajo drsnost tal, to je maščobo ali kakšne druge stvari.

V konkretnih okoliščinah na dan škodnega dogodka tla, po katerih je moral hoditi tožnik, niso imele lastnosti, ki bi sodile med običajne nevarnosti, ki so jim ljudje vsakodnevno izpostavljeni, temveč takšne lastnosti, ki v konkretnih okoliščinah pomenijo povečano nevarnost za nastanek poškodb, za katere zavarovanec toženke odgovarja tožniku za njemu nastalo škodo po načelu vzročnosti. Zmoten je zaključek sodbe, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke.

Dokazna ocena sodbe ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki narekuje razveljavitev sodbe. Sodba dokazno ne oceni vseh ugotovitev izvedenca in ga nenatančno, zato napačno, v izpodbijani sodbi (10., 11. stran) povzema. Dokazno ne oceni izpovedbe priče A. A., ki je povedala, da so bila tla mastna. Dokazno ne oceni celotne tožnikove izpovedbe. O stanju tal ni izpovedoval le na obravnavi 24. 2. 2017, ko je bil dodatno zaslišan, temveč že na obravnavi 20. 11. 2015. Zatrjevane spolzkosti tal, ker se je voda pomešala z maščobo, o čemer je tožnik izpovedoval, sodba dokazno ne oceni. Sodba dokazno tudi ne oceni, da toženka dejstva, da so bila tla mastna, ni prerekala. Sodba se ne opredeli do mnenja izvedenca, da bi zavarovanec toženke lahko zmanjšal možnost zdrsa z namestitvijo protizdrsnih predpražnikov. V tem delu se je ne da preizkusiti, ker nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Če bi sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo zaključiti, da tla niso bila samo mokra, temveč se je v vodi nahajala tudi maščoba, ki je povzročala povečano drsnost tal, ki je tožnik ni bil dolžan pričakovati in nanjo tudi ni bil opozorjen. Neutemeljen je zato zaključek sodbe, da je tožnikov padec mogoče pripisati ali tožnikovi nezadostni skrbnosti ali nesrečnemu slučaju. Tožnik je izkazal tudi obseg nepremoženjske škode in bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Posledično tožnik tudi ni dolžan toženi stranki povrniti njenih pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo zaradi poškodb, ki jih je dobil, ko je dne 13. 2. 2013 padel v garažni hiši X. Zatrjeval je, da mu je, ko je zapuščal garažno hišo, kjer je parkiral svoje vozilo (po treh korakih), spodrsnilo zaradi mokrih in mastnih tal, ki so bila spolzka, tako, da je padel in se poškodoval. Uveljavljal je objektivno in krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, to je lastnika in vzdrževalca garažne hiše podjetje B., d. o. o. 6. Krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) je podana, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Oškodovanec mora dokazati prve tri predpostavke, glede zadnje pa je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena in mora povzročitelj dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

7. Objektivno odgovarja (drugi odstavek 131. člena OZ) za škodo imetnik tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna (spolzkost tal zaradi mokrote, mastnosti) zaradi določenih okoliščin (npr. taljenja snega z avtomobilov v garažni hiši), to po ustaljeni sodni praksi2 ne spreminja narave odgovornosti. V teh primerih odgovarjajo subjekti, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.

8. Sodba zavzema stališče, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanca toženke in je padec mogoče pripisati ali tožnikovi nezadostni skrbnosti ali nesrečnemu naključju.

9. Izpodbijana sodba ugotavlja: - da je tožnik dne 13. 2. 2013 padel, ko je zapuščal svoje vozilo v 4. etaži 3. nadstropja parkirne hiše, - da je imelo podjetje B., d. o. o. (v nadaljevanju zavarovanec toženke) pri toženki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti, - da je na dan škodnega dogodka in že nekaj dni prej snežilo in je zapadlo 12 cm snega, od tega je bilo 3 cm novo zapadlega snega, - da so bila tla v garažni hiši mokra in spolzka in da so bili, ker je snežilo, na tleh poleg vode ostanki taljenega snega, - da je bila osvetljenost garaže ustrezna, - da je bilo odvodnjavanje ustrezno urejeno, v skladu z običajnimi rešitvami odvodnjavanja, . da osnovni premaz tal ustreza zahtevani zdrsnosti, - da je čiščenje garažne hiše potekalo v skladu z "Navodili za delo", - da so delavci zavarovanca toženke vsak dan preverjali zamašenost odtočnih jaškov in opravljali čiščenje garažne hiše, - da se je v času, ko je zunaj snežilo, v garažni hiši posipalo, - da se na tleh garažne hiše ni mogel nabirati prah, ki bi povzročal mastnost tal, ker so bila tla zaradi večdnevnega sneženja pred škodnim dogodkom mokra, - da je tožnik, ko je stopil iz avtomobila, še pred padcem videl, da je na tleh umazanija in plundra.

10. Sodba zaključi, da na dan škodnega dogodka ni šlo za neobičajne in nenavadne razmere. V zimskem času je običajno in pričakovano, da so tla v garažni hiši mokra in spolzka zaradi umazanije z vozil, pomešane z vodo in da je drsnost tal večja, ko so na tleh poleg vode še ostanki taljenega snega. Ne gre za nepričakovan pojav, ki se mu s primerno skrbnostjo ne bi bilo mogoče izogniti.

11. Sodba stališče, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja utemeljuje s tem, 1) da bi bilo pretirano zahtevati od zavarovanca toženke, da bi moral skrbeti za sprotno čiščenje in brisanje, da bi bila tla ves čas suha, brez mokrote oziroma da bi moral sneg, ki je odpadel z vozil, ki so pripeljala v garažno hišo, odstranjevati, 2) da zavarovanec toženke sicer ni namestil opozorilnih tabel, ki bi jih zaradi mokrih in drsnih tal moral namestiti, vendar opustitev ni v vzročni zvezi s tožnikovim padcem (tožnik je že pred padcem videl, da so tla mokra in da je na njih plundra), in 3) da zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve čiščenja snega z vozil, preden so zapeljale v garažno hišo, ker so za čiščenje zadolženi lastniki vozil, čiščenje pri vhodu v garažo pa bi predstavljalo tudi oviro.

12. Sodba zaključek, da v konkretni zadevi ni šlo za neobičajne in nenavadne razmere, zaradi katerih bi bil zavarovanec toženke dolžan sprejeti ustrezne ukrepe, gradi na ugotovitvi, da so bila tla v garažni hiši mokra in zaradi umazanije, pomešane z vodo in plundro, spolzka. Pritožba, ki navedenemu zaključku nasprotuje, pa gradi na trditvah, da tla niso bila spolzka le zaradi mokrote, temveč je povečano drsnost povzročala mastnost tal, ki je tožnik pred padcem ni zaznal, je ni bil dolžan pričakovati in nanjo tudi ni bil opozorjen.

13. Za presojo, ali je toženkin zavarovanec ravnal s potrebno skrbnostjo, se pravi, v kolikšni meri je povprečen obiskovalec garažne hiše lahko prepoznal nevarnost padca ter v povezavi s tem, ali in kaj je bil dolžan ukreniti za zagotovitev njihove varnosti, je pomembno, v kakšnih okoliščinah je prišlo do zatrjevanega padca.

14. Tožnik je, kot pravilno navaja v pritožbi, že v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 3. 7. 2015 in 10. 9. 2015 izpostavil razmere, kakršne so bile na dan škodnega dogodka, in sicer vremenske razmere (nekaj dni pred in na dan škodnega dogodka je snežilo, zapadlo je 12 cm snega, od tega 3 cm novo zapadlega snega) in temu ustrezno stanje tal v garažni hiši. Od parkiranih vozil v garažni hiši je namreč od taljenega snega odtekala voda, tla so bila mokra in zaradi večje količine prahu in izpušnih plinov tudi mastna, v kombinaciji z vodo zato še toliko bolj spolzka.

15. Pritrditi je pritožbi, da je o tem, da so bila tla mastna (in posledično še bolj spolzka) izpovedoval tožnik, ko je bil zaslišan na obravnavah (dne 20. 11. 2015 in 24. 2. 20173). Tudi v postopku postavljeni izvedenec C. C., na čigar mnenju sodba sicer temelji svoje zaključke, je že v pisnem mnenju 31. 8. 20164 opredelil faktorje, ki povečujejo drsnost tal, pri čemer je poudaril, da mu točno stanje tal na dan padca ni poznano. Ob zaslišanju (obravnava z dne 24. 2. 2017) pa je povedal, da ima lahko voda, ki odteka iz avtomobilov, ko se talijo snežne obloge, kakšne primesi, ki povzročajo drsnost tal, to je masnočo, ali kakšne druge snovi, ki povečajo drsnost in da je meritve drsnosti opravljal na suhih tleh, politih s čisto vodo. O tem, da so bila tla (tudi) mastna, pa je izpovedovala tudi priča A. A.5

16. Kot utemeljeno uveljavlja pritožba se sodba do vsega navedenega ne opredeli6 in izvedenih dokazov ne oceni celovito. Ne oceni dokazov, ki so bil sicer izvedeni (tudi) v zvezi s trditvijo tožnika, da so bila tla spolzka ne le zaradi mokrote na tleh, temveč tudi zaradi mastnosti. Gre za pravno odločilno dejstvo, ker je od njegove ugotovitve odvisno, ali je šlo za neobičajne razmere, kot je trdil tožnik (in vztraja v pritožbi). Zaradi neupoštevanja metodoloških napotkov 8. člena ZPP je, kot pravilno uveljavlja pritožba, podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. V kolikor bi se ugotovilo, da trditve tožnika o mastnosti tal (in posledični spolzkosti) držijo, bi to imelo vpliv na presojo skrbnosti ravnanja tako tožnika kot zavarovanca tožene stranke. Povedano drugače, narekovalo bi ponovno presojo, ali je (povprečno skrben) uporabnik garaže dolžan s takim stanjem v garažni hiši računati, kot tudi, ali in katere ukrepe bi bil dolžan sprejeti zavarovanec toženke, ki je dolžan ravnati s stopnjo profesionalne skrbnosti.

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotovljene bistvene kršitve glede na njeno naravo, pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje pa se sicer, zaradi zavzetega stališča, da ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke, tudi ni izreklo glede drugih predpostavk odškodninske odgovornosti (in utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini) in bi dopolnjevanje postopka pred sodiščem druge stopnje poseglo v pravico strank do pritožbe.

18. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje naj, upoštevaje metodološke napotke 8. člena ZPP, ponovno presodi, ali je zavarovancu tožene stranke mogoče očitati protipravnost njegovega ravnanja in odvisno od ugotovitev, odloča o obstoju drugih elementov odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). V primeru presoje o obstoju temelja odškodninskega zahtevka naj po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku, odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

19. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je upoštevalo ZPP, ki je veljal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP novele ZPP-E (uveljavljena 14. 9. 2017), ker je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom uporabe ZPP-E (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 Primerjaj VSL sklep II Cp 854/2012 z dne 9. 1. 2013 in odločbe navedene v njej. 3 Ob zaslišanju 20. 11. 2015 je med drugim tožnik povedal: "Tistega dne, ko sem jaz padel, so bila tla zelo spolzka. Na tem mestu, kjer sem jaz padel je bil sneg pomešan z vodo, umazanijo, bila je vidna brozga po tleh, bila je črna umazanija, ne morem izpovedovati, če je bila ekstra maščoba, sem pa videl, da so bili okrogli madeži, kot so ponavadi v vodi, če je prisotna zraven maščoba." Na naroku 24. 2. 2017 pa je (na vprašanje svojega pooblaščenca) še povedal: "Po padcu sem videl, da so bile moje roke povsem umazane in mastne." 4 V njem je (5. točka) opredelil faktorje, ki drsnost tal povečujejo - mastna, mokra, prašna tla, umazanija na tleh..., pri čemer pa je poudaril, da mu točno stanje tal na dan padca ni poznano. 5 Zapisnik o zaslišanju na glavni obravnavi dne 20. 11. 2015, stran 4. 6 Sodba se izreče (21. točka obrazložitve) le, da do mastnosti oziroma drsnosti tal ni moglo priti zaradi prahu, ker nabiranje prahu ni mogoče, če so tla mokra.