Jedro

Zgolj z gramatično metodo razlage pogodb ni mogoče ugotoviti prave pogodbene volje. Upoštevati je treba tudi druge okoliščine, ki so jih stranke upoštevale ob sklepanju pogodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 129.490,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 49.490,00 SIT od 19. 12. 1993 dalje in od zneska 80.000,00 SIT od 22. 11. 1993 dalje. Tožeča stranka mora povrniti toženima strankama 226.195,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2000 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (čl. 458/II ZPP). Kaj pomeni formulacija "davek, ki se odmeri posebej", ni vedel povedati niti priča dr. P.. Tudi sam je pogojno priznal nenatančno formulacijo, ko je obljubil odškodnino. Formulacija v dogovoru je ostala na nivoju moralne zaveze povrniti drugemu stroške v zvezi s sklenitvijo posla, kar ne nasprotuje predpisom. Tudi sestavljalec pogodbe ni mogel pojasniti formulacije in je opozoril na ugotovitev volje strank. Tožnica bi morala dobiti nekaj dohodnine nazaj, jo je pa celo morala doplačati. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnici ne verjame in zakaj verjame tožencem. Sodišče ni navedlo nobenega materialnega predpisa za razlago pogodb. Sodba nima jasnih in skladnih razlogov. Po čl. 99 ZOR se pogodba najprej razlaga tako, kot se glasi. Ob nejasnostih je treba iskati skupni namen strank. Treba je upoštevati načelo vestnosti in poštenja. Nato pritožnica citira prof. C. glede razlage pogodbene volje. Po čl. 101 ZOR je treba nejasne določbe razlagati tako, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Tožnica bi lahko stanovanje vrnila in dobila 30 % vrednosti. Tožnica je stanovanje odkupila, ker sta bila toženca zainteresirana za nakup. Zahteva tožnice je bila, da stanovanje proda, če ji toženca izročita še 14.000,00 DEM, kolikor bi znašala odpravnina ob vrnitvi stanovanja in da kupca povrneta vse davke. Sestavljalec dogovora ni uporabil izrazov po Zakonu o dohodnini. Tudi davčni organ je pojasnil, da se davek od dobička med letom plačuje kot akontacija dohodnine, ob koncu leta pa se davek poračuna. Sodišče ne bi smelo vzeti v spis vloge, podpisane od tožene stranke in se niti ni izreklo, ali jo je upoštevalo. S tem je kršen čl. 452 ZPP. Predlaga spremembo ali razveljavitev. Pritožba ni utemeljena. Glede na spor majhne vrednosti je moralo pritožbeno sodišče najprej razmejiti pravna in dejanska vprašanja. Vsekakor je razlaga dogovora strank pravno vprašanje. Vendar pa je sodišče tudi za razlago smislu prava volja strank, zapisana v dogovoru. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da dogovor strank o povrnitvi davka, ki se odmeri posebej, ne zajema tudi tistega dela dohodnine, ki se odmeri z odločbo o dohodnini in je odvisna od več faktorjev in ne samo od dobička, doseženega s prodajo stanovanja. Že gramatična razlaga formulacije dogovora govori zato, da so stranke imele v mislih le davke, ki se odmerijo ob predložitvi pogodbe davčnemu organu. Neobičajno je, da bi kupca zanimali tudi davki, ki niso v zvezi s pogodbo in ki zadevajo le prodajalca osebno. Če bi stranke imele drugačen pogodbeni namen, potem bi to enostavno zapisale v pogodbo. Ta zapis niti ne bi bilo nujno zapisati v davčni terminologiji. Dovolj bi bilo, če bi stranke zapisale, da kupca povrneta katerikoli davek, ki ga bo morala prodajalka kadarkoli plačati zaradi prodaje stanovanja. Tak zapis bi vseboval tudi bodočo, ob sklepanju pogodbe še negotovo dohodnino, ki bi jo morala prodajalka plačati zaradi prodaje stanovanja. Stranke pa takšnega dogovora niso zapisale. Prvostopno pravilno pravno stališče je tudi v skladu z izpovedbo sestavljalca pogodbe dr. P., da je bilo govora o tem, da je dohodnina osebni davek. Pri tem pritožbeno sodišče ne zanika,da so bila pričakovanja tožnice takšna, da bo dobila povrnjen tudi del dohodnine, ki ji bo odmerjen v njeni odločbi o dohodnini.Toda pričakovanja strank so eno, pogodbena volja pa drugo. Tožnica pač svojih pričakovanj ni zapisala v obliki pogodbene volje in tudi ni dokazala, da je bil sklenjen tak usten sporazum. Stranke v obligacijskih razmerjih so dolžne izpolniti prevzete obveznosti, tožena stranka pa je prevzela le plačilo prometnega davka in plačilo davka od dobička, ki je bil odmerjen ob sklenitvi pogodbe. Pravilnost prvostopne ocene izhaja tudi iz ugotovitev sodišča, da ob sklepanju kupoprodajne pogodbe sploh ni bilo jasno, ali bo na račun prodaje stanovanja tožnica sploh plačala dohodnino, saj je bilo to jasno šele čez eno leto, to je v začetku leta 1993, ko je bila odmerjena dohodnina za leto 1992. Vprašanje je, kako bi lahko stranke za eno leto vnaprej predvidevale, kolikšni bodo skupni dohodki tožnice, kakšne bodo njene davčne olajšave, kakšen vpliv bo imel dobiček od prodaje stanovanja na dohodnino in še druge parametre, ki vplivajo na odmero dohodnine. V tem smislu je izpovedala tudi priča K. S., in sicer, da je končna odmera dohodnine odvisna tudi od ostalih virov dohodka in ne samo od dobička iz prodaje stanovanja. Sodišče je dejansko stanje popolno in precizno ugotovilo, v sodbi pa je navedlo razumljive, skladne in popolne razloge. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pogodbene določbe materialnopravno pravilno ocenilo. Sodišče ni kršilo čl. 452 Zakona o pravdnem postopku, saj osporavane vloge tožene stranke ni sprejelo v spis kot pripravljalno vlogo, ampak jo je vložilo v priloge spisa. Vloga ni imela dokazne vrednosti, saj je v njej obrazloženo le stališče tožene stranke. Glede na zavrnitev pritožbe pritožnica sama trpi pritožbene stroške.