Jedro

V posledici razdrte pogodbe ima vsaka stranka pravico zahtevati vrnitev tistega, kar je dala. Vendar pa svoje obveznosti, vrniti osebni avtomobil, ki ga je tožnik prejel od tožencev, ta ne more izpolniti iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Ta njegova obveznost torej zaradi nezmožnosti izpolnitve ne obstoji, obstoji pa obveznost tožencev, da tožniku vrneta kupnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 6.2.2008 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2006 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da v postopku ni bilo z ničemer izkazano, da naj bi bil avto ukraden in da ima na njem kdorkoli pravico, ki bi omejevala lastninsko pravico. Zgolj sum ne zadošča, sam zaseg s strani policije pa še ne pomeni, da lastnik stvari ne bo več dobil nazaj. Poudarjata, da je bil prodajalec, tudi če se izkaže, da s stvarjo ni imel pravice razpolagati, v dobri veri glede lastništva, da je avtomobil kupil od nekoga, ki se s tovrstno prodajo ukvarja, ter da je bila stvar kupcu izročena. Tožnik je torej ne glede na razpolagalno sposobnost prodajalca postal lastnik stvari. Pritožba opozarja še na to, da je bila za vozilo izdana homologacija, da je iz uradnih podatkov izhajalo, da je z vozilom vse v redu, da je bilo vozilo veljavno registrirano, kot tudi, da je toženec vozilo uporabljal od oktobra 2005 in še celo leto 2007. Opozarjata še na to, da je tožnik sam navedel, da je prejel od policije informacijo, da mu bo vozilo vrnjeno. Sodišče tudi ni odločilo o tem, da mora ob vrnitvi kupnine tudi tožnik tožencema vrniti vozilo. Pritožba sodišču očita, da pravdnih strank ni zaslišalo, s čemer naj bi kršilo načelo kontradiktornosti in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izrek sodbe naj bi bil tudi neizvršljiv, napačna naj bi bila tudi odločitev glede obresti, ker je tožnik avtomobil 15 mesecev nemoteno uporabljal. Za ta čas mu obresti ne gredo.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jim tudi pritožba ne oporeka, izhaja, da je bilo tožniku vozilo s strani policije zaseženo, ker naj bi obstajal sum, da je ukradeno. Iz po prvem sodišču vpogledanega dopisa PP Šiška na listovni št. 29 izhaja, da je zaseženo vozilo še vedno v hrambi, iz obvestila Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru na listovni št. 31, ki ga je prvo sodišče tudi vpogledalo pa, da je v teku kazenski postopek zoper dva storilca kaznivega dejanja. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča tako izhaja, da je bilo vozilo tožniku zaseženo s strani policije, ker naj bi bilo ukradeno. Vozilo je bilo tožniku zaseženo dne 5.2.2008, vse do zadnje glavne obravnave, pa vozilo tožniku ni bilo vrnjeno.

6. S tem, ko je bilo tožniku vozilo s strani policije zaseženo, ker naj bi bilo ukradeno, se predpostavlja, da ima na prodanem avtomobilu lastninsko pravico nekdo drugi, tisti, kateremu naj bi bilo vozilo ukradeno, s tem pa je podan tudi dejanski stan iz prvega odstavka 488. člena OZ. Avtomobil je bil tožniku odvzet očitno zato, ker je na njem obstajala pravica tretjega, s tem pa je dana tudi predpostavka za razdrtje prodajne pogodbe po samem zakonu iz prvega odstavka 490. člena OZ. Treba je poudariti, da toženca niti v pritožbi ne zatrjujeta, da sta karkoli ukrenila v smeri vrnitve vozila v posest tožnika, ali da imata namen v tej smeri karkoli ukreniti. Zato tudi ni pomembno, ali je tožnik o odvzemu vozila neposredno po njem obvestil toženca ali ne.

7. Vse spredaj navedeno izhaja iz ogledanih listih v postopku in zato sodišču ni bilo treba izvajati še drugih dokazov, zlasti ne dokaza po zaslišanju strank. Z opustitvijo izvedbe tega dokaza sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti in s tem tudi ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka. Dobra ali slaba vera tožencev bi bila eventuelno pomembno dejstvo le v primeru uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Odškodninskega zahtevka pa v konkretnem primeru tožnik ne uveljavlja, zahteva le vrnitev kupnine zaradi razdrtja pogodbe. Da pa je pogodba zaradi pravne napake razdrta že po samem zakonu, ali pa tudi zaradi odstopa kupca od pogodbe, pa izhaja iz spredaj navedenih ugotovljenih dejstev. Z odvzemom vozila s strani policije je namreč bila tožniku odvzeta posest na vozilu in mu onemogočena uporaba vozila, torej onemogočeno mu je bilo izvajati bistvene atribute lastninske pravice.

8. V posledici razdrte pogodbe ima glede na določbo drugega odstavka 111. člena OZ vsaka stranka pravico zahtevati vrnitev tistega, kar je dala. Vendar pa svoje obveznosti, vrniti osebni avtomobil, ki ga je tožnik prejel od tožencev, ta ne more izpolniti iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Ta njegova obveznost torej zaradi nezmožnosti izpolnitve ne obstoji, obstoji pa obveznost tožencev, da tožniku vrneta kupnino. Po določbi petega odstavka 111. člena OZ je stranka, ki vrača denar, dolžna plačati tudi obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Obligacijski zakonik v tej zvezi ne določa, da je dolžna vrniti denar z zakonskimi zamudnimi obrestmi, temveč le obrestmi. Iz navedene določbe je tako sklepati, da je dolžna vrniti le odmeno za uporabo tujega denarja. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na to, da je tudi tožnik njemu izročeno vozilo uporabljal vse do dneva odvzema. Zato po presoji pritožbenega sodišča do tega dne tudi toženca za uporabo tožnikovega denarja nista bila obogatena. Tožnik je zato upravičen zahtevati obresti, to pa zamudne obresti, od dneva razdrtja pogodbe dalje, to je dan za tem, ko mu je bilo osebno vozilo s strani policistov odvzeto, torej od 6.2.2008 dalje. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo o obrestnem delu spremenilo tako, da obresti tečejo šele od 6.2.2008 dalje do plačila. V ostalem pa iz spredaj navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Sodišče druge stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, to pa zato, ker sta toženca s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnik pa ni z odgovorom na pritožbo v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.