Jedro

Začasno zavarovanje nedenarne terjatve je utemeljeno, če verjetno obstaja nevarnost, da bo njena uveljavitev vsaj precej otežena, pri tem pa se ne zahteva specifičen vzrok za to. Za izdajo začasne odredbe (ob izpolnjenosti tudi prvega pogoja) zadostuje že zgolj obstoj nevarnosti, ne glede na to, ali izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile, torej ne glede na to, kaj jo je povzročilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odsvojitev, obremenitev ali kakršnokoli drugačno razpolaganje s poslovnim deležem oz. delom poslovnega deleža družbe G., d. o. o. (I. točka izreka). Glede stroškov je v II. točki navedlo, da se bo o njih odločalo skupaj z glavno stvarjo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je izpodbijani sklep v nasprotju s samim seboj. Če je terjatev nedenarna, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ne more v nadaljevanju razlogovati, da je predmet zavarovanja nepremičnina v denarni vrednosti 184.105,00 EUR. Sodišče je napačno zaključilo, da želenega namena zavarovanja – prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža – ni mogoče doseči zato, ker je družba že razpolagala s svojim edinim nepremičnim premoženjem. Pritožnica poudarja, da je njen interes vrnitev poslovnega deleža. Namen tožbe je, da tožnica postane edina družbenica družbe, namen zavarovanja pa, da se omogoči izvršitev sodbe, na podlagi katere bo pogodba razglašena za nično. To pa pomeni, da je namen zavarovanja v preprečitvi toženčevega razpolaganja s poslovnim deležem oz. odtujitev poslovnega deleža. Toženec je izjavil, da ga družba ne zanima in da bo igral na nepoštene karte, zato se bo poslovnega deleža poskušal znebiti – ga odtujiti dobroverni tretji osebi, tožnica pa bo ostala brez vsakršne možnosti za izvršitev ugodilne sodbe. Poudarja, da je izpolnjen pogoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, pri tem pa poziva sodišče, da upošteva celotna dosedanja ravnanja toženca in možnost posledic, ki bi jih na podlagi takih ravnanj utrpela tožnica. Če bo toženec do izdaje ugodilne sodbe poslovni delež odsvojil, ji bo nastala težko nadomestljiva škoda, ker restitucija v naravi ne bo več mogoča. Tako ne bo mogla od dobrovernega pridobitelja zahtevati vrnitve svojega poslovnega deleža. Ker ne bo družbenica in direktorica, tudi ne bo aktivno legitimirana za uveljavljanje terjatve do toženca v višini 143.349,00 EUR, pa tudi ne odškodnine in vračila nepremičnine, ki jo je toženec kot direktor družbe nezakonito odsvojil. Izpostavlja, da toženec ne bo utrpel neugodnejših posledic kot pretijo tožnici, če njenemu predlogu ne bo ugodeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Prvo sodišče podrobnejše razlaga argumentov glede verjetne utemeljenosti tožničine terjatve ni podalo, ker tožnica naj ne bi izkazala ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče je zaključilo, da predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve, obremenitve ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s poslovnim deležem ni utemeljen, ker je toženec z nepremičnino, ki jo tožnica želi zavarovati, že razpolagal. Sodišče zaključi, da bi v primeru ugoditve predlogu toženec še vedno lahko odsvajal in obremenjeval vse premoženje, ki je v lasti družbe.

7. Pritožba pravilno opozarja na napačnost zaključka prvega sodišča. Namen zavarovanja, kot izhaja iz tožničinega predloga, je preprečitev, da bi toženec razpolagal s poslovnim deležem in ga odtujil. Tožnica s tožbo uveljavlja navideznost oz. ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža, sklenjene med njo in tožencem ter vrnitev poslovnega deleža. Po 273. členu ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, med njimi tudi prepoved odtujitve in obremenitve. S predlagano začasno odredbo želi tožnica onemogočiti prenos poslovnega deleža na tretjo osebo. V trditveni podlagi je ustrezno konkretizirala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede te postavke izpodbijani sklep nima nikakršnih razlogov, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Začasno zavarovanje nedenarne terjatve je utemeljeno, če verjetno obstaja nevarnost, da bo njena uveljavitev vsaj precej otežena, pri tem pa se ne zahteva specifičen vzrok za to. Za izdajo začasne odredbe (ob izpolnjenosti tudi prvega pogoja) zadostuje že zgolj obstoj nevarnosti, ne glede na to, ali izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile, torej ne glede na to, kaj jo je povzročilo.(1)

8. V zvezi s preprečitvijo težko nadomestljive škode se je prvo sodišče osredotočilo zgolj na že izvedeno odsvojitev nepremičnine, ni pa se opredelilo do širšega pritožničinega razlogovanja, da od morebitnega dobrovernega pridobitelja ne bi mogla zahtevati vrnitve poslovnega deleža. Pri tem tudi ni nepomembno dejstvo, ki ga tožnica izpostavlja v predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer, da je zoper toženca in družbo G., d. o. o. vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji in nakupu nepremičnine, za katero tožnica izkazuje še poseben interes.

9. Tožnica se je v predlogu med drugim sklicevala tudi na tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na neugodne posledice za dolžnika. Tudi do te postavke se sodišče ni opredelilo in o tem ni izvedlo ustreznega tehtanja.

10. Zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi zgoraj izpostavljene pomanjkljivosti, nato pa odloči o utemeljenosti tožničinega predloga. Pri odločanju o obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe mora prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožnica dolžna izkazati objektivno nevarnost. To pomeni, da ni treba dokazovati, da nevarnost za uspešnost bodoče izvršbe povzroča dolžnik s svojim ravnanjem. Nevarnost utemeljuje resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Niti ni treba, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti.(2)

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Pogorelčnik, Vogrinc, N.: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015. Op. št. (2): Primerjaj Rijavec, V: Civilno izvršilno pravo, GV Založba.