Jedro

Sklep o popravi pomote v izreku izpodbijanega sklepa je bil izdan pred odločitvijo drugostopenjskega organa o tožnikovi pritožbi. Do odločanja o tožnikovi pritožbi so bile torej pomote že odpravljene. Popravek upravnega akta z dopolnitvijo številke akta oziroma njegovega datuma po mnenju sodišča ni takšen popravek akta, ki bi bil za stranko neugoden, saj se za tožnika na podlagi tega popravka ni nič spremenilo.

Da je bil izpodbijani sklep tožniku nepravilno vročen, ni sporno. Vendar ima to dejstvo vpliv le na ugotavljanje pravočasnosti pritožbe, ne pa na nezakonitost celotnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana nad tožnikom začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znašajo 2.671,45 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika, ki jih ta prejema pri A. d.o.o. V izreku sklepa je tudi navedeno, da so obveznosti razvidne iz dveh izvršilnih naslovov, ki sta v sklepu navedena. Prav tako je naveden datum izvršljivosti, znesek obveznosti in obračun obresti.

V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Pri tem se sklicuje na 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma njegov 145. člen. Pojasnjuje še, da se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-687/2013-2 z dne 15. 5. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na ugovor tožnika pojasnjuje, da je iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katero obveznost se pritožnika terja. Navedeni so izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti. Tudi stroški sklepa v znesku 25 EUR so pritožniku pravilno obračunani v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 in 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se terjajo pritožnikovi dolgovi iz naslova odločbe o obnovi odmere dohodnine za leto 2007 s pripadajočimi obrestmi. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. S sklepom o popravi pomote z dne 19. 7. 2013 pa je na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopni organ že odpravil pomoto pri navedbi izvršilnega naslova pod zaporedno številko 2 izpodbijanega sklepa. Dodale so se namreč številke pri navedbi številke odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, in popravil datum izdaje te odločbe. Navaja, da je torej pravilna številka odločbe DT 4210-9967/2012 08 153 04 z dne 26. 3. 2013. Izvršilni naslov je bil v izpodbijanem sklepu kljub pomoti poimenovan tako, da ga je bilo moč prepoznati. Poleg pravilnega datuma izvršljivosti in zneska davka, je bil pravilno naveden tisti del davčne odločbe, ki je bistven za prepoznavanje dokumenta, to je 4210-9967/2012. Manjkale so le dodatne številke, to je 08 153 04, ki so za prepoznavanje dokumenta manjšega pomena. Pooblaščenka pritožnika je v pritožbi to odločbo izrecno navedla, torej je že pred izdajo sklepa o popravi pomote vedela, katera je prava odločba. Zato je pritožbeni razlog, da je odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov neobstoječa, neutemeljen.

Glede ostalih pritožbenih navedb pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, kar določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. V zvezi z očitkom pritožnika, da je prvostopni organ kljub dejstvu, da naj bi bil postopek odločanja o odlogu davčne izvršbe v teku, izdal izpodbijani sklep že 12. 6. 2013, (torej preden je davčni organ odločal o odlogu davčne izvršbe) pripominja naslednje. V elektronskem sporočilu, na katerega se tožnica sklicuje, so izražena le pričakovanja uradne osebe, kdaj naj bi bilo po njegovem mnenju o vlogi odločeno. Nima pa to nobenega vpliva na obravnavano zadevo. Uradna oseba o vlogi za odlog davčne izvršbe ni odločala, temveč jo je posredovala pristojnemu oddelku. Ugotavlja, da 87. člen ZDavP-2 ne dopušča uvedbe postopka za odlog davčne izvršbe na zahtevo stranke in tudi vloga stranke za obročno plačilo ne more vplivati na izvršbo. V nadaljevanju se sklicuje še na 153. in 154. člen ZDavP-2. V dani zadevi pa do situacije iz omenjenih členov, do datuma izdaje prvostopnega sklepa 12. 6. 2013, ni prišlo. V zadevi tako ni sporno, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjen pogoj za začetek davčne izvršbe to je, da je odločba v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2007, ki je v tem primeru predstavljala izvršilni naslov, postala izvršljiva, dolg pa ni bil poravnan.

Glede pritožnikove navedbe v zvezi z napačno vročitvijo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ki ga je pritožnik prejel dne 17. 6. 2013, ni pa bil vročen nobenemu od pooblaščencev tožnika, pritožbeni organ ugotavlja, da neposredno vročanje stranki, kadar ta ima pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne velja za veljavno opravljeno. Predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Je pa varovan rok za vložitev morebitnega pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu stranke.

Tožnica v tožbi vztraja na tem, da izvršilni naslov s citirano številko in datumom, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi, ne obstoja. Davčni organi je namreč opustil dolžno ravnanje, da pravilno navede izvršilni naslov v smislu 3. točke 151. člena ZDavP-2. Pravno nedopustno je, da je celo drugostopenjski organ ocenil napačno navedbo izvršilnega naslova v izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi kot pravno dopustno. Drugostopni organ ni navedel zakonskega določila, ki bi dopuščalo prepoznavnost izvršilnega naslova kot tudi ne zakonskega določila, s katerim bi se opredelila navedba zgolj bistvenih številk odločbe kot zadosten in dopusten razlog za zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Pri tem se sklicuje na 210. člen ZUP. Pojasnjuje, da način označevanja oziroma evidentiranja dokumentov nastalih v upravnem postopku, določa Uredba o upravnem poslovanju. V skladu z določili 119. do 123. člena Uredbe pa mora biti dokument opremljen s številčnimi klasifikacijami in signirnimi znaki. Drugostopni organ se je skliceval na 223. člen ZUP, pri tem pa je spregledal določilo prvega odstavka omenjenega člena, po katerem popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Navaja še, da je tožnik tudi zoper sklep o popravi pomote vložil pritožbo. Kljub temu, da je bil postopek odločanja prvostopnega davčnega organa o odlogu davčne izvršbe na predlog tožnika v teku, je prvostopni davčni organ izdal izpodbijani sklep 12. 6. 2013. Na podlagi nepravilnega in nezakonitega ravnanja davčnega organa je bil zato sklep o davčni izvršbi izdan preuranjeno. Tožnica nadalje tudi navaja, da je bil sklep o davčni izvršbi nepravilno vročen, saj ni bil vročen pooblaščencem tožnika, pač pa tožniku osebno. Meni, da prvostopni davčni organ z izdajo izpodbijanega sklepa kršil upravno pravna procesna jamstva. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve davčnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja prvostopni davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbene navedbe zavrača tožena stranka. Ker tožnica v tožbi uveljavlja enake ugovore kot v pritožbi, se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na razloge davčnih organov sklicuje.

Ob tem še pripominja, da je bil sklep o popravi pomote v izreku izpodbijanega sklepa izdan pred odločitvijo drugostopnega organa o pritožbi tožnika, kar med strankama ni sporno. Do odločanja o pritožbi tožnika so bile torej pomote v izpodbijani odločbi že odpravljene. Popravek odločbe z dopolnitvijo številke odločbe oziroma njenega datuma, pa po mnenju sodišča ni takšen popravek odločbe, ki bi bil za stranko neugoden, saj se za tožnika na podlagi tega popravka ni nič spremenilo. Je pa presoja zakonitosti sklepa o popravi pomote stvar upravnega postopka, kar priznava tudi tožeča stranka, ko navaja, da je zoper sklep o popravi pomote vložila pritožbo. Sporno tudi ni, da je bil izpodbijani prvostopni sklep tožeči stranki nepravilno vročen. To dejstvo pa ima, kot ugotavlja tudi tožena stranka v svoji odločbi, vpliv le na ugotavljanje pravočasnosti pritožbe, ne pa na nezakonitost celotne odločbe. Nima tudi prav tožnik, ko trdi, da je bil izpodbijani sklep izdan preuranjeno. Kot je navedel že davčni organ v svoji odločbi, pravna podlaga, ki bi v konkretni situaciji potrjevala tak zaključek, ne obstoji.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in na zakonu utemeljen. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.