Jedro

Plačilo zneska premoženjske koristi ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom. Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kazvivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo.

V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi.

Že možnost za oškdovanca poplačati se iz odvzete premoženjske koristi in varstvo oškodovanca, ki ga daje kazenski zakon v 97. členu KZ, napotuje na zaključek, da ob odločitvi sodišča prve stopnje, da odvzame korist, ne da bi prvenstveno odločilo o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku, v obravnavanem primeru več v pravnomočno kazensko sodbo ni mogoče posegati na način, da se odločba o odvzemu premoženjske koristi razveljavi zato, da bi sodišče ponovno odločalo le o premoženjskopravnem zahtevku v ponovljenem sojenju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14. 9. 2015 obsojenega D. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreko mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe drugega odstavka 96. člena KZ je obsojencu naložilo v plačilo znesek 5.000,00 EUR, ki ustreza višini protipravno pridobljene premoženjske koristi. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačilo sodne takse v najnižji vrednosti, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, in zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 105. člena in 5. točko prvega odstavka 359. člena ZKP. Predlaga ugoditev zahtevi in razveljavitev pravnomočne sodbe v odločbi o odvzemu premoženjske koristi ter vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi določbe 423. člena ZKP vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, da nanjo odgovorita. Obsojenec in zagovornik se o zahtevi nista izjavila.

4. V zahtevi vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče kršilo določbo o odvzemu premoženjske koristi, saj za odvzem premoženjske koristi ni bilo pogojev, kajti oškodovanec P. Č. je v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR, kot je navedeno v zapisniku o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2014 na listovni številki 946 spisa. Sodišče prve stopnje je kljub vloženemu premoženjskopravnemu zahtevku odločilo o odvzemu premoženjske koristi, zato je prekršilo določilo drugega odstavka 96. člena KZ in s tem storilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Ker ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, je prekršilo določbi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP. Meni, da je sodišče, ker ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, kršilo tudi 5. točko prvega odstavka 359. člena ZKP (da v obsodilni sodbi izreče sodišče tudi odločbo o varnostnih ukrepih in odvzemu premoženjske koristi). Oškodovanec bi, če bi mu bil dosojen premoženjskopravni zahtevek, že v kazenskem postopku pridobil samostojen pravni naslov za povračilo s kaznivim dejanjem povzročene škode. Varstvo oškodovanca po kazenskem zakoniku v obravnavanem primeru ne more nadomestiti izostale odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, saj določba 97. člena KZ, omogoča pravico do poplačila iz odvzete premoženjske koristi oškodovancu, ki v kazenskem postopku ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, ali pa oškodovancu, katerega je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Zaradi predlagane razveljavitve, ki bi morala povzročiti spremembo sodbe (odločitev o premoženjskopravnem zahtevku), končna odločitev ne more biti v škodo obsojencu, saj se mu korist (enako) odvzame tudi v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku le naslovljenec upravičenja bo drug.

B.

5. Zoper obsojenega D. K. in soobdolžence je Okrožno državno tožilstvo v Celju dne 9. 7. 2012 pri Okrožnem sodišču v Celju vložilo obtožnico zaradi večih kaznivih dejanj. Obtožnica je obsojenemu D. K. očitala tudi kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ na škodo P. Č. Na obravnavi, ki je tekla na podlagi te obtožnice, je dne 18. 2. 2014 je oškodovanec P. Č. priglasil premoženjskopravni zahtevek: „v višini 5.000,00 EUR, ki ga je moral izročiti zaradi izsiljevanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je izročil denar (15. 6. 2007) pa do plačila.“ V prvem postopku je Okrožno sodišče v Celju obsojenega D. K. s sodbo z dne 24. 3. 2014 spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ocenilo je, da so v ravnanju obsojenega D. K. podani znaki tega kaznivega dejanja in ne kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ. Višje sodišče v Celju je z odločbo z dne 6. 2. 2015 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za obsojenega D. K. za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. V ponovljenem sojenju je bil opravljen predobravnavni narok, na katerem je obsojeni K. krivdo priznal in je bila na naroku za izrek kazenske sankcije izrečena izpodbijana sodba. Pisno izdelana sodba ne vsebuje obrazložitve, ker nihče od upravičencev do pritožbe, pritožbe ni napovedal (tretji odstavek 368. člena ZKP).

6. Sodba je postala pravnomočna dne 23. 9. 2015. Pravnomočna sodba je bila 25. 9. 2015 vročena oškodovanemu P. Č. Obsojenec pa je dne 23. 11. 2015 svojo obveznost po navedeni pravnomočni sodbi izpolnil in plačal znesek 5.000,00 EUR, kolikor znaša protipravno pridobljena premoženjska korist. Denarna terjatev, to je škoda, je nastala s storitvijo kaznivega dejanja (upravičenje uveljavljati premoženjskopravni zahtevek), vendar sodišče o tem zahtevku ni odločilo, ampak je obsojencu znesek, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi, naložilo v plačilo in to obveznost je obsojenec izpolnil. Plačilo zneska premoženjske koristi pa ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 499/2007 z dne 26. 11. 2009). Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo (npr. tudi litispendenca z učinkom za nazaj preneha; če je v enem postopku pravnomočno odločeno - sklep o ustavitvi postopka - sodišče v drugi pravdi predmeta tožbe več iz razloga visečnosti pravde ne more zavreči). V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako pa mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi. Za oškodovanca je sicer nastopila situacija, da bi moral začeti pravdo v postopku, ki ga omogoča 97. člen KZ (varstvo oškodovanca). Tako mora oškodovanec začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka, da bi lahko po njegovi ugotovitvi zahteval poplačilo iz odvzete premoženjske koristi (dvostopenjski postopek). Oškodovancu je bila sodba sodišča prve stopnje znana, saj mu je bila vročena že 25. 9. 2015. Obsojenec pa je tudi že novembra 2015 izpolnil svojo obveznost, torej plačal odvzeto premoženjsko korist. Oškodovancu je bila dana možnost poplačati se iz odvzete premoženjske koristi. Že možnost oškodovancu poplačati se iz odvzete premoženjske koristi in varstvo oškodovanca, ki ga daje kazenski zakon v 97. členu KZ, napotuje na zaključek, da ob odločitvi sodišča prve stopnje, da odvzame korist, ne da bi prvenstveno odločilo o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku, v obravnavanem primeru več v pravnomočno kazensko sodbo ni mogoče posegati na način, da se odločba o odvzemu premoženjske koristi razveljavi zato, da bi sodišče ponovno odločalo le o premoženjskopravnem zahtevku v ponovljenem sojenju, za kar se prvenstveno zavzema državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti.

7. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) pravdni postopek, v katerem se uporabljajo določbe ZKP iz IX. poglavja Premoženjskopravni zahtevki (100. do 110. člen) in kazensko sodišče presoja o tem ali gre za premoženjskopravni zahtevek po pravilih civilnega prava. Smisel adhezijskega postopka je v tem, da se oškodovancu čimprej in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Predmet premoženjskopravnega zahtevka je lahko le nekaj, kar lahko upravičenec uveljavlja v pravdi (101. člen ZKP). Če sodišče v obsodilni sodbi ne odloči o premoženjskopravnem zahtevku, s tem sicer krši določbo 105. člena ZKP. Vendar glede na naravo pridruženega, to je adhezijskega postopka, ne gre za pomanjkljivost sodbe glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja, obsojenčeve krivde ali kazni oziroma sankcije. Zaradi te pomanjkljivosti pravzaprav ne more priti do spremembe ali razveljavitve sodbe v odločbah o glavni stvari. Po nekaterih teoretičnih stališčih, bi bila razveljavitev sodbe samo zaradi tega, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku, tudi v direktnem nasprotju s 15. členom ZKP, to je, da sodišče izvede postopek brez zavlačevanja (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 240). V pritožbenem postopku državni tožilec ne more uveljavljati kršitve določbe 105. člena ZKP, ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo (lahko uveljavlja sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v primeru odločbe o napotitvi oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, kadar je podano nasprotje v izreku sodbe, če sodišče z odločbo o krivdi (o glavni stvari) ugotovi, da je obdolženec oškodovancu povzročil škodo, pa oškodovanca kljub temu s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo z obrazložitvijo, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage za razsojo o premoženjskopravnem zahtevku). Državni tožilec ne more izpodbijati sodbe s pritožbo zaradi kršitve določb postopka tedaj, če so zgolj obstajali pogoji za odločanje o zahtevku, kot v obravnavanem primeru (primerjaj načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 22. 11. 1982 - mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 772). Tudi upravičenec do zahtevka, to je oškodovanec, glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP pritožbe zoper sodbo, s katero ni odločeno o njegovem premoženjskopravnem zahtevku nima (oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe o stroških kazenskega postopka). Državni tožilec, ki ni stranka adhezijskega postopka, kršitve ne more uveljavljati s pritožbo, upravičencu do premoženjskopravnega zahtevka (oškodovancu) pa zakon ne daje pravice do pritožbe. Na podlagi teh postopkovnih določb in položaja oškodovanca v kazenskem postopku je mogoč sklep, da s tožilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče doseči več, kot bi bilo mogoče doseči v rednem kazenskem postopku v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, to je samostojno razveljavitev dela sodbe zato, da bi sodišče pa v ponovljenem sojenju odločalo le o premoženjskopravnem zahtevku, ampak z vidika usmerjanja sodne prakse samo ugotovitve kršitve zakona.

8. Namen odvzema premoženjske koristi je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano. Ukrep odvzema premoženjske koristi skuša vzpostaviti prvotno premoženjsko stanje in odvrniti konkretnega storilca kaznivega dejanja (in ostale možne storilce) od zasledovanja premoženjske koristi pri izvrševanju kaznivih dejanj. Kot je bilo že poudarjeno, gre dejansko za isto škodo in povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, zato tudi ni podlage za razveljavitev odločbe o premoženjski koristi le zato, ker ni bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, in ker je odločanje o odvzemu premoženjske koristi praviloma subsidiarno, saj sodišče o odvzemu premoženjske koristi odloči tedaj, ko oškodovanec v kazenskem postopku ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Protipravno pridobljena premoženjska korist je bila odvzeta in dosežen je bil namen odvzema, da se prepreči razpolaganje s premoženjem, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zato tudi ob upoštevanju namena odvzema premoženjske koristi in ob upoštevanju dejstva, da je oškodovancu bila dana možnost, da v civilnem postopku uveljavlja svoj premoženjskopravni zahtevek oziroma, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi, ni nobenih pravnih razlogov za spremembo izpodbijane sodbe tako, kot predlaga državni tožilec. Premoženjska korist je bila s pravnomočno sodbo odvzeta in s tem je bilo tudi preprečeno obsojencu, da s to protipravno premoženjsko koristjo razpolaga. Izpolnjen je bil namen, da nihče ne more razpolagati s koristjo, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Gre pa tudi za izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja.

9. Čeprav bi sodišče prve stopnje moralo primarno odločiti o premoženjskem zahtevku, saj je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiarne narave, pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, je pa, ker je ugotovilo, da si je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem izsiljevanja protipravno premoženjsko korist, izhajalo iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanje, oziroma, da gre za izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja in je zato obsojencu skladno z določbo drugega odstavka 96. člena KZ naložilo v plačilo protipravno premoženjsko korist. Upoštevalo je, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, kar je tudi pogoj, da se izreče ukrep odvzema premoženjske koristi. Zato se ni mogoče strinjati z državnim tožilcem, da je v sodbi sodišča prve stopnje storjena kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013). Je pa sodišče prve stopnje, ker primarno ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je oškodovanec uveljavljal v kazenskem postopku, s svojim ravnanjem prekršilo drugi odstavek 105. člena ZKP. Izhajajoč iz narave tako premoženjskopravnega zahtevka kot odvzema premoženjske koristi, ko gre v bistvu za povrnitev ene in iste škode, in ker iz že navedenih razlogov ni mogoče trditi, da je kršitev določbe drugega odstavka 105. člena ZKP vplivala na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bila s sodbo sodišča prve stopnje kršena določba drugega odstavka 105. člena ZKP.