Jedro

Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, to je 15., dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih. Pri izteku roka iz 4. odstavka 142. člena ZPP se namreč določba 4. odstavka 111. člena ZPP ne upošteva.

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke, npr. dokaznega predloga za zaslišanje prič.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164374/2013 z dne 16. 10. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo druge pripravljalne vloge. Ob upoštevanju, da mu je bil poziv za odgovor vročen v ponedeljek 30. 6. 2014 (in ne v nedeljo 29.6.2014, ko vročanje niti ni možno), jo je vložil pravočasno. Ne drži, da ni zahteval izvedbe naroka. Zahteval ga je s tem, ko je predlagal zaslišanje priče. Zato je podano nasprotje med 4. in 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega je bilo v vročenem Pozivu toženi stranki v sporu majhne vrednosti navedeno, da narok bo, če bo sodišče ocenilo, da je narok potreben. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče (uslužbenke poslovalnice). Ta bi pojasnila, kam je šlo 350,00 EUR, ki jih je plačal za zavarovanje posojila. Potrdila bi, da je plačal zavarovanje posojila ter da se zavarovanje posojila naredi, če pride do neplačila posojila, saj pred podpisom pogodbe pojasnijo, da se bo zavarovanje aktiviralo, če se posojilo ne bo plačevalo. Zaslišati bi jo moralo tudi zato, ker se zavarovanja v gotovini nakazujejo na Kajmanske otoke, saj je posojilo plačano neposredno pred podpisovanjem pogodbe. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je kršilo njegovo pravico do dokaza. Če posojilojemalec plača zavarovanje, bi moral posojilodajalec najprej (pred sprožitvijo izvršbe zoper posojilojemalca) uveljavljati pravice iz zavarovanja. Ker navedeno ni bilo upoštevano, so mu bile zaradi pristranskosti kršene človekove pravice. Ne drži, da ni izpodbijal višine vtoževane terjatve, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je navajal, da je plačal obroke in zavarovanje. Sodišče prve stopnje bi moralo znesek vtoževane terjatve znižati za plačane obroke in za plačano zavarovanje. Zneskov, ki jih sodišče prve stopnje navaja v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, res ni izrecno prerekal, jih je pa prerekal smiselno, ko je navajal, da se z izvršbo ne strinja in da predlaga, da sodišče prve stopnje izvršbe ne dovoli. Izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena, nezakonita in temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Izpodbijana sodba ima pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V obravnavanem primeru je bil poziv, naj odgovori na vlogo nasprotnika, tožencu vročen s fikcijo vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP, in sicer 28. 6. 2014. Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, to je 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih. Pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se namreč določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva. Iz obvestila, pripetega k red. št. 19, izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem nabiralniku 13. 6 .2014, zato se je petnajstdnevni rok za dvig pisanja iztekel v soboto 28. 6. 2014. Ker ga toženec ni dvignil, je tega dne nastopila fikcija vročitve. Osemdnevni rok za odgovor na vlogo nasprotnika se je tako iztekel 7. 7. 2014. Ker je toženec vložil drugo pripravljalno vlogo šele 8.7.2014, jo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot prepozno in je posledično pravilno ni upoštevalo.

8. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vse pravočasne ugovore toženca, ki so bili ustrezno konkretizirani (10., 11. in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, ker je ocenilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, stranki pa izvedbe naroka nista zahtevali (drugi odstavek 454. člena ZPP). Pritožba očita sodišču prve stopnje, da pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka niso bili izpolnjeni, češ da predlagano zaslišanje priče implicitno pomeni zahtevo za izvedbo glavne obravnave in da to zadostuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavanem primeru nobena od strank ni zahtevala izvedbe naroka (čeprav sta bili poučeni o zakonskih možnostih sodišča po 454. členu ZPP in izrecno pozvani, da v osmih dneh sporočita, ali zahtevata izvedbo naroka). Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih procesnih dejanj stranke, npr. dokaznega predloga za zaslišanje prič. Ker je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, stranki pa izvedbe naroka nista zahtevali, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 454. člena ZPP pravilno izdalo sodbo brez oprave naroka.

10. Če sodišče neutemeljeno ne izvede posameznih predlaganih dokazov, krši pravico do dokaza, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče. Izvedba tega dokaza tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna, saj je bil predlagan za dokazovanje dejstva, ki v obravnavani zadevi ni relevantno za odločitev. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, pojasnjeno v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se v obravnavani zadevi toženec ne more razbremeniti obveznosti vračila kredita zgolj na podlagi trditev o zavarovanju kredita. Pri tem velja še pojasniti, da potrebe po izvedbi dokaza ni mogoče utemeljevati z dejstvi, ki jih toženec ni pravočasno zatrjeval. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - toženec je s pravno prednico tožnice dne 13. 2. 2013 sklenil Pogodbo o potrošniškem kreditu, s katero se je zavezal, da bo gotovinsko posojilo v višini 1.100,00 EUR odplačal v 12 mesečnih obrokih po 105,52 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega 13. v mesecu, - toženec je plačal le tri obroke, - znesek preostalih obrokov, ki prestavljajo dolgovano poplačilo kredita, skupaj s stroški in zamudnimi obrestmi, znaša 1.013,29 EUR, - znesek dolgovanih stroškov zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 100,00 EUR.

12. Z očitki, da je sodišče prve stopnje kot nesporna štelo tudi dejstva, ki jih je toženec prerekal, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

13. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati skupno 1.113,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje.

14. Ker v pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

16. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.