Jedro

Tožnik je zatrjeval, da je s tožencem sklenil mandatno pogodbe za opravljanje odvetniških storitev in da toženec prevzetih obveznosti ni izpolnil, zaradi česar mu je nastala škoda. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno obrazložili, da je tožnik tisti, ki mora dokazati kršitev pogodbene obveznosti, obstoj škode in vzročne zveze med njima. Za ugotovitev škode in vzročne zveze mora tožnik navesti ustrezne trditve in nato tudi dokazati, da bi odvetnik s pravnim dejanjem, ki ga je opustil, uspel. Sodišče druge stopnje se je pravilno strinjalo s stališčem, da tožnik ni niti navedel, še manj pa dokazal, da bi toženec s predlogom za izvršbo zoper družbo ali njene aktivne družbenike uspel. Tožnik je namreč tisti, ki bi moral dokazati, da gre za aktivne družbenike in da imajo premoženje, na katerega bi lahko posegel z izvršbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvemu tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 3.501,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 15. 3. 2010 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu prvotoženi odvetnik in drugotožena zavarovalnica, s katero je imel sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, nerazdelno dolžna plačati odškodnino v znesku 392.608,06 EUR. Navedel je, da je 24. 11. 2000 pridobil pravnomočno sodbo zoper družbo H. o. o., s katero so mu bile priznane vse pravice iz delovnega razmerja, tudi izplačilo plače za čas od 22. 11. 1990 do 31. 10. 1995. Tožnik meni, da toženi odvetnik ni izpolnil obveznosti, ki jo je prevzel s sklenjeno mandatno pogodbo, ker zoper družbo H. o. o., oziroma zoper njene aktivne družbenike v zakonitem roku ni vložil predloga za izvršbo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da se je tožnik zavedal, da družba H., d. o. o, ki je bila izbrisana iz sodnega registra 21. 11. 2006 brez likvidacije na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), ni imela nobenih sredstev, na katere bi bilo mogoče seči z izvršbo, in da je zato malo verjetno, da bi tožnik toženemu odvetniku dejansko naročil, naj vloži predlog za izvršbo. Odločilo pa je tudi, da tožnik ni dokazal, da bi bila izvršba uspešna. Poudarilo je, da izbrisana družba ni imela sredstev, na katere bi bilo mogoče seči z izvršbo, da pa tožnik tudi ni navedel, kdo so bili aktivni družbeniki izbrisane družbe, niti da so imeli premoženje, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. Tožnik je navedel le, da je toženec vedel, kdo so te osebe, saj je zoper njih vložil kazensko ovadbo. Sodišče prve stopnje je iz priloge A12 povzelo, da je bila kazenska ovadba vložena zoper B. P., M. S., D. M., V. M. in T. R., in obrazložilo, da iz sodnega registra izhaja, da so bili vsi le zakoniti zastopniki izbrisane družbe, ne pa družbeniki.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Navedlo je, da je ocena sodišča prve stopnje glede vsebine naročila res neprepričljiva, da pa to ni pomembno, ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel potrebnih dejstev v zvezi z obstojem škode. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da bi tožnikovo škodo lahko predstavljala le tista sredstva, ki bi jih tožnik lahko realiziral zoper aktivne družbenike izbrisane družbe, da pa tožnik kljub materialnoprocesnemu vodstvu s strani sodišča prve stopnje navedb v tej smeri ni dopolnil. 4. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo in navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da sodišči nista navedli materialnopravnih predpisov, na podlagi katerih bi moral navesti, v kakšnem obsegu bi bila terjatev lahko realizirana zoper aktivne družbenike. Poudarja, da ne gre za nesklepčnost, kot navaja sodišče druge stopnje, ampak kvečjemu za nedokazanost obstoja škode. Poudarja, da je tožba sklepčna, saj je navedel, da škodo predstavlja celotno izplačilo plač, ki mu po sodbi gre, da pa je toženec tisti, ki bi moral dokazati, v kakšnem delu izvršba ne bi bila uspešna. Navaja, da bi toženec tudi moral dokazati, da B. P., M. S., D. M., V. M. in T. R. niso bili aktivni družbeniki družbe H., d. o. o. Meni, da sta mu sodišči naložili previsoko dokazno breme. Poudarja, da je mandatna pogodba pogodba prizadevanja in ni pomembno, ali bi toženec z izvršbo uspel ali ne. Meni, da je toženec odškodninsko odgovoren že zato, ker si ni prizadeval za izterjavo terjatve in predloga za izvršbo sploh ni vložil, višina škode pa je v višini neizvršene sodbe. Poudarja, da toženec, če je menil, da zadeva ni likvidna, mandata ne bi smel prevzeti. Meni, da sta nižji sodišči zanemarili načelo obojestranskega zaslišanja in sta sodili le na podlagi trditev ene stranke. Poudarja, da je bila sodba delovnega in socialnega sodišča izvršljiva, in se pri tem sklicuje na odločbi II Ips 708/2003 in II Ips 408/2003. Navaja, da bi se le v primeru, če bi toženec storil karkoli poleg tega, da je vložil ovadbo, lahko presojalo, kako bi bil uspešen in v kakšni višini, ker pa ni storil ničesar, je vse, kar sta navedli sodišči, špekulacija, ki ni dovolj obrazložena. Poudarja tudi, da gre, ker je sodišče druge stopnje potrdilo sodbe iz drugačnih materialnopravnih razlogov kot sodišče prve stopnje, za sodbo presenečenja in tudi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencema in prvi toženec je na revizijo odgovoril. Poudarja, da ima sodišče prav, da tožnik ni zmogel zadostne trditve o aktivnih družbenikih, ki bi razpolagali z unovčljivim premoženjem. Zaključek sodišča je, da na podlagi podanih trditev ni bilo mogoče ugotoviti pravno pomembnih dejstev. Tožnik zato po mnenju prvega toženca izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno in je že zato treba revizijo zavrniti. Poudarja, da tožnikov zahtevek temelji na 239. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je nastanek škode dolžan dokazati tožnik. Poudarja, da je izkazana škoda enaka unovčljivemu premoženju dolžnikov, prav presoja uspešnosti izvršbe pa je predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v tej odškodninski pravdi. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje, če se je že spustilo v presojo o prevzeti poslovni obveznosti toženca, opaziti tudi, da je terjatev tožnika določena enostransko, brez podlage v spisu, saj tožnik ni imel ne pogodb o zaposlitvi ne plačilnih list ali izračunov plač. Poudarja tudi, da vprašanje plačila sodnih taks in izvršljivosti odločbe delovnega in socialnega sodišča za odločitev o zadevi ni pomembno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnikov odškodninski zahtevek temelji na 239. členu OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost dolžnika, če ta ne izpolni pogodbene obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da je s tožencem sklenil mandatno pogodbe za opravljanje odvetniških storitev (766. člen in naslednji OZ in Zakon o odvetništvu) in da toženec prevzetih obveznosti ni izpolnil, zaradi česar mu je nastala škoda. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno obrazložili, da je tožnik tisti, ki mora dokazati kršitev pogodbene obveznosti (239. in 240. člen OZ), obstoj škode in vzročne zveze med njima (131. člen OZ, ki se uporablja na podlagi 246. člen OZ). Za ugotovitev škode in vzročne zveze mora tožnik navesti ustrezne trditve in nato tudi dokazati, da bi odvetnik s pravnim dejanjem, ki ga je opustil, uspel. Takšna je tudi uveljavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča(1). V odločbah Vrhovnega sodišča se sicer obrazložitve nekoliko razlikujejo glede stališča, ali gre za izkazovanje obstoja škode ali izkazovanje vzročne zveze, to pa zato, ker sta navedena elementa odškodninske obveznosti pogosto zelo prepletena. Posledica je v vsakem primeru enaka: takoj ko tožnik ne uspe dokazati obstoja ene od predpostavk odškodninske obveznosti toženca, je njegov zahtevek neutemeljen.

8. Tožnikove revizijske navedbe o postopkovnih kršitvah, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo dva razloga: nedokazanost obstoja naročila za vložitev predloga za izvršbo in nedokazanost obstoja škode. Sodišče druge stopnje se je pravilno strinjalo s stališčem, da tožnik ni niti navedel, še manj pa dokazal, da bi toženec s predlogom za izvršbo zoper družbo ali njene aktivne družbenike uspel. Tožnik je namreč tisti, ki bi moral dokazati, da gre za aktivne družbenike in da imajo premoženje, na katerega bi lahko posegel z izvršbo. Nikakor torej ne gre za sodbo presenečenja, odločitvi obeh sodišč tudi vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, tako ju je mogoče preizkusiti, preizkus pa je pokazal, da je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopa, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb mora tožnik prvemu tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 3.501,40 EUR (2.850,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 20,00 EUR za administrativne stroške in od vsega skupaj še 22 % DDV).

Op. št. (1): II Ips 15/2007, II Ips 299/2009, II Ips 542/2009, II Ips 337/2009II Ips 55/2015, II Ips 68/2013, II Ips 432/2011,